Jedro

Besedilo Distributerske pogodbe je določalo, da lahko K. (iz Skopja) opravlja pasivno prodajo na trg EU. To pomeni, da sicer ne sme iskati kupcev zunaj Makedonije in Kosova, in torej tudi ne v EU, sme pa prodajati tja. S tem pa je bilo dovolj jasno povedano, da ima K. dovoljenje za uporabo znamke pri (pasivni) prodaji na trg EU.

Znamka služi označevanju blaga ali storitev. Željeni položaj znamke na trgu blaga ali storitev, v primerjavi z drugimi znamkami, je lahko dobrina, ki ima lahko za imetnika znamke poseben pomen. To velja ne glede na to, da je takšna dobrina povsem nestvarna. Uporaba znamke ima lahko namreč velik pomen pri prodaji ali kakšnemu drugemu dajanju blaga ali storitev v promet. Znamka ima na primer lahko sama po sebi določeno oglasno (reklamno) vrednost, tudi drugače lahko vpliva na tržni položaj imetnika znamke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Postopek v zvezi z začasno odredbo se je vodil zaradi vzporednega uvoza vozil Hyundai.

2. Tožeča stranka je vložila hkrati tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka je postavila vrsto zahtevkov. Najpomembnejša sta bila dva. S predlogom za izdajo začasne odredbe je predlagala, da se toženi stranki naloži prepoved opravljanja gospodarskega prometa na področju Evropske unije z vozili, ki so označeni z eno od treh znamk v imetništvu tožeče stranke. Poleg tega je predlagala, da se toženi stranki naloži razkritje podrobnosti o nabavi in prodaji vozil, s katerimi je bila kršena znamka.

4. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica dveh znamk Skupnosti (besedne „Hyundai“ in slikovne, ki je približno v obliki črke „H“) in pa nacionalne znamke po pravu Republike Slovenije „Tucson“). Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka izstavila račun z dne 28. 6. 2016 družbi E. iz ZR Nemčije za vozilo Hyundai Tucson s številko šasije (številko VIN) 0000. Tožeča stranka in v tem postopku neudeležena pravna oseba s sedežem v Makedoniji, K. sta sklenila pogodbo „Distributorship agreement“ (priloga B3). V tej pogodbi je bilo v točki 11.01 dogovorjeno, da je tožena stranka distributor za Republiko Makedonijo in za Republiko Kosovo. Določene so tudi različne omejitve, zlasti da distributer ne bo posredno ali neposredno sodeloval pri distribuciji ali servisiranju izdelkov Hyundai zunaj teh dveh območij in da ne bo pridobival strank za izdelke Hyundai zunaj teh dveh območij. Vendar pa te omejitve ne veljajo za prodajo distributerja, ki jo opravi na podlagi samoiniciativnih naročil strank iz držav članic EU.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tudi Hyundai Srbija prodala eno vozilo Tucson toženi stranki (prvostopenjska sodba, r. št. 11).

6. Tožena stranka je kupila kršeča vozila pri uradnem dobavitelju v Makedoniji, in je tudi preizkusila pravno ustreznost takšnega nakupa. Makedonski distributer pa je bil uradni distributer, ki lahko na temelju povpraševanja kupcev iz EU takšnim kupcem (ki so v EU) proda vozila. Prvostopenjsko sodišče je zato presodilo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala kršitve pravice.

7. Prvostopenjsko sodišče je tudi presodilo, da ni niti verjetno izkazan nastanek težko nadomestljive škode in tudi ne nastanek hujših neugodnih posledica na strani dolžnika. Tožeča stranka je trdila, da se na trgu EU prodajajo vozila po višji ceni kot zunaj EU. Garancije za v EU prodana vozila pa so ugodnejše za kupce kot tiste za zunaj EU prodana vozila. Vzporedni uvoz vozil s strani tožene stranke naj bi imel verjeten neposreden ali posreden vpliv na ugled. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da ne gre za vpliv, ki bi takšen, da bi zaradi tega bil verjeten nastanek težko nadomestljive škode.

8. Predlog za naložitev razkritja podrobnosti o nabavi in prodaji vozil, s katerimi je bila kršena znamka, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker posledic takšne začasne odredbe ne bi bilo mogoče več odpraviti. Odpravljivost posledic pa naj bi bila predpostavka za izdajo regulacijske začasne odredbe, in sicer glede na odločitev Ustavnega sodišča RS, Up 275/97).

9. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je glede verjetnosti kršitve navedla različne razloge, zaradi katerih naj bi niti sklepčno ne dala svojega dovoljenja toženi stranki za uvoz avtomobilov v EU. V tem okviru je navedla, da je sklenila distribucijsko pogodbo le z makedonskim distributerjem. Ta pogodba naj bi dajala pravice in dolžnosti le obema pogodbenima strankama. Tožena stranka naj ne bi bila pogodbena stranka te pogodbe. Iz nje zato naj ne bi mogla pridobiti pravic. Samo določilo točke 10.01 pogodbe naj bi pomenilo, da če skuša od makedonskega distributerja vozilo kupiti stranka iz EU, naj bi makedonski distributer ne bil dolžan raziskovati, ali bo kupec vozilo uvozil v EU z namenom nadaljnje prodaje ali pa zgolj kot končni kupec brez namena nadaljnjega gospodarskega prometa. Za morebitna protizakonita dejanja kupca naj bi makedonski distributer ne odgovarjal. Iz makedonske distribucijske pogodbe naj ne bi izhajalo, da naj bi bila na makedonskega distributerja prenesena pravica za podeljevanje soglasij za uvoz vozil v EU. Tožena stranka naj ne bi zatrjevala, še manj pa dokazala, da naj bi v primeru uvoza konkretnega vozila šlo za pasivno prodajo na temelju samoiniciativnega naročila tožene stranke. Tožena stranka naj bi uvažala vozila tudi iz Srbije. Tožena stranka naj ne bi predložila nobenega dokaza glede dovoljenja za uvoz iz Srbije. Glede tega naj bi prvostopenjski sklep ne imel nobenih razlogov.

10. Glede nevarnosti za kasnejšo nemožnost uveljavitve zahtevkov je pritožba navedla, da naj bi bilo nepravilno pravno mnenje, da je mogoče izdati odredbo s prepovedjo kršenja znamke le, če so podane predpostavke pod b) in c) 2. odstavka 123. člena ZIL-1. Prvostopenjsko sodišče naj bi sploh ne presojalo, ali obstaja kakšna nevarnost, čeprav je tožeča stranka zatrjevala, da naj bi tožena stranka z začasno odredbo ne utrpela nobene škode. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne opravilo tehtanja neugodnih posledic. Posledice prepovedi prodaje naj bi za toženo stranke ne bile bolj neugodne kot za tožečo stranko, saj se je sama zavezala k temu, da naj bi v prihodnosti ne nameravala dajati na trg EU kršečih vozil. Za tožečo stranko pa pomeni vsak poseg v pravice nastanek materialne in nematerialne škode. Nenadomestljiva škoda naj bi nastajala za tožečo stranko tako, da mora uveljavljati svoje pravice do sicer poštenih prodajalcev vozil, ki so nehote kupili kršeča vozila od tožene stranke ali pa od družbe A. 11. Zahteva za izročitev podatkov naj bi bila utemeljena zato, ker je oprta na 124.b člen ZIL-1 Nujno naj bi bilo, da se pridobijo ti podatki med postopkom, da bo lahko uveljavljala svoje pravice zoper preprodajalce.

12. Na pritožbo je dolžnica odgovorila. V odgovoru na pritožbo navaja, da se zatrjuje kršitev pravic iz znamke zgolj v zvezi z enim samim vozilom. Pogodba za uvoz vozila je bila sklenjena med H. s.r.o. in ne tožečo stranko in K., Makedonija. Pogodba določa zgolj kraj in dostavo blaga, in nič več od tega. Tožena stranka je dala 24. 10. 2016 izjavo, s katero se je zavezala, da v prihodnje ne bo več dajala na trg EGP vozil znamke Hyundai. Že zato naj ne bi bila potrebna izdaja začasne odredbe. V nadaljevanju navaja dolžnica še razne okoliščine v zvezi z Distributersko pogodbo in spremljajoče okoliščine. Iz obojih naj bi bilo razvidno, da je upnica sklepčno dala soglasje za uvoz vozil Hyundai na področje EU.

13. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo, prvostopenjski sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje (3. odstavek 165. člena ZPP, 1. odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

14. Predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnega zahtevka so, da predlagatelj verjetno izkaže imetništvo znamke in kršitev znamke (1. odstavek 123. člena ZIL-1) in da verjetno izkaže katero od predpostavk iz 2. odstavke 123. člena ZIL-1. Upnik je v tej zadevi zatrjeval, da je odredba potrebna za preprečitev težko nadomestljive škode (predpostavka po b) 2. odstavka 123. člena ZIL-1).

15. Že prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožeča stranka imetnica treh znamk. Kot vsaka imetnica znamke je ona tista, ki odloča o tem, ali in koliko bo dovolila uporabo znamk, katerih imetnica je (1. odstavek 50. člena ZIL-1 in člen 13 odstavek 1 Uredbe 207/2009 o blagovni znamki skupnosti (spremenjene z Uredbo 2015/2424).

16. Imetnik znamke ne sme prepovedati uporabe znamke v zvezi z blagom, ki je bilo dano na trg EU s soglasjem samega imetnika znamke.

17. Vseskozi je bilo jasno, da upnik kot imetnik znamke ni nikoli dal izrecnega soglasja za uvoz vozila VIN 000. Po presoji prvostopenjskega sodišča je dal soglasje vsaj sklepčno, kolikor se to nanaša na uvoz vozil iz Makedonije. S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja.

18. Vozilo s številko VIN 000 je makedonski distributer K. 15. 1. 2016 naročil pri dobavitelju H. s.r.o. Vozilo je bilo potem prepeljano v Skopje. Za isto vozilo je potem dolžnica (s sedežem v Republiki Sloveniji) izdala račun E. s sedežem v Zvezni republiki Nemčiji. Račun je izstavila 28. 6. 2016. Očitno ga je prodala naprej v Zvezno republiko Nemčijo.

19. V teku prvostopenjskega postopka se je dolžnik skliceval na besedilo Distributerske pogodbe. Sklenjena je bila med K. iz Skopja in tožečo stranko. Ključni del besedila Distributerske pogodbe za odločitev v tej zadevi je v členu (št.) 11.01. Glasi se takole: „Distributer ne bo iskal kupcev za kakršenkoli Izdelek HMC izven Območja brez predhodnega pisnega soglasja HMC. … Distributer ne bo neposredno ali posredno sodeloval pri distribuciji ali servisiranju kateregakoli Izdelka HMC izven Območja. Distributer ne bo pridobival strank za Izdelke HMC z neposrednim oglaševanjem izven Območja. Zgoraj navedene omejitve ne veljajo za pasivno prodajo Distributerja, ki jo opravi na podlagi samoiniciativnih naročil strank iz držav članic Srednjeevropskega prostotrgovinskega sporazuma ali Evropske Unije.“

20. HMC je kratica firme tožeče stranke. Kot „Območje“ je v besedilu mišljeno Območje Republike Makedonije in Republike Kosovo.

21. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je upnik s členom št. 11.01 dal soglasje za uporabno znamke vsaj sklepčno in za prodajo na trg EU. Do takšnega sklepa je prišlo pritožbeno sodišče tudi ob upoštevanju odločbe SEU v zadevah C-414/99 do C-416/99 (zadeva Zino Davidoff SA in Levi Strauss). Besedilo Distributerske pogodbe je določalo, da lahko K. (iz Skopja) opravlja pasivno prodajo na trg EU. To pomeni, da sicer ne sme iskati kupcev zunaj Makedonije in Kosova, in torej tudi ne v EU, sme pa prodajati tja. S tem pa je bilo dovolj jasno povedano, da ima K. dovoljenje za uporabo znamke pri (pasivni) prodaji na trg EU. Kar je bilo za K. pasivna prodaja in pasivni izvoz, je bilo za kupca na področju EU nakup in uvoz. Gre za isti pravni posel, le pogled nanj je zrcalen. S tem ko je bilo dano dovoljenje K. za pasivni izvoz v EU, je bila torej dovoljena uporaba te znamke pri uvozu vozila. Tako je med upnikom in K. sklenjena pogodba vplivala tudi na samo uporabo znamk upnika pri uvozu na področje EU, ne glede na to, da je imela Distributerska pogodba učinek inter partes, na kar sicer opozarja pritožba.

22. Sama preambula Distributerske pogodbe ne daje nobene dodatne omejitve glede tega, kako sme prodajati K. in glede tega torej velja tisto, kar je bilo določeno v členu št. 11.01. 23. Če je pogodba o nakupu z dne 15. 1. 2016 res kakorkoli omejevala končni cilj vozila s številko VIN 000 tako, da bi ta moral biti v Makedoniji, pa bi moral kršitev pravice uveljavljati prodajalec. Prodajalec pa je podjetje s sedežem v Češki republiki. V tej zadevi ni upnik in tudi sicer ni na noben način udeležen v tem postopku.

24. Dolžnik je trdil, da je kupil vozilo pri K. (pripravljalna vloga 15. 11. 2016) in da je imel implicitno soglasje (str. 9 in 10). Zatrjeval je različne okoliščine glede prodaje (str. 10 navedene vloge). Kakršnekoli okoliščine, ki bi kazala na aktivno prodajo, ni omenjal. Pri takšnih trditvah je bilo trditveno in dokazno breme glede dokaza nasprotnega na upniku.

25. Pritožbeno sodišče je presodilo tudi, ali bi za tožečo stranko lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Glede tega se njegova presoja razlikuje od presoje prvostopenjskega sodišča. Znamka služi označevanju blaga ali storitev (42. člen ZIL-1 in čl. 4 Uredbe 207/2009). Željeni položaj znamke na trgu blaga ali storitev, v primerjavi z drugimi znamkami, je lahko dobrina, ki ima lahko za imetnika znamke poseben pomen. To velja ne glede na to, da je takšna dobrina povsem nestvarna. Uporaba znamke ima lahko namreč velik pomen pri prodaji ali kakšnemu drugemu dajanju blaga ali storitev v promet. Znamka ima na primer lahko sama po sebi določeno oglasno (reklamno) vrednost, tudi drugače lahko vpliva na tržni položaj imetnika znamke. Če bi bila posledica uvoza vozil nastanek razlik pri jamstvih, ki jih daje tožeča stranka (ali njen distributer) in pri tistih, ki jih daje na trg dolžnik, in razlika v ceni, kar bi lahko vplivalo na ugled znamke, je to sicer razlog za nastanek težko nadomestljive škode. Uvoz lahko namreč v resnici lahko prizadene relativni tržni položaj znamke. Vendar pa je izdaja začasne odredbe v upnikovo korist spodletela zaradi tega, ker njegova terjatev ni bila verjetno izkazana, tako da takšna razlika v presoji nima nobenih posledic na samo odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se je ta nanašala na uvoz vozila iz Makedonije.

26. Razlog za razveljavitev prvostopenjskega sklepa in za vrnitev v ponovno odločanje pa je v tem, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je gospodarska družba H. Srbija prodajal vozilo Tucson 1.6 T-GDI 5VR GLS, številka VIN 000. Glede tega, ali je bilo to vozilo dano v promet z vsaj sklepčnim soglasjem upnika, pa prvostopenjski sklep ne vsebuje nobenih razlogov. Na to je pritožba utemeljeno opozorila. Soglasje je bilo zatrjevano in s strani dolžnika predlagan tudi dokaz.

27. S tem je bilo odgovorjeno na bistvene pritožbene navedbe. To so bile tiste, ki bi lahko pripeljale do drugačne odločitve v tej zadevi. Na vse ostale pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker ni bilo potrebno.

II. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP, 1. odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ).