Jedro

Sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omogoča, da prosilec ostane na voljo pristojnemu organu zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in razlogov, ki upravičujejo njegovo prošnjo, kar pomeni, da mora, kadar je to mogoče, predložiti potrebna dokazila, ter podati zahtevana pojasnila in informacije. Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1994, državljan Maroka, pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (1. točka izreka). Tožnik se pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 21. 3. 2018 od 13.00 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da pristojni organ izpodbijano odločitev temelji na prvem in drugem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter na podatkih, zbranih v dosedanjem postopku, to je na podatkih, razvidnih iz policijske depeše, registracijskega lista, tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in iz razgovora, ki je bil ob ustni seznanitvi s pridržanjem opravljen s tožnikom.

3. Pri tem se ugotavlja, da tožnik ob podaji prošnje in niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, ter da se v konkretnem primeru poraja tako dvom v osebne podatke tožnika kot tudi glede tožnikovih navedb o osebnih dokumentih. Tožnik je namreč ob podaji prošnje in nato na osebnem razgovoru povedal, da je preko prijatelja pridobil ponarejen potni list, v katerem so bili njegovi pravi osebni podatki, le fotografija je bila od druge osebe. S takšnim potnim listom naj bi brez težav odšel v Turčijo, nato pa ga je v Grčiji, zaradi bojazni, da bi ga zaradi ponarejenega potnega lista poslali v zapor, odvrgel. Navedel je še, da si je takšen potni list priskrbel zato, ker drugače ne bi mogel zapustiti države, saj je imel težave. Takšne navedbe so po presoji pristojnega organa tudi v nasprotju z nadaljnjo navedbo, da je državo zapustil brez problema, čeprav je imel v potnem listu prave osebne podatke. Tudi njegova navedba, da je imel osebno izkaznico, ki je ostala v Grčiji, ker naj bi jo skril v nekem tovornjaku, pa tega tovornjaka nato ni mogel več najti, ne vzdrži resne presoje. Navedbe so neprepričljive, saj to trdi velika večina, ki prihaja iz držav severne Afrike. Osebni dokument je namreč listina, s katero ljudje ravnajo skrbno, ker se zavedajo njene pomembnosti, glede na format pa jo je mogoče varno spraviti in imeti ves čas pri sebi. Ob upoštevanju, da pristojni organ sam v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v zatrjevani izvorni državi (119. člen ZMZ-1) in dejstva, da tožnik spreminja navedbe o ciljni državi (Francija ali Slovenija), obstaja utemeljena domneva, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot v druge države EU, in ker njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, povečuje svoje upe, da v dublinskem postopku ne bo vrnjen v Slovenijo, kar vse utemeljuje dvom v resničnost navedenih osebnih podatkov in daje podlago za to, da se mu omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Da lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar pa je, ob nepredloženih dokazih, bistven osebni razgovor, ki ga je pristojni organ s prosilcem tudi dolžan opraviti. To pa brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče, saj po presoji pristojnega organa obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Ugotavlja namreč, da je tožnik prečkal več varnih držav (Grčija, Albanija, Črna Gora, Bosna..) in je imel že možnost zaprositi za mednarodno zaščito v teh državah, kar je sicer v Grčiji in v Črni Gori tudi storil, vendar na zaključek postopka ni počakal. Na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil. Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je zaprosil, ker ga je prijela policija in mu ni preostalo drugega. Ob prvem stiku s policisti je namreč podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, misleč da mu gibanje ne bo omejeno. Ker po presoji pristojnega organa obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik ob neizrečenem ukrepu Slovenijo zapustil še pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito, je pristojni organ odločil, da se tožnika pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na ta način zagotovi, da se o prošnji enkrat končno odloči in hkrati tožniku prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito.

5. Gibanje na območje in prostore Centra za tujce se tožniku omeji na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker se ugotavlja, da bi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, tako zaradi povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kot zaradi načina, po katerem se izvaja varovanje in ki ga pristojni organ podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Izpodbijani ukrep je dopustno izreči le v skrajnih primerih, sicer pa se mora ta ukrep uporabiti tako, da se tujca namesti v Azilni dom do ugotovitve njegove identitete. Osebna identiteta tožnika je bila ugotovljena na podlagi prstnih odtisov, ki so bili tožniku odvzeti in poslani v sistem EURODAC. Prstne odtise so mu namreč odvzeli in posredovali EURODAC-u tudi v BIH in v Grčiji. Z njihovo primerjavo pa bi tožena stranka lahko ugotovila ali gre za isto osebo ali ne. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta pa ni razlog za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, ki ima položaj zapora.

7. Ukrep omejitve gibanja je ustavno skladen le ob upoštevanju načela sorazmernosti. Sum pobega in neustreznost varovanja v prostorih Azilnega doma ne zadoščata. V tožnikovem primeru ukrep ni potreben oziroma nujen. Njegova izpoved o osebni izkaznici je povsem verjetna, saj migranti potujejo v nemogočih razmerah. Njegova ciljna država je bila ali Slovenija ali Francija. V Grčiji in drugih državah, ki jih je prečkal, ni želel ostati, ker ne zagotavljajo pravic kot ostale članice EU in ker so razmere tam slabe. Maroko je opisal precej podrobno, zato ni dvoma, da je tožnik iz Maroka. Uradna oseba tožniku ni obrazložila razlogov za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kar je bistvena kršitev 84. člena ZMZ-1. V izpodbijanem sklepu tudi niso argumentirani razlogi za begosumnost. Te ni mogoče utemeljevati z odstotkom prosilcev, ki zapustijo Azilni dom. V razgovoru tožnik ni podal nelogičnih ali lažnih izjav. Prostodušno je priznal, da je imel ponarejen potni list, kar bi v nasprotnem primeru lahko zamolčal. 8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka tožbenim navedbam, vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. V zaključni besedi dodaja le, da je treba v zadevi upoštevati izključno Recepcijsko direktivo. Meni namreč, da ZMZ-1 v zvezi z uporabo zapora, z direktivo ni skladen.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po vpogledu v upravne spise in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami zakona, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, zato se na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje, pomanjkljivost obrazložitve pridržanja na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa sanira z dodatnimi razlogi, navedenimi v nadaljevanju.

12. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 2. alinei prvega odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

13. Z razlogoma po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva, v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

14. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce).

15. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, pa je s pravimi razlogi utemeljen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je v postopku navedel tožnik. Slediti tudi ni mogoče tožbenemu stališču, da je tožnikovo identiteto mogoče ugotovitvi s primerjavo prstnih odtisov, ki so mu bili odvzeti tudi v Grčiji, saj primerjava lahko pokaže le, ali gre za prstne odtise iste osebe, medtem ko se istovetnost dokazuje z javno listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je istovetnost mogoče ugotoviti.

16. Pridržanje je po presoji sodišča utemeljeno tudi iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V tej zvezi se sodišče strinja s toženo stranko, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Trditev, da je ukrep v tem delu obrazložen le z odstotkom prosilcev za mednarodno zaščito, ki pobegnejo iz Azilnega doma, po navedenem ne drži. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Sodišče zato razloge v navedenem delu dopolnjuje in pri tem v celoti sledi razlogom za pridržanje, s katerimi je bil tožnik seznanjen v razgovoru o seznanitvi s pridržanjem. Iz zapisnika z dne 21. 3. 2018 namreč sledi, da gre za ugotavljanje dejstev, ki jih je tožnik navedel v prošnji, in sicer da je v Maroku ogrožen, ker je nasprotnik režima, da je režimu večkrat nasprotoval, da je proti režimu protestiral, celo pisal članke, o čemer pa ni predložil nikakršnih dokazov, ter preveritev nasprotujočih si izjav, in sicer izjave, da je imel ponarejen potni list, ker se je bal, da bi ga na meji ustavili in ne bi mogel zapustiti države, na drugi strani pa izjave, da je policija zahtevala, da državo zapusti, in katerih ugotavljanje in preveritev je mogoča le ob prisotnosti tožnika, ki pa je v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča brez pridržanja ni mogoče zagotoviti.

17. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nepotrebno in nesorazmerno zasledovanemu cilju, sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omogoča, da prosilec ostane na voljo pristojnemu organu zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem breme dokazovanja svoje identitete in razlogov, ki upravičujejo njegovo prošnjo, kar pomeni, da mora, kadar je to mogoče, predložiti potrebna dokazila, ter podati zahtevana pojasnila in informacije. Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

18. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce zadovoljive in pri tem ne izpostavi nobenih posebnih problemov, tudi ne tistih, ki se sicer izpostavljajo v tožbi.

19. Sodišče glede na povedano sodi, da je tožba neutemeljena, izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce pa, po dopolnitvi razlogov odločitve v upravnem sporu, pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1.