Jedro

Pojma uporaba vozila iz 15. člena ZOZP ter 3. člena Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24.4.1972 ni mogoče razlagati tako, da zajema tudi primer, ko potnik, ki sedi v avtobusu pred oškodovancem, premakne okensko zaveso in s tem povzroči, da oškodovancu na čelo pade prečka, na kateri so obešene zavese.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je ugotovilo, da škodni dogodek ne ustreza pojmu zavarovalnega primera po ZOZP (1). Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če to ne, naj sodbo potem vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da se je tožnik v času škodnega dogodka vozil v avtobusu kot potnik. Po njegovem stališču je tako v celoti izpolnjena predpostavka uporabe vozila. Sodišču očita, da izrazito oži pojem uporabe vozila. Trdi tudi, da bi za ugotovitev, ali škodni dogodek ni v nikakršni zvezi z vožnjo sodišče moralo postaviti izvedenca. Meni, da bi v skladu s pravnim stališčem sodišča prve stopnje otroci kot potniki v javnem prevozu sploh ne bili zavarovani. Trdi tudi, da je šlo za nedopustno ravnanje imetnika avtobusa pri vzdrževanju sistema zaves.

2. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema natančno razčlenjene razloge, ki odločitev utemeljujejo. Ti razlogi tudi že odgovarjajo na pritožbene navedbe in k njim pritožbeno sodišče ne more dodati ničesar bistveno novega. Bistvo teh razlogov je, da pojma uporaba vozila iz 15. člena ZOZP ter 3. člena Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24.4.1972 ni mogoče razlagati tako, da zajema tudi primer, ko potnik, ki sedi v avtobusu pred oškodovancem, premakne okensko zaveso in s tem povzroči, da oškodovancu na čelo pade prečka, na kateri so obešene zavese. To je utemeljilo s tem, da tak dogodek ni v nikakršni vzročni zvezi z uporabo vozila.

5. S tem pritožbeno sodišče lahko le soglaša, ker: - tak škodni dogodek nima nikakršne zveze z opredelilnimi elementi prometa kot nevarne dejavnosti (masa vozila, hitrost vozila, gibalna količina ter dinamičnost in kavzalna kompleksnost prometa); - tak škodni dogodek nima nikakršne zveze z ravnanjem kateregakoli voznika.

6. Škodni dogodek in uporaba vozila sta torej časovno sovpadala, nista pa v nikakršni pravnorelevantni vzročni zvezi (ni vzročne zveze in tudi ni domnevne baze). Za tak sklep sodišče ne rabi izvedenca, saj ne gre za strokovno vprašanje, za katero sodišču manjka strokovno znanje (243. člen ZPP) (2).

7. Sodba sodišča prve stopnje tudi ne pomeni tega, kar ji očita pritožnik, da namreč ob takšnih razlogih otroci kot potniki v javnem prometu sploh niso zavarovani. Ne, gre zgolj za to, da škodni dogodek, kakršen se je pripetil, ni zavarovan po določbah Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. To pa ne pomeni, da ni morebiti zavarovan na kakšni drugi pravni podlagi, ki pa ni predmet odločanja v tej pravdi.

8. Vprašanje, ki si ga je pritožbeno sodišče zastavilo, je ali je bilo za osrednji zaključek sodišče pristojno, ali pa bi moralo – glede na to, da gre pri pojmu „uporaba vozila“ za razlago pravnega pojma evropskega pravnega reda v skladu z 267. členu Pogodbe o delovanju EU in 113.a členom ZS (3) postopek prekiniti ter Sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje. Odgovor je, da tega ni bilo dolžno storiti, ker je razlaga v konkretnem primeru tako jasna, da ustreza doktrini „acte claire“ (4).

9. Ker pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena, obenem pa niso podani razlogi, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/1994 do Uradni list RS, št. 40/2012. (2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa.

(3) Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994 do Uradni list RS, št. 63/2013).

(4) Več glej v: Luigi Varanelli, Predhodno odločanje v evropskem pravu, Uradni list RS, Ljubljana 2010, strani 210 do 221).