Jedro

Na podlagi treh sklepov Vlade RS roki za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, niso tekli od 20. 11. 2020 do izteka 31. 1. 2021. V tem času so bili roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, zdržema prekinjeni.

Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v povezavi z odločitvijo, ki jo je sprejel upravni organ in je za stranko neugodna (ker poslabšuje njen pravni položaj), zato si ta z vložitvijo tožbe prizadeva za njegovo izboljšanje.

Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je B. B. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa med drugim še, da tožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku (prim. 1. točko obrazložitve). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti tožnika, da plača določen del odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Izpodbijana odločitev posega v tožnikov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo.

Toženka je nepravilno in nezakonito odločila o odškodninski obveznosti tožnika kot delodajalca upravičenca in določila višino odškodnine, za kar ji ZOPDA ne daje pristojnosti. Iz njegovih zgoraj navedenih zakonskih določb jasno izhaja, da je tožnik kot zavezanec dolžan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi upravne odločbe, kot je predmetni izpodbijani akt.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Vlade RS, Komisije za odpravljanje posledic dela z azbestom, številka 01210-20/2019 z dne 28. 10 2020 se odpravi.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Stranka z interesom A. A. trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da je B. B. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - mezoteliom v znesku 47.569,63 EUR v (1. točka izreka). Njegovim dedičem bo na podlagi doseženega sporazuma odškodnino v znesku 28.541,78 EUR izplačala Republika Slovenija (2. točka izreka), v znesku 19.027,85 EUR pa tožnik kot delodajalec B. B. (3. točka izreka). Toženka je ugotovila, da drugi posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je B. B. (v nadaljevanju upravičenec) 24. 4. 2019 na podlagi 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA) vložil vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, štiri dni kasneje (28. 4. 2019) pa umrl. Njegovi dediči so toženki predložili Mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti upravičenca azbestu z dne 11. 6. 2020 (v nadaljevanju Mnenje) in nadaljevali postopek za izplačilo odškodnine. Toženka je ugotovila, da je iz Mnenja razvidno, da je bil upravičenec pri tožniku izpostavljen azbestu, da je vlogo za izplačilo odškodnine vložila upravičena oseba ter da je Interdisciplinarna skupina strokovnjakov (v nadaljevanju ISS) upravičencu verificirala poklicno bolezen mezoteliom in zmanjšanje življenjskih funkcij težje stopnje. Z Mnenjem je seznanila tožnika, ki je zanikal, da bi upravičenec pri delu uporabljal azbestne rokavice. Nasprotoval je dokumentaciji ISS o podani vzročni zvezi med njim in nastankom bolezni ter notarsko overjenima izjavama dveh prič.

3.Glede na predloženo dokumentacijo je toženka ugotovila, da upravičenec z verificirano poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestu izpolnjuje pogoje do izplačila odškodnine v znesku 47.569,63 EUR. Ta znesek je določila v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (v nadaljevanju Pravilnik), pri tem pa upoštevala najtežjo obliko verificirane poklicne bolezni - mezoteliom. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 10. člena ZOPDA je izplačilo odškodnine v višini 60 % naložila Republiki Sloveniji, v višini 40% pa tožniku kot delodajalcu upravičenca. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je Sporazum o odškodnini z dediči upravičenca dosežen, ko ga podpišejo stranke tega sporazuma in da se dva meseca zatem dedičem upravičenca izplača odškodnina.

Tožba

4.Tožnik meni, da za izdajo izpodbijane odločbe ni ustrezne zakonske podlage oziroma je bila ta izdana preuranjeno. Navaja, da med strankami ni bil sklenjen sporazum o odškodnini, ki je pogoj, da se ta lahko uveljavi in izplača. Glavna naloga toženke je voditi postopek sporazumevanja o odškodnini ter predlagati sklenitev sporazuma med delodajalcem in upravičencem, nima pa pristojnosti o odškodnini odločati sama (brez sklenjenega sporazuma), zato je z izdajo izpodbijane odločbe prekoračila svoja pooblastila. ZOPDA v takem primeru ne določa postopka uveljavitve pravice do odškodnine, zato bi moral upravičenec postopati po splošnih pravilih civilnega prava.

5.Izpodbijana odločba sicer ni izvršilni naslov, izničuje pa pomen sporazuma, s katerim se lahko sedaj le še formalno potrdi pravica do odškodnine, o kateri je toženka že odločila. Upravičenec bi lahko v pravdnem postopku na podlagi izpodbijanega akta uveljavljal dajatveni zahtevek v pravdnem postopku, če bi bil pravnomočen, bi pravdno sodišče zavezoval tako po temelju kot tudi po višini.

6.Tožnik zanika, da bi upravičenec pri delu uporabljal zaščitne rokavice, ki so vsebovale azbest in da bi bil izpostavljen azbestu. To možnost je v upravnem postopku dvakrat zavrnil. Toženki je pojasnil, da se na delovnih mestih, na katerih je delal upravičenec, azbestne rokavice niso uporabljale, zato pri svojem delu ni mogel biti izpostavljen azbestnim vlaknom. Teh pojasnil toženka ni niti upoštevala niti argumentirano zavrnila, čeprav bi bila to v skladu s pravili o dokaznem bremenu dolžna storiti. Nekritično se je oprla na identični in pavšalni izjavi prič, ki so jih predložili dediči upravičenca, ne da bi pojasnila vzročno zvezo med tožnikom in nastankom bolezni pri upravičencu. Prav tako ni dokazala ostalih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti. Tožnik zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne pristojnemu organu v ponoven postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

Odgovor na tožbo stranke z interesom A. A.

8.A. A. uvodoma opozarja, da je bila tožba vložena prepozno. Navaja, da so bili roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih s sklepi Vlade RS o začasnem prenehanju njihovega teka prekinjeni, vendar ne ves čas med 20. 11. 2020 in 31. 1. 2021. Meni tudi, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Logično je, da v upravnem postopku ni predložil zanj obremenjujoče dokumentacije, saj mu ni v interesu, da bi izplačal odškodnino. So pa zato dediči upravičenca predložili dve notarsko overjeni izjavi prič - sodelavcev upravičenca, ki sta neposredno zaznala, da je upravičenec pri svojem delu pri tožniku uporabljal zaščitne rokavice, ki so vsebovale azbest. Tožnik je v postopku prisilne poravnave. Če je tožbo vložil zaradi slabega finančnega stanja, lahko toženki predlaga, da krije večji del odškodnine (med 61% in 100%) ter umakne tožbo. A. A. sodišču primarno predlaga, da tožbo zavrže, podredno pa naj jo kot neutemeljeno zavrne, v obeh primerih naj ji prisodi stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odgovor na tožbo stranke z interesom Republike Slovenije

9.Navaja, da so v osemnajstih letih od uveljavitve ZOPDA tudi delodajalci v posameznih primerih vložili tožbo zoper odločbo toženke. V večini teh primerov je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo, ker z odločbo ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnikov. S tem stališčem se Republika Slovenija strinja, saj so postopki po ZOPDA poenostavljeni in uporabljivi le takrat, ko upravičenec izpolnjuje pogoje po ZOPDA in ko delodajalec s takim načinom sporazumnega reševanja zadeve soglaša. Če pa soglasja ni, se mora spor razrešiti pred pravdnim sodiščem. Republika Slovenija je 6. 1. 2021 A. A. plačala 28.541,78 EUR odškodnine, kar predstavlja 60 % celotne odškodnine. Če bi naslovno sodišče v celoti odpravilo izpodbijani akt, se zastavlja vprašanje, kako odpraviti pravne posledice, ki so iz te že nastale. Republika Slovenija pritrjuje stališču A. A., da je tožba prepozna in meni, da tožnik nima pravnega interesa za predmetni upravni spor.

Nadaljnje relevantne navedbe tožnika in A. A.

10.Tožnik je v pripravljalni vlogi obrazložil zakaj meni, da je tožba pravočasna in pravni interes za njeno vložitev.

11.A. A. je sodišče seznanila, da ji je Republika Slovenija 1. 6. 2021 nakazala svoj delež odškodnine, kar po njenem mnenju kaže na pravilnost izpodbijane odločitve.

12.Stranki z interesom C. C., D. D. in Republika Slovenija na tožbo in ostale vloge nista odgovorila.

13.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. Poleg tega so se vse stranke odpovedale glavni obravnavi (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

O pravočasnosti tožbe

14.Skladno s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v procesnem in prekluzivnem roku1 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V konkretnem primeru je ta upravni akt izpodbijana odločba, za katero ni sporno, da jo je tožnik prejel 29. 10. 2020, tožbo v zvezi z njo pa priporočeno vložil 9. 2. 2021. Stranka z interesom A. A. trdi, da je bila tožba vložena prepozno.

15.Dne 25. 7. 2020 je v veljavo stopila novela Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS-M), ki je v šestem odstavku 83.a člena določila, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo, če je zaradi izrednega dogodka onemogočeno poslovanje vseh sodišč in oteženo uveljavljanje pravic strank, kar ugotovi Vlada RS na predlog predsednika Vrhovnega sodišča RS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS. Dne 19. 10. 2020 je bila na območju Republike Slovenije z Odlokom o razglasitvi nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) razglašena epidemija. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je posledično izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS, ki je veljala od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 in je določala, da procesni roki v nenujnih zadevah ne tečejo2. Na podlagi zgoraj citiranega šestega odstavka 83.a člena ZS-M je predsednik Vrhovnega sodišča RS 16. 11. 2020 Vladi RS predlagal, naj zadrži tek rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom. Vlada RS je predlogu ugodila in 19. 11. 2020 sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerim je določila, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. Navedeni sklep je veljal od 20. 11. 2020 do 19. 12. 2020, nato je bil še dvakrat podaljšan s Sklepoma Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 17. 12. 2020 (za čas od 20. 12. 2020 do 10. 1. 2021) in z dne 8. 1. 2021 (za čas od do 11. 1. 2021 do 31. 1. 2021). Na podlagi teh treh sklepov Vlade RS roki za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, niso tekli od 20. 11. 2020 do izteka 31. 1. 2021. V tem času so bili roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, zdržema prekinjeni, to pa je vplivalo tudi na podaljšanje roka za vložitev konkretne tožbe, ki je bila vložena pravočasno.

16.Ni mogoče pritrditi stranki z interesom A. A., da je rok tekel tudi 10. 1. 2021 in 31. 1. 2021, ker naj bi Sklep Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 16. 12. 2020 (v nadaljevanju Sklep z dne 16. 12. 2020) veljal le do izteka dne 9. 1. 2021, Sklep Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 8. 1. 2021 (v nadaljevanju Sklep z dne 8. 1. 2021) pa le do izteka 30. 1. 2021. Kot pravilno izpostavlja tožnik v pripravljalni vlogi, so bili s Sklepom z dne 16. 12. 2020 roki prekinjeni do vključno 10. 1. 2021, s Sklepom z dne 8. 1. 2021 pa do vključno 31. 1. 2021. To pomeni, da rok za vložitev tožbe dne 10. 1. 2021 in 31. 2021 ni tekel. Sodišče pritrjuje tožniku, da je bil namen Vlade RS zvezno uveljaviti ukrep zadržanja teka rokov zaradi epidemije Covid-19, ki je bila razloga za izdajo omenjenih treh sklepov o zadržanju teka rokov. Drugačno tolmačenje bi ogrozilo pravno varnost in se ga zato ne more upoštevati.

33.Tožniku je bila izpodbijana odločba vročena 29. 10. 2020, rok za vložitev tožbe je začel teči naslednji dan, t.j. 30. 10. 2020, in se je z vmesno prekinitvijo (od 20. 11. 2020 do vključno 31. 1. 2021) zaključil z iztekom dneva 9. 2. 2021, ko je bila vložena tožba. Tudi v primeru, če bi se rok iztekel dva dni prej (t.j. 7. 2. 2021), se glede na določbo četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v nobenem primeru ne bi mogel izteči pred 9. 2. 2021, saj je bila 7. 2. 2021 nedelja, 8. 2. 2021 pa državni praznik. Skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP se v primeru, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Ugovor, da je bila tožba vložena prepozno, se zato izkaže za neutemeljenega.

O tožnikovem pravnem interesu

Stranka z interesom A. A. meni, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Navaja, da mu izpodbijana odločba sama po sebi ne nalaga nobene obveznosti, saj izplačilo odškodnine brez sklenjenega sporazuma ni možno, v tistem delu, v katerem nalaga obveznost Republiki Sloveniji, pa se nanj ne nanaša.

Tožnik vztraja, da ima pravni interes za vložitev tožbe, saj je toženka z izpodbijano odločbo odločila o temelju in višini odškodnine ter mu s tem onemogočila, da bi karkoli vplival na vsebino sporazuma o odškodnini. Če bodo dediči upravičenca v civilnem postopku z izpodbijanim aktom utemeljevali svoj zahtevek, ima tožnik v tem upravnem sporu gotovo pravni interes za njegovo izpodbijanje.

Po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je pravni interes za upravni spor podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. To pomeni, da je treba obstoj pravnega interesa za sodno varstvo presojati v povezavi z odločitvijo, ki jo je sprejel upravni organ in je za stranko neugodna (ker poslabšuje njen pravni položaj), zato si ta z vložitvijo tožbe prizadeva za njegovo izboljšanje³.

V obravnavani zadevi ni mogoče pritrditi stališču stranke z interesom A. A., da izpodbijana odločba sama po sebi tožniku ne nalaga nobene obveznosti⁴. Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, je akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank⁵. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je B. B. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa med drugim še, da tožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku (prim. 1. točko obrazložitve). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti tožnika, da plača določen del odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja ugotovitev, da je toženka upravičencu priznala odškodnino, ker je bil kot delavec pri tožniku izpostavljen azbestu, zaradi česar je nastopila njegova poklicna bolezen, verificirana s strani ISS.

Obveznost tožnika kot delodajalca, da izplača odškodnino določa tudi tretji odstavek 10. člena ZOPDA. Na navedeni podlagi je bil tožnik tudi vključen v predmetni upravni postopek s strani toženke, kar izhaja priloženega upravnega spisa. Zato je treba tožniku pritrditi, da izpodbijana odločitev posega v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo. Odločbi, ki jo tožnik izpodbija z obravnavano tožbo, torej najmanj v delu, ki se nanaša nanj (v 1., 3. in 4. točki izreka), ni mogoče odreči zmožnosti posega v njegov pravni položaj, s tem pa ne pravovarstvene potrebe.

Skladno z drugim in tretjim odstavkom 10. člena ZOPDA Republika Slovenija krije odškodnino v višini 60%, delodajalec pa v višini 40%. Ko je toženka ugotovila, da obstoji temelj za izplačilo odškodnine, je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe skladno z drugim odstavkom 10. člena ZOPDA Republiki Sloveniji naložila, da na podlagi doseženega sporazuma dedičem upravičenca izplača odškodnino v znesku 28.541,78 EUR (60% od celotne priznane odškodnine v višini 47.569,63 EUR). Čeprav tožniku v tem delu ni naložila nobene obveznosti, ima ta pravni interes tudi za izpodbijanje 2. točke izreka izpodbijanega akta. Tožnik namreč ne ugovarja le višini, temveč samemu temelju odškodninske odgovornosti, saj meni, da pri njem upravičenec ni bil izpostavljen azbestu, zato mu iz naslova poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu odškodnina ne pripada. Če torej tožnik v upravnem sporu uspe, bo po obrazloženem očitno izboljšal svoj pravni položaj, česar brez vložitve tožbe zoper celotno izpodbijano odločbo v upravnem sporu ne more doseči.

Tožnik ima pravni interes za tožbo v upravnem sporu tudi v primeru, če pravna ureditev ne predvideva izdaje upravnega akta z izpodbijano vsebino. Če je bil tak upravni akt kljub zakonski ureditvi izdan, je nezakonit in je lahko predmet vsebinske sodne presoje.⁶

Presoja tožbe

Tožba je utemeljena.

Pogoje za izplačilo in uveljavljanje izplačila odškodnine v pavšalnem znesku zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ZOPDA določa v prvem odstavku 5. člena. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno in sicer: - vlogo za odškodnino mora pri medresorski komisiji vložiti oseba iz 2. člena tega zakona (prva alineja); - predloženo mora biti mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (druga alineja); - v postopku pred medresorsko komisijo mora biti ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine upravičencu (tretja alineja); - med strankami mora biti dosežen sporazum o izplačilu odškodnine (četrta alineja).

V tej zadevi niso sporna naslednja dejstva: (1) da je vlogo za odškodninsko vložil upravičenec; (2) da so po njegovi smrti njegovi dediči toženki predložili Mnenje in nadaljevali postopek za izplačilo odškodnine; (3) da je ISS upravičencu verificirala poklicno bolezen mezoteliom ter zmanjšanje življenjskih funkcij težje stopnje; ter (5) da med strankami ni bil sklenjen sporazum o odškodnini, ki je pogoj, da se ta lahko uveljavi in izplača. Toženka ni nasprotovala tožbenim trditvam, da je njena glavna naloga voditi postopek sporazumevanja o odškodnini ter predlagati sklenitev sporazuma med delodajalcem in upravičencem, da pa nima pristojnosti o odškodnini odločati sama (brez sklenjenega sporazuma).

Postopek sporazumevanja o odškodnini določa 10. člen ZOPDA. Skladno s to zakonsko določbo se morata upravičenec ter njegov delodajalec na predlog medresorske komisije (v tej zadevi toženke) sporazumeti o odškodnini, pri čemer je sporazum dosežen, ko ga podpišeta oškodovanec in delodajalec. ZOPDA pa ne predvideva, da bi toženka lahko izdala kakršnokoli odločbo, s katero bi enostransko določila znesek odškodnine. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih ugotovitev v zvezi z omenjenim sporazumom (prim. četrto alinejo prvega odstavka 5. člena ZOPDA). Iz njene obrazložitve tudi ni razvidno, da bi toženka vodila kakšen postopek sporazumevanja in v kateri fazi se ta morebitni postopek nahaja. Prav tako iz izpodbijanega akta ne izhaja, zakaj je toženka o tej odškodnini odločila sama, brez omenjenega sporazuma. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba izničuje pomen sporazuma, s katerim se lahko sedaj le še formalno potrdi pravica do odškodnine, o kateri je toženka že odločila.

Iz predhodno navedene zakonske podlage za izplačilo odškodnine izhaja, da je podlaga za izplačilo odškodnine po ZOPDA sporazum med upravičencem (oškodovancem) ter delodajalcem kot zavezancem za plačilo odškodnine. Do sporazuma pride, ko je doseženo soglasje volj obeh strank sporazuma in ne gre za oblastveno upravno odločbo upravnega organa. Po osmem odstavku 10. člena ZOPDA je (šele) sporazum o odškodnini izvršilni naslov, kar pomeni tudi, da se 2. in 3. točka izreka izpodbijane odločbe sploh ne moreta izvršiti. To nenazadnje izhaja tudi iz same obrazložitve izpodbijane odločbe, da se izplačilo odškodnine izvede na podlagi doseženega sporazuma, torej ne neposredno na podlagi izpodbijane odločbe same po sebi. Navedeno pomeni, da je zavezanec dolžan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi same izpodbijane odločbe. V skladu z osmim odstavkom 10. člena ZOPDA je sporazum o odškodnini izvršilni naslov.

Glede na navedeno, je toženka nepravilno in nezakonito odločila o odškodninski obveznosti tožnika kot delodajalca upravičenca in določila višino odškodnine, za kar ji ZOPDA ne daje pristojnosti. Iz njegovih zgoraj navedenih zakonskih določb jasno izhaja, da je tožnik kot zavezanec dolžan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi upravne odločbe, kot je predmetni izpodbijani akt.⁷

Po povedanem toženka na podlagi ZOPDA ni pristojna za izdajo izpodbijane odločbe⁸. V obravnavani zadevi je napačno uporabila materialno pravo (prvi odstavek 5. člena in prvi, tretji ter osmi odstavek 10. člen ZOPDA), zaradi česar je izpodbijani akt nezakonit.

Glede na ugotovljeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

O stroških postopka

34.Odločitev o priglašenih stroških tožnika temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem tožniku v upravnem sporu, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov postopka glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi. Ker je tožnik, ki ga je zastopala odvetnica, s tožbo uspel, mu pripadajo v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je toženka tista, ki plača prisojeni znesek, povečan za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Ta znesek mora toženka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz druge točke izreka sodbe.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. ni utemeljen. O tem zahtevku je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom A. A. nastopala na strani toženke. Ker je tožnik s tožbo zoper njen akt uspel, glede na načelo uspeha v pravdi stranka z interesom A. A. ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.