Jedro

Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno obsodilno kazensko sodbo spremenilo tako, da je sedaj pokojnega A. A. oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je s tem odpadla pravna podlaga za njegovo obveznost plačila stroškov kazenskega postopka. Sodba Vrhovnega sodišča je v celoti nadomestila prvotno sodbo in spremenila način kritja stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožnikoma 1.042,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2016 dalje (I. točka izreka) ter da jima mora povrniti pravdne stroške v višini 917,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se toženec pritožuje. Kot bistveno izpostavlja, da je Vrhovno sodišče A. A. sicer oprostilo obtožbe, vendar so proračun bremenili le stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ne pa tudi stroški oškodovančeve pooblaščenke, ki so določeni v 8. točki drugega odstavka tega člena. Teh stroškov A. A. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal. S sodbo Vrhovnega sodišča ni bil razveljavljen in odpravljen pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Piranu, I K 18462/2011 z dne 14. 3. 2014, na podlagi katerega je toženec prejel znesek 1.042,60 EUR. Ta sklep je še vedno v veljavi. Zato toženec ni bil neupravičeno obogaten. Že iz tega razloga gre izpodbijano sodbo razveljaviti. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti narok ni obvezen, temveč ga je sodišče dolžno opraviti le, če oceni da je to potrebno, ali če katera od strank izvedbo naroka izrecno zahteva v svojih vlogah (primerjaj 454. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženec v pritožbi ne zatrjuje, da bi glede meritorne odločitve zahteval izvedbo naroka. Očitana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5. Za pritožbo ni sporno, da je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 21. 8. 2014 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu spremenilo tako, da je sedaj pokojnega A. A. oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je s tem odpadla pravna podlaga za njegovo obveznost plačila stroškov kazenskega postopka. Sodba Vrhovnega sodišča je v celoti nadomestila prvotno sodbo in spremenila način kritja stroškov. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu naloženo, da plača stroške kazenskega postopka, med drugim nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Vrhovno sodišče pa je v oprostilni sodbi odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona (pri tem so mišljeni stroški za priče, izvedence, tolmače, vozni oziroma prevozni stroški in podobno), potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun. Ta odločitev temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP. V primeru oprostilne sodbe stroški pooblaščenca oškodovanca ne sodijo med stroške kazenskega postopka, ki bi obremenjevali proračun. Te stroške mora plačati oškodovanec sam.1 To je sodišče prve stopnje pravilno navedlo. Pravno zgrešeno je pritožbeno navajanje, da bi moral A. A. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljati kritje (plačilo) teh stroškov iz proračuna.

6. Drži, da Vrhovno sodišče ni poseglo (in niti ni moglo poseči) v sklep Okrajnega sodišča v Piranu z dne 14. 3. 2014 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 25. 3. 2014), s katerim je bila na podlagi tedaj pravnomočne obsodilne sodbe odmerjena višina stroškov kazenskega postopka, ki jih je moral A. A. plačati. Po izdaji oprostilne sodbe ta sklep res ni bil formalno spremenjen ali razveljavljen, vendar je treba upoštevati, da kazenska sodba, ki je bila podlaga za izdajo tega sklepa, več ne obstaja. To je v tej pravdi bistveno. Obveznost A. A., da plača stroške kazenskega postopka, je odpadla. Prej omenjeni sklep, ki je te stroške odmeril zgolj po višini, ne predstavlja samostojne pravne podlage za plačilo. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Ne drži, da je toženec prejel sporni znesek na podlagi sklepa, ki je še vedno v veljavi. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec obogaten. Tožbeni zahtevek izhaja iz obligacijskega razmerja. Ne gre za nekakšno uveljavljanje stroškov v pravnomočno zaključenih kazenskih postopkih, kot zmotno navaja pritožba. Neutemeljena so naziranja, da predmetna tožba sploh ni dopustna, ker da posega v pravnomočno odločeno stvar.

7. Ker niso podane niti kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v vsebinski zavrnitvi njegove pritožbe.

1 Štefan Horvat v Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 223.