Jedro

Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo po oceni, da izrečene denarne kazni ni mogoče in je tudi v prihodnosti ne bo mogoče prisilno izterjati, kajti obsojenec je tujec brez premoženja v Sloveniji, je pravilna in zakonita.

Izrek

I.Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II Kr 28901/2024 z dne 9. 1. 2025 je sodišče prve stopnje neplačano denarno kazen v višini 1.600,00 EUR, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II K 28901/2024 z dne 6. 6. 2024, spremenilo v zapor, in sicer je odločilo, da se denarna kazen izvrši tako, da se obsojencu za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, to je skupaj štirideset dni zapora, kar je en mesec in deset dni zapora. Če obsojenec denarno kazen plača, se izvrševanje kazni zapora ustavi.

2.Zoper sodbo se pritožuje obsojenec s predlogom, da sodišče plačilo denarne kazni ustavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki za spremembo denarne kazni v zapor predpostavlja neizterljivost denarne kazni. Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo po oceni, da izrečene denarne kazni ni mogoče in je tudi v prihodnosti ne bo mogoče prisilno izterjati, kajti obsojenec je tujec brez premoženja v Sloveniji, je pravilna in zakonita. Pritožbene navedbe, v katerih obsojenec izpostavlja, da v zavodu za prestajanje kazni zapora nima dela in da je tudi njegova družinska situacija zelo težka, saj da starši nimajo zneska za plačilo denarne kazni, v ničemer ne morejo omajati pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč jih kvečjemu utrjujejo. Obsojenec namreč s svojimi pritožbenimi navedbami še potrjuje, da zaradi njegove premoženjske situacije prisilna izterjava denarne kazni ni mogoča. Sodišče prve stopnje se je zato moralo odzvati s spremembo denarne kazni v zapor, saj to narekuje že navedena določba prvega odstavka 87. člena KZ-1, tako da obsojencu, ki se v nasprotju s tem določilom zavzema za ustavitev plačila denarne kazni, ni mogoče ugoditi.

5.Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbo obsojenca na podlagi 391. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo kot neutemeljeno, saj niti ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kakšnih kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

6.Glede na to, da je obsojenec brez prihodkov in premoženja, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), kljub temu, da s pritožbo ni uspel.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 87, 87/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.