Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ustaljenega stališča sodne prakse, po katerem dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, je tako treba izločiti iz kazenskega spisa le, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obdolženega A. A. ter obdolženih pravnih oseb B. d.o.o. in C. d.o.o. se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 65298/2019 z dne 16. 8. 2023 na podlagi prvega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predloge za izločitev dokazov, ki so jih na v sklepu navedenih predobravnavnih narokih vložili zagovorniki obdolženih A. A. in D. D. ter obdolženih pravnih oseb B. d.o.o. in C. d.o.o. 2. Zoper sklep so pritožili: - zagovornik obdolženega A. A., navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 21., 22. in 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in dokaze v predlaganem obsegu izloči iz kazenskega spisa, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, - zagovornik obdolžene pravne osebe B. d.o.o. z vsebinsko identično pritožbo in končnim predlogom za odločitev kot zagovornik obdolženega A. A., in - zagovornica obdolžene pravne osebe C. d.o.o., navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava oziroma kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in odpravi ter predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Zagovornica obdolžene pravne osebe C. d.o.o. neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep nima utemeljenih in argumentiranih razlogov o vseh dejstvih, izpostavljenih v predlogu za izločitev dokazov. Po pregledu izpodbijanega sklepa je ugotoviti, da se je sodišče prve stopnje povsem ustrezno opredelilo do vseh navedb v predlogih za izločitev dokazov, kaj točno naj bi prezrlo, pa zagovornica ne pojasni. Poleg tega zagovornica nepovezano še trdi, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo "do slednjih ključnih, zgoraj izpostavljenih okoliščin", pri čemer tudi iz predhodne pritožbene obrazložitve ni konkretno razvidno, katere okoliščine sploh ima v mislih, saj se njeni pritožbeni očitki ne nanašajo na pomanjkljive razloge izpodbijanega sklepa, temveč le na drugačno dejansko oceno trenutka osredotočenosti suma storitve obravnavanih kaznivih dejanj ter narave aktivnosti inšpektorjev in policistov, kar pa očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne utemeljuje.

5. Zagovorniki obdolženega A. A. in obdolžene pravne osebe B. d.o.o. navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o izločitvi dokazov izvesti potrebne dokaze, da bi utemeljilo trditve, ki jih je obrazložilo v izpodbijanem sklepu. Na predobravnavnem naroku sta namreč zagovornika predlagala, da naj sodišče prve stopnje pred odločitvijo o izločitvi dokazov izvede potrebne dokaze v smislu 285. člena ZKP, česar pa ni storilo. Ob tem zagovornica obdolžene pravne osebe C. d.o.o. še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v razjasnitev vseh okoliščin v zvezi z izločevanimi listinskimi dokazi opraviti narok ter zaslišati policiste in inšpektorje, ki so izvajali inšpekcijski postopek, kar utemeljuje s trditvijo, da se je pod krinko davčnega postopka opravljala kazenska preiskava.

6. Zagovornikom, ki s povzetim uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Določba prvega odstavka 285.e člena ZKP predpisuje, da predsednik senata o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, zakon dopušča, da pred odločitvijo izvede potrebne dokaze. Navedeno torej ne pomeni, da mora predsednik senata, preden odloči s sklepom o predlogu za izločitev dokazov, na naroku obligatorno izvesti dokaze, ki jih stranke v tej zvezi predlagajo, temveč se narok z izvajanjem dokazov izvede zgolj v primeru, ko predsednik senata oceni, da je to potrebno zaradi zapletenosti zadeve ali ker v spisu ni dovolj podatkov. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pred odločitvijo o vloženih predlogih za izločitev dokazov ni bilo potrebno izvesti dokazov (opraviti naroka), saj zadostno podlago za odločitev dajejo že podatki v spisu (točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sklicevanje na predlagane dokaze takšnega zaključka ne more omajati, saj je zagovornik obdolženega A. A., enako kot sedaj v pritožbi, v predlogu za izločitev dokazov (kateremu sta se pridružila zagovornika obeh obdolženih pravnih oseb) povsem posplošeno in nekonkretizirano navedel le, da predlaga tudi, da sodišče pred odločitvijo o izločitvi dokazov izvede potrebne dokaze v smislu 285.e člena ZKP (l. št. 1028). Takšen dokazni predlog je neprimeren za obravnavo in ga vsebinsko ni mogoče preizkusiti. Po ustaljeni sodni praksi1 mora namreč biti predlog za izvedbo dokazov določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi stranka s predlaganim dokazom dokazati. Navedenih pomanjkljivosti uspešno ne more sanirati niti zagovornica obdolžene pravne osebe C. d.o.o., saj njeno zavzemanje za zaslišanje policistov in inšpektorjev predstavlja pritožbene novote. Njene pritožbene navedbe so zato v prvi vrsti nedovoljene, saj ne pove, zakaj jih ni navedla že prej (četrti odstavek 369. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP). V drugi vrsti pa so tudi neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje na podlagi vseh podatkov v spisu tehtno pojasnilo naravo delovanja inšpektorjev in policistov ter ob odsotnosti relevantnih obrambnih navedb pravilno zaključilo, da se v obravnavanih davčnih oziroma prekrškovnih postopkih ni vršila kazenska preiskava, o čemer več v nadaljevanju.

7. Ob sklicevanju na ustavne in zakonske določbe (zlasti 21., 22., 29. in 36. člen Ustave) ter sodno prakso, je bistvo zagovornikovih pritožb prepoznati v zatrjevanju, da se je v obravnavanem primeru pod krinko davčno inšpekcijskega oziroma prekrškovnega postopka _de facto_ opravljala kazenska preiskava in je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Zagovornica obdolžene pravne osebe C. d.o.o. poudarja privilegij zoper samoobtožbo in navaja, da se je osredotočenost suma zaradi obravnavanih kaznivih dejanj pojavila že pred oziroma s podajo izjav ob preveritvi poslovanja pri davčnem zavezancu na kraju samem po inšpektorjih FURS in prikritih ukrepih. Zagovornika obdolženega A. A. in obdolžene pravne osebe B. d.o.o. pa navajata, da so delavci FURS najprej izvedli prikrite preiskovalne ukrepe, na osnovi teh pa so v prekrškovnem postopku pridobili odredbe okrajnega sodišča, s katerimi so bile odrejene osebne in hišne preiskave ter zasegi predmetov. Navedene odredbe so izvršili policisti PU in pooblaščene osebe FURS, iz česar izhaja, da je bil postopek izveden zaradi suma kaznivih dejanj, ki so predmet obtožbe. Prav tako je davčni organ v tej smeri izvedel zaslišanja delavk.

8. Zagovorniki nimajo prav. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ustaljenega stališča sodne prakse, po katerem dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, je tako treba izločiti iz kazenskega spisa le, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.2 S tem ko je na podlagi večjega števila prijav fizičnih oseb oziroma ob zaznani visoki stopnji rizičnosti pri obdolženih pravnih osebah glede neizdajanja računov, FURS v okviru opravljanja davčno inšpekcijskega nadzora pričel s postopki in aktivnostmi, za katere je pooblaščen, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile kršene nobene z ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zagovorniki niso navedli nobene utemeljene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da se je pod krinko davčno inšpekcijskega postopka _de facto_ vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Zmotno je njihovo prepričanje, da se ravnanje uradnih oseb FURS uvršča med prikrite preiskovalne ukrepe v smislu ZKP, kot je v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. V postopku nadzora je bilo namreč uporabljeno standardno pooblastilo iz 40. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU), ki uradnim osebam zaradi odkrivanja kršitev predpisov, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava, omogoča nakup blaga ali storitve (t.i. prikrit nakup), prav tako pa je bilo uporabljeno pooblastilo pridobivanja podatkov z neposrednim zaznavanjem in opazovanjem iz 16. člena ZFU in 3. člena Pravilnika o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije in označitvi službenih vozil Finančne uprave Republike Slovenije. Zagovornika obdolženega A. A. in obdolžene osebe B. d.o.o. zato neutemeljeno trdita, da gre pri metodi prikritih nakupov za neobičajno in tajno obliko zbiranja informacij, ki se lahko odredi le za taksativno določena kazniva dejanja. Sploh, ker tudi sama poudarjata, da se je v poslovnih prostorih obdolžene pravne osebe B. d.o.o. na ta način zaradi ugotavljanja ustreznosti izdanih računov sledilo le prodaji hrane in pijače. Nobenih pomislekov pa ne vzbuja niti čas prikritih nakupov (od 20. 6. 2017 do 14. 9. 2017), saj ne sovpada s policijskim preiskovanjem obravnavanih kaznivih dejanj, ki se je na podlagi kazenskih ovadb z dne 31. 7. 2018 in 7. 8. 2018 pričelo očitno kasneje. Ker navedenih pooblastil in aktivnosti uradnih oseb FURS ni mogoče enačiti s prikritimi preiskovalnimi ukrepi iz ZKP, pa posledično ni nobenih ovir, da se tako pridobljeni podatki (vključno z izračuni oškodovanja) uporabijo v predmetnem kazenskem postopku.

9. Neutemeljeno zagovorniki problematizirajo tudi sodelovanje policije pri izvršitvi odredb Okrajnega sodišča v Mariboru PRhp 31/2017 z dne 5. 9. 2017 in 8. 9. 2017, na podlagi katerih so bile opravljene osebne in hišne preiskave ter zasegi (točka 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz podatkov spisa izhaja, da je oba davčno inšpekcijska postopka samostojno začela in vodila ter izdala odločbe o prekrških izključno FURS, pri čemer je med drugim na podlagi zbranih podatkov tudi sama podala predloge za izdajo navedenih pisnih odredb. Bistveno je, da so bile te odredbe izdane zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjenih več prekrškov, ne pa zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da so bila storjena obravnavana kazniva dejanja. Za osebno in hišno preiskavo se v prekrškovnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZKP, kar predpostavlja sodelovanje policije in utemeljuje odločitev, da se izvršitev odredb v skladu s tretjim odstavkom 58. člena v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 67. člena Zakona o prekrških zaupa kriminalistom PU in pooblaščenim uradnim osebam FURS. Sodelovanje policije pri izvršitvi odredb zato samo po sebi ne utemeljuje pritožbene teze, da se je v obravnavanih davčno inšpekcijskih oziroma prekrškovnih postopkih vršila kazenska preiskava. Sploh, ker iz podatkov spisa ni razvidno, da bi policija ali tožilstvo že pred opravljenim davčno inšpekcijskim nadzorom razpolagala s podatki, ki bi nakazovali na obstoj suma storitve obravnavanih kaznivih dejanj, še manj pa, da bi v tej smeri izvajala kakšne aktivnosti ali davčnemu organu dajala usmeritve za prikrito pridobivanje podatkov za potrebe kasnejšega kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da sta davčno inšpekcijski (prekrškovni) postopek in kazenski postopek tekla samostojno in neodvisno, eden za drugim, ter da je do osredotočenosti suma zaradi obravnavanih kaznivih dejanj prišlo šele po podaji kazenskih ovadb s strani FURS. Zagovornike, ki tozadevno ne navedejo nobene konkretne okoliščine (razen sodelovanja policije pri izvršitvi navedenih odredb), je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljene. Posebej pa je treba zavrniti tudi zagovornico obdolžene pravne osebe C. d.o.o., ki ne poda nobene argumentacije, zakaj naj bi osredotočenost suma nastopila že pred oziroma s podajo izjav ob preveritvi poslovanja pri davčnem zavezancu na kraju samem po inšpektorjih FURS in prikritih ukrepih. V zvezi s stališčem zagovornikov obdolženega A. A. in obdolžene pravne osebe B. d.o.o., da bi morala biti predlagana dokumentacija izločena, ker je bila pridobljena na podlagi odredb, izdanih v prekrškovnem postopku, pa je le dodati, da se dokazi, pridobljeni v prekrškovnem postopku, lahko uporabijo v kazenskem postopku,3 za odreditev osebne in hišne preiskave v prekrškovnem postopku pa je zagotovljena enaka stopnja varstva pravic kot v kazenskem postopku.

10. Glede vprašanja dometa privilegija zoper samoobtožbo v t.i. nekazenskih postopkih zagovorniki sicer pravilno poudarjajo sprejeto (ustavno)sodno prakso, da se privilegij ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. Nasprotno pa se privilegij zoper samoobtožbo razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka _de facto_ vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.4 Vendar pri uveljavljanju tega stališča zagovorniki prezrejo, da je bistvo privilegija zoper samoobtožbo v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Od trenutka osredotočenosti suma zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja mora državni organ posameznika poučiti o privilegiju zoper samoobtožbo, s čimer se ga varuje pred tem, da bi z lastnimi izjavami ali ravnanji postal vir dokazov zoper sebe. Niti iz predlogov za izločitev dokazov niti iz pritožb pa konkretizirano ne izhaja, katere izjave ali ravnanja obdolžencev oziroma zakonitih zastopnikov obdolženih pravnih oseb iz davčno inšpekcijskega postopka bi morale biti podvržene takšnemu postopanju. Zagovorniki namreč privilegij zoper samoobtožbo neutemeljeno širijo na izjave in ravnanja delavk iz davčno inšpekcijskega postopka, ki v obravnavani zadevi nimajo položaja obdolženk in jih pravica do samoobtožbe v konkretni situaciji ne varuje. Neutemeljeno je zato tudi sklicevanje zagovornice obdolžene pravne osebe C. d.o.o. na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saunders proti Združenem kraljestvu, v kateri je sodišče presojalo dopustnost uporabe izjav in podatkov, ki so jih inšpektorji pridobili od obdolženca. Kot rečeno, takšne izjave ali podatki s strani zagovornikov na konkretni ravni niso bili problematizirani.

11. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zavrnilo tudi predlagane izločitve izjav delavk, ki so bile pridobljene v davčno inšpekcijskem postopku. Pojasnilo je, da so bile navedene izjave delavk pridobljene v skladu s pooblastilom iz 41. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga ni mogoče enačiti z zaslišanjem priče v postopku. Zagovornika obdolženega A. A. in obdolžene pravne osebe B. d.o.o. zato neutemeljeno pričakujeta, da bi bilo o tem treba obvestiti stranke in omogočiti njihovo navzočnost, delavkam pa omogočiti pooblaščenca. Fizične osebe namreč morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. V pritožbah zatrjevana kršitev 22. člena Ustave zato ni podana, povsem korektno pa so bile delavke opozorjene tudi na možnost kaznovanja za prekršek iz 394. člena ZDavP-2. Prav tako neutemeljeno zagovornika poskušata še prikazati, da so bile izjave delavk pridobljene zaradi suma storitve kaznivega dejanja, saj vsebina navedenih izjav v obliki standardiziranih obrazcev takšnega zaključka ne dopušča. V zvezi z netočno pritožbeno navedbo glede preverjanja osebnih predmetov delavk, na katere se odredba ni glasila, pa se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točki 21 izpodbijanega sklepa, ki ji ni treba ničesar dodati.

12. Brez relevantnega pomena za obravnavano odločitev pa so pritožbene navedbe zagovornikov obdolženega A. A. in obdolžene pravne osebe B. d.o.o. glede primerjave opisov obravnavanih kaznivih dejanj in prekrškov, ki gredo v smeri kršitve _ne bis in idem_, saj te ne morejo biti predmet presoje v okviru odločanja o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov.

13. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbe zagovornikov obdolženega A. A. in obdolženih pravnih oseb B. d.o.o. in C. d.o.o. pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14. Če bo za obdolženega A. A. in obe obdolženi pravni osebi nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Sodba VS RS I Ips 35982/2011 z dne 24. 11. 2016 in v njej navedene odločbe. 2 Sodba VS RS I Ips 20654/2010 z dne 7. 4. 2016. 3 Sodba VS RS I Ips 61183/2010 z dne 16. 6. 2016. 4 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011 ter sodbi VS RS I Ips 20654/2010 z dne 7. 4. 2016 in I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011.