Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je tožniku pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poslala priporočeno po pošti, je bilo zakonito - ne glede na to, da ni preverila, ali je bila pošiljka pravilno vročena, saj to ni bila njena obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2006 nezakonita in se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači za mesec avgust in september 2006 ter plačo za obdobje od oktobra 2006 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 1. 2003, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečnega neto zneska zapadle plače od 8. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo. Od obračunanih bruto razlik v plači ali plače je dolžna tožena stranka plačati pripadajoče davke in prispevke, v osmih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto sekretarke X in okolice in vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 1. 2003, vse v osmih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 796.64 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka v tej sodbi dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva odločitve druge stopnje do plačila oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v predmetni zadevi prvostopenjsko sodišče že izdalo sodbo, zoper katero se je tožena stranka pritožila in jo je Višje delovno in socialno sodišče razveljavilo in vrnilo na prvo stopnjo v ponovno odločanje ter sodišču naložilo, da se opredeli glede okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bi tožnici omogočil zagovor in v kolikor bi sodišče presodilo, da ne gre za take kršitve, ki ne zahtevajo zagovora, ali je tožena stranka dejansko ravnala nezakonito, ko tožnici ni omogočila zagovora, ker ni prevzela priporočene poštne pošiljke. Sodišče je na obravnavi 19. 5. 2008 zaslišalo zgolj zakonito zastopnico tožene stranke in tožnico. Ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani tožene stranke, to je zaslišanje prič B.A., H. in F., ki bi lahko natančno opisali, kaj predstavljajo očitana dejanja in za kako hude kršitve delovnih obveznosti je dejansko šlo. Tožnica je bila na takem delovnem mestu, na katerem mora biti njena delovna kot politična lojalnost do delodajalcev, to je toženih strank, 100 %. V kolikor pride do porušenja oziroma dvoma s strani nadrejenih kot članstva, to lahko predstavlja velike težave oziroma nezmožnost za nadaljnje delo. Kot razlog za izredno odpoved je dovolj, če ima dejanje vse znake kaznivega dejanja, kar je bilo tudi v predmetnem primeru. Sodišče je enostransko sledilo navedbam tožnice in v obrazložitvi celo navedlo, da je bila kazenska ovadba zavržena, ni se pa spustilo v ugotavljanje, ali je šlo za dejanje, ki bi imelo vse znake kaznivega dejanja. Ni res, da policija ni ugotovila nobenih znakov kaznivega dejanja, le kvalificirala ga je tako, da ni pregona po uradni dolžnosti. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je bila tožnica, ko so skupaj z njo izpraznili pisarne Ljubljane in okolice na dopustu, kot je sama izpovedala, kar je sicer po mnenju tožene stranke nezakonito in da je bila v tem času tudi v suspenzu. Tako se postavlja vprašanje, kaj je počela v času dopusta in popoldan v prostorih regije. Tožnica ni izpovedala, kaj je bilo tako nujno, da je bilo potrebno selitev opraviti takoj po njenem suspenzu in še v času dopusta. Prav ravnanje tožnice kaže na to, da dejansko ni bilo več zaupanja med strankama. Tega tudi nikakršen zagovor ne bi spremenil. Tožnica tudi kasneje ni pokazala interesa za pojasnitev zadeve, še več, oddaljila se je od tožene stranke in delovala samovoljno in v interesu drugega sindikata. Edino rešitev je videla v odcepitvi na nezakonit oziroma nestatutaren način. Skupaj s kolegi je poskušala izpeljati zadevo tudi z odtujitvijo premoženja in članstva sindikata, ki sodi pod okrilje tožene stranke. Sodišče je zaključilo, da tožena stranka ni izkazala tehtnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor, česar pa ni obrazložilo in argumentiralo. V kolikor bi izvedlo vse predlagane dokaze, bi bilo jasno, za kako težka očitana dejanja dejansko gre. Sodišče je tudi prekoračilo pooblastila, ko je zaključilo, da je tožena stranka nameravala zagovor tožnici omogočiti, ko je 9. 8. 2006 sestavila pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z odredbo o prepovedi opravljanja dela za čas postopka in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča je tu hipotetično in zadevo prejudicira. Tožena stranka je izpovedala, da so zadevo poskušali rešiti na miren način, čeprav so bili dani vsi pogoji, da se odpove pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je želela tudi ugotoviti, kje so odnesene stvari in kako jih lahko dobi nazaj. Zagovor tožnice ne bi spremenil toženi stranki že znanih dejstev. Sodišče je v sodbi zavzelo stališče, da je že dejstvo, da tožnici zagovor ni bil omogočen zadosten razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato se ni spuščalo v presojo utemeljenosti vsebinskih razlogov o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča pa je napačno, saj bi moralo ugotoviti, ali so bile očitane kršitve take, da toženi stranki ne bi bilo potrebno izvesti zagovora tožnice, torej bi se moralo nedvomno spustiti tudi v presojo teh dejanj in izvesti vse predlagane dokaze.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor se je postavilo na stališče, da bi tožena stranka morala tožnici omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi najprej presoditi, ali so razlogi zaradi katerih je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana taki, da od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi tožnici omogočila zagovor. Da bi to lahko presodilo, pa bi moralo izvesti vse predlagane dokaze, torej zaslišati predlagane priče B.A., V.H. in B.F.. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je tožnica storila dejanja, ki jih je tožena stranka kvalificirala kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Kajti za ugotovitev, ali je od delodajalca mogoče pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor ali ne, je potrebno ugotoviti težo samih kršitev.

Po zaključku pritožbenega sodišča pa je v predmetnem individualnem delovnem sporu bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poslala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor s priporočeno poštno pošiljko, katere pa tožnica ni prevzela. Zavzemanje tožene stranke, da njeno postopanje ne pomeni postopanja po določbi 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Da gre za postopanje po navedeni zakonski določbi izhaja tudi iz same pisne obdolžitve in vabila, ki se nahaja v prilogah B7. Zato ta ugotovitev sodišča prve stopnje ne pomeni nobenega prejudiciranja spora, kot se to zmotno zavzema tožena stranka. Se pa pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da s tem tožena stranka ni storila vsega, kar zakon od nje zahteva glede na določbo 2. odstavka 83. člena ZDR. Delodajalec namreč s tem, ko priporočeno po pošti pošlje delavcu pisno obdolžitev in vabilo na zagovor izpolni zakonsko obveznost, saj ni dolžan kontrolirati pravilnosti vročitve priporočene poštne pošiljke, ki jo opravlja pošta, kot javna služba. Zato je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno zaključilo, da je splošno znano dejstvo, da se dogajajo napake pri vročanju priporočenih poštnih pošiljk s strani pošte. Zakon namreč ne predpisuje, da bi delodajalec moral sam poskrbeti za osebno vročitev na način, da bi jo opravil njen delavec, oziroma, da bi to prepustil detektivski službi oziroma drugi organizaciji za vročanje.

Glede na navedeno tako delodajalec izpolni svojo zakonsko obveznost iz 2. odstavka 83. člena ZDR s tem, da delavcu pošlje pisno obdolžitev in vabilo na zagovor priporočeno po pošti in v primeru, da se delavec na tako odposlano obdolžitev in vabilo ne odzove, od delodajalca ni več utemeljeno pričakovati, da bo delavcu določil nov rok in mu še vedno omogočal zagovor, kajti delodajalca vežejo kratki prekluzivni roki, in sicer je moral v konkretnem primeru podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15-ih dneh, od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, kot je bilo to določeno v 2. odstavku 110. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da bo le-to v novem postopku presodilo utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini in se ne bo več ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, določeni v 2. odstavku 83. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo kljub določbi 1. odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), po kateri zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, ali drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov o vsebini očitanih kršitev pogodbenih obveznosti, bi z izvedbo teh dokazov na obravnavi pred pritožbenim sodiščem, pritožbeno sodišče prevzelo funkcijo sodišča prve stopnje. Navedeno tudi ne bi bilo primero z vidika smotrnosti in ekonomičnosti postopka. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.