Jedro

Tožnica ne zatrjuje, da bi bila družbenica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne gre za gospodarski spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici odločilo, da ni stvarno pristojno za reševanje te pravdne zadeve in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v Novi Gorici. Tožnica je namreč vložila tožbo zoper toženo stranko, v kateri zahteva plačilo denarne terjatve v višini 1.248.619,20 SIT s pp. Za zahtevek v tej višini pa je na podlagi 1. odst. 32. čl. ZPP pristojno odločati okrajno sodišče. Zoper sklep je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka meni, da gre v tej zadevi za spor, ki izvira iz sklepa Skupščine o preoblikovanju, ki ga sicer s strani tožene stranke ni bilo možno izpodbijati, ker denarna odpravnina za vplačani delež tožnika pred preoblikovanjem toženca ni bila primerno določena oz. plačana. Zato gre po njenem mnenju za spor delničarja iz njegovih pravic kot delničarja do družbe, katere družbenik je bil pred preoblikovanjem. Za takšne spore pa je treba uporabiti določbo 49.a člena Zakona o gospodarskih družbah v zvezi s čl. 545 in 550 ter v zvezi s čl. 8 ZGD. Zato je stvarno in krajevno pristojno za odločanje v predmetni zadevi Okrožno sodišče v Novi Gorici, kot sodišče na območju katerega ima toženec sedež. Gre za gospodarski spor, ki se ga vodi skladno z določbami 529.a do 529.i čl. Zakona o gospodarskih družbah po pravilih nepravdnega postopka. Sodišče je zato napačno uporabilo določbo 32. čl. ZPP, po kateri opravlja okrožno sodišče tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon, ne glede na vrednost spornega predmeta. Tožena stranka predlaga spremembo sklepa in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. tč. 1. odst. 482. čl. ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. V konkretni zadevi pa iz tožbenih navedb sledi, da tožnica ne zatrjuje, da bi bila družbenica tožene stranke. Nasprotno, tožnica v tožbenih navedbah zatrjuje, da je imela poslovni delež v preoblikovanem podjetju d.o.o. z mešano lastnino, ki se je v sodni register vpisal 9.10.1990. Njen poslovni delež naj bi izhajal iz denarne terjatve, ki jo je imela do tožene stranke na zakonitih podlagah iz leta 1989 in ker pri lastninskem preoblikovanju v letu 1998 njen poslovni delež ni bil spremenjen v delnice tožene stranke, uveljavlja v tem pravdnem postopku denarno protivrednost obveznosti, ki jo ima tožena stranka iz neporavnanih trajnih vlog tožnice kot njene delavke. Torej gre za čisti denarni zahtevek in ne za spor družbenice do družbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP, po katerih je za spor, katerega vrednost ne presega 2.000.000,00 SIT pristojno okrajno sodišče in ne okrožno sodišče. Pritožba tožene stranke zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče iz tega razloga zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.