Jedro

Stališče, da mora pri denarni terjatvi nevarnost izhajati iz zavestnega dolžnikovega ravnanja, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izvršbo, je pravno zmotno. Okoliščina, ki pretehta v korist izkazanosti pogoja subjektivne nevarnosti, je predvsem razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, ki presega običajno razpolaganje v okviru redne dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa upniku povrniti pritožbene stroške v višini 746,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika in ohranilo v veljavi sklep o začasni odredbi z dne 15. 10. 2020, s katerim se denarna terjatev upnika v višini 68.250,49 EUR zavaruje s prepovedjo odtujitve in obremenitve dolžnikovih nepremičnin z ID znaki: del stavbe 0000-43, 0000-44, 0000-49, 0000-50 in 0000-51, prepoved pa se zaznamuje v zemljiški knjigi. Obenem je dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti stroške postopka v višini 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Dolžnik se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da upnik ni uspel verjetno izkazati, da obstoji oziroma bo nastala njegova terjatev zoper dolžnika. Dolžnik je poravnal svoje zapadle obveznosti po sedmih leasing pogodbah, sklenjenih z upnikom, predmete preostalih leasing pogodb pa je upniku vrnil, kar med strankama ni sporno. Dolžnik ni zanikal, da po devetih leasing pogodbah še ni poravnal obveznosti, je pa obrazložil, da bodo te obveznosti s prodajo predmetov leasinga v celoti prenehale. Navedeno pomeni, da tudi v kolikor bi upnik uspel izkazati, da ima odprte terjatve do dolžnika, le teh v prihodnje ne bo več, kar pomeni, da terjatev ne obstoji, posledično pa tudi ni nevarnosti, da bi ostal upnik nepoplačan. Prav tako pa ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da naj dolžnik ne bi prerekal posameznih obveznosti iz izpisov odprtih postavk (IOP), pri čemer že samo sodišče navede, da so ti IOP pomanjkljivi. Ker upnik domnevnih obveznosti ni specificiral, dolžnik niti ne ve, na kaj se IOP nanašajo, zaradi česar je onemogočena obramba dolžnika. Nadalje dolžnik trdi, da ne obstoji nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali otežena, saj upnik ni izkazal aktivnega ravnanja dolžnika, usmerjenega v odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem. Zgolj slabo poslovanje dolžnika v letu 2020 še ni dovolj za izdajo začasne odredbe. Glede prodaje stanovanja je dolžnik pojasnil, da je do nje prišlo zgolj zaradi povečanja likvidnosti družbe, na upniku pa je, da dokaže, da je dolžnik stanovanje prodal po očitno nižji ceni od tržne. Kot zadnje dolžnik izpostavlja, da posojilo, dano družbi iz Dubaja, ni bilo izplačano v kritičnem obdobju in posledično ni relevantno za predmetni postopek. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, upniku pa naloži povrnitev dolžnikovih stroškov postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter povrnitev upnikovih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če predlagatelj kumulativno izpolni več zakonsko določenih pogojev iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagatelj mora izkazati verjetnost, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora prav tako izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), ali pa izkazati za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe mora torej upnik poleg verjetnega obstoja terjatve kumulativno izkazati še subjektivno nevarnost za izvedbo izvršbe ali pa da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

**Glede obstoja upnikove denarne terjatve**

6. Med strankama je nesporno, da je bilo med njima sklenjenih več pogodb o finančnem leasingu.1 Prav tako ni sporno, da pri devetih2 izmed teh pogodb dolžnik (leasingojamalec) svojih obveznosti ni redno izpolnjeval. Posledično je imel upnik (leasingodajalec) pravico od pogodbe predčasno odstopiti in na podlagi 15.4 točke Splošnih pogojev pravico zahtevati pogodbeno odškodnino zaradi predčasnega prenehanja pogodbe, ki je enaka višini vsote obrokov leasinga, ki bi jih dolžnik še moral plačati do izteka pogodbe, če bi ta ostala v veljavi in ki se obračuna na način iz 2.3. točke Splošnih pogojev. Dolžnik je v pritožbi navajal, da bodo te obveznosti s prodajo predmetov leasinga (avtobusov), ki jih ima upnik že v posesti, v celoti prenehale. Te navedbe dolžnika so po mnenju drugostopenjskega sodišča preveč pavšalne in neprepričljive, saj dolžnik zgolj navaja, da naj bi se v bližnji prihodnosti pojavila potreba po takšnih avtobusih in jih bo lahko upnik prodal po primerni ceni. Po drugi strani pa je upnik v tej smeri že angažiral cenilca, ki je ocenil, da vozila za svojo starost niso dobro ohranjena, prav tako pa so razmere na trgu trenutno takšne, da avtobusov ni mogoče prodati po primerni ceni. Upnik je tako izkazal verjetnost svoje terjatve napram dolžniku in negotovost, da bo terjatev v bodoče (v celoti) poplačana s prodajo predmetov leasinga.

7. Dolžnik je v pritožbi navajal, da upnik obveznosti v IOP obrazcu ni specificiral in dolžnik niti ne ve, na kaj se IOP nanaša, zaradi česar je onemogočena njegova obramba. Citirana navedba je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo pomanjkljivost IOP obrazca, je iztrgana iz konteksta in ne vzdrži presoje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kljub pomanjkljivostim iz predloženih IOP izhaja, da ima upnik napram dolžniku verjetno izkazano terjatev najmanj v višini 68.250,49 EUR. Tekom postopka je namreč upnik pojasnil, iz katerih pogodb izvirajo te terjatve in kako jih je obračunal, dolžnik pa se tem navedbam ni v zadostni meri konkretizirano uprl. Posledično pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam dolžnika, da mu je bila onemogočena obramba.

**Glede nevarnosti**

8. Drugi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je, da upnik verjetno izkaže, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali znatno otežena. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je upnik uspel verjetno izkazati aktivno ravnanje dolžnika, ki je razlog za bistveno otežitev uveljavitve terjatve upnika. V zvezi s tem gredo dolžnikove navedbe v pritožbi v treh smereh. Prvič, da zgolj slabo poslovanje dolžnika v letu 2020 samo po sebi ni razlog za izdajo začasne odredbe. Drugič, da je do prodaje stanovanja prišlo zgolj zaradi povečanja likvidnosti družbe, na upniku pa je dokaz, da je dolžnik stanovanje prodal po občutno nižji ceni od tržne. Tretjič, posojilo dano družbi iz Dubaja, ni bilo izplačano v kritičnem obdobju in posledično ni relevantno za predmetni postopek.

9. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da za oceno subjektivne nevarnosti ne zadošča zgolj ocena posameznih dejstev oz. ravnanj dolžnika. Vsa ocenjena dejstva skupaj pa po mnenju prvostopenjskega in tudi pritožbenega sodišča kažejo, da obstaja verjetnost, da upnik brez ustreznega zavarovanja ne bo poplačan. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dolžnik v letu 2020 posloval slabo (čista izguba v višini 1.028,979,22 EUR), kar pritožbeno ni sporno. Še pred tem je dolžnik dolgoročno posodil (glede na podatke o poslovanju dolžnika znaten znesek) 1.201.000,00 EUR družbi iz Dubaja, pogodbo pa sta podpisala lastnika dolžnika (A. A. v imenu dolžnika in B. B. v imenu družbe C. iz Dubaja). Dejstvo, da je bilo posojilo dano leta 2019, ne utrjuje navedb dolžnika, da takšno razpolaganje s premoženjem dolžnika ni relevantno za predmetni postopek. Glede na vse ostale okoliščine primera je verjetno, da bo tudi zaradi danega posojila izterjava otežena, saj dolžnik ne bo razpolagal z zadostnimi sredstvi za poplačilo upnika. Pritožnik navaja, da ob odobritvi posojila ni mogel predvideti bilančne izgube v letu 2020, ki je posledica epidemije Covid-19. Stališče, da mora pri denarni terjatvi nevarnost izhajati iz zavestnega dolžnikovega ravnanja, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izvršbo, je pravno zmotno.3 Okoliščina, ki pretehta v korist izkazanosti pogoja subjektivne nevarnosti, je predvsem razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, ki presega običajno razpolaganje v okviru redne dejavnosti.

10. Izven okvirov redne dejavnosti je v konkretnem primeru poleg zgoraj navedenega posojila tudi odprodaja nepremičnine, prav tako v okviru povezanih oseb. Dolžnik je v mesecu aprilu 2020 prodal del svojega nepremičnega premoženja, in sicer del stavbe z ID znakom: 0000-000-9 svojima družbenikoma. Kot navaja sam dolžnik v pritožbi, je stanovanje prodal po ceni, ki jo je plačal zanj v letu 2018 v postopku prisilne poravnave, stanovanje pa je bilo dano v najem in je bilo obrabljeno ter neopremljeno. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem ugotavlja, kot je splošno znano, da se v postopkih prisilne prodaje zaradi hitrosti postopka praviloma ne dosežejo realne tržne cene, pač pa je običajno treba pristati na občutno nižje cene (likvidacijska cena). Navedbe dolžnika, da je s tem pridobil sredstva za reševanje trenutne krize, so nespecificirane, navedbe, da je iz tega deloma poplačal upnika, pa so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upoštevajoč dejstvo, da prodaja stanovanja družbenikoma ni bila podkrepljena z ustrezno cenitvijo in ostalih zgoraj navedenih okoliščin primera, je mogoče pritrditi upniku, da se dolžnikovo premoženje izčrpava. Na ta način je upnik s potrebno stopnjo verjetnosti verjetnosti izkazal, da je brez izdaje predmetne začasne odredbe uveljavitev njegove terjatve do dolžnika ogrožena.

11. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Stroški**

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je upniku povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Upoštevajoč Odvetniško tarifo je upnik upravičen do 1.000 točk po OT za sestavo odgovora, pavšalni znesek za materialne izdatke v višini 2 % in 22 % DDV, vrednost točke pa je 0,60 EUR. V primeru plačilne zamude je upnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Pogodbe št. 13103/16, 13391/17, 13397/17, 13398/17, 13406/17, 13407/17, 13408/17, 13434/17, 15135/18, 15248/18, 15385/18, 16042/18, 16152/18, 16186/18, 16237/18, 16240/18. 2 Pogodbe št. 13391/17, 13397/17, 13398/17, 13406/17, 13407/17, 13408/17, 13434/17, 16237/18, 16240/18. 3 Prim. VSL sklep I Cp 1946/2013 in članek U. Vrtačnik in N. Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasne odredbe, Revija Odvetnik 1 (64) / 2014 z dne 31. 3. 2014.