Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 1.556.961 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek do zneska 3.006.961 SIT pa je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na 1.356.961 SIT (torej za 200.000 SIT), v ostalem pa je to pritožbo in pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo v obsegu zavrnitve njenega tožbenega zahtevka glede zneska 1.650.000 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožena stranka dolžna tožniku poleg že prisojene odškodnine plačati še nadaljnjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku 1.650.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1999 dalje do plačila in z enakimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega datuma glede preostalega zneska 1.350.000 SIT. Številne neugodnosti, ki jih je tožnik prestajal med zdravljenjem, razvidne pa so iz izvedenskega mnenja, so bile pri določitvi višine odškodnine premalo upoštevane. Rentgensko slikanje je bilo opravljeno štirikrat, ne samo dvakrat, poškodovani roki pa je razgibaval tudi na domu po zdravnikovem navodilu. Bodoče telesne bolečine, upoštevajoč povprečno življenjsko dobo, bo tožnik prestajal še okoli 40 let, kar je izjemno dolgo obdobje. Ustrezne teže ni dobilo dejstvo, da je tožnik fizični delavec in da mora pri delu uporabljati obe roki. Dejstvo, da je levičar, mu povzroča zaradi poškodbe mezinca na levi roki dodatne težave. Tudi prestanemu strahu izpodbijana sodba ni dala ustrezne teže, upoštevano pa tudi ni, da delo med dvema žagama tožnika zastrašuje še danes. Pri višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti je bilo premalo upoštevano, da je zaradi poškodbe levega mezinca podana zmanjšana gibljivost in groba moč levice, ki je tožnikova dominantna roka. To ga ovira tudi pri športnih aktivnostih, pomeni pa kar 15 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 30.9.1999 do sojenja pri sodišču prve stopnje (dne 19.9.2001). Taka odločitev temelji na preživeli sodni praksi, izoblikovani v letih hiperinflacije, ki pa je že dolgo ni več. V 919. členu ZOR je določeno, od kdaj dalje je tožena stranka v plačilni zamudi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR med drugim zahteva tudi opredelitev nastale škode glede na njen obseg, da jo je mogoče uvrstiti - zaradi primerjave s podobnimi primeri sodne prakse - med manjše, večje ali celo katastrofalne škode. Obravnavani primer zatrjevano in ugotovljeno škodo vsekakor uvršča le med manjše škode, čeprav je bil tožnik poškodovan kar dvakrat. Obseg poškodovanja namreč ni tolikšen, da bi bilo mogoče nastalo škodo uvrstiti med škode večjega obsega. Gre namreč le za udarnino (odrgnino) kazalca desne roke (prva poškodba) in prelom srednjega členka mezinca leve roke (druga poškodba). Višino škode, ki je tožniku nastala ob prvi in drugi poškodbi, sta sodišči nižjih stopenj ugotavljali predvsem z mnenjem izvedenca kirurške stroke. Ta je opredelil telesne bolečine strnjeno za obe poškodbi tako, da so trajno hude bolečine sicer trajale šest dni, občasno hude pa štiri dni, vendar pa je bilo bolečinsko obdobje, upoštevaje tudi srednje in lažje bolečine, relativno kratko. Pri tem je upoštevano, da bo tožnik prenašal tudi bodoče bolečine v mezincu levice predvsem v mrazu in da mu bo poškodovani prst tedaj pogosteje otekal. Upoštevano je bilo tudi to, da je tožnik levičar. S sprejemom ugotovitev, ki slede iz izvedenskega mnenja, so bile v celoti sprejete tudi ostale ugotovitve, ki se nanašajo na obseg prizadejane škode in ki so obširneje navedene v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Zato ni mogoče pritrditi reviziji, da nekaterih okoliščin, ki se nanašajo na obseg prizadejane škode, posebej iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Razlogi izpodbijane sodbe so celo razmejili škodo iz prvega in škodo iz drugega dogodka tako, da je bila za prvi dogodek dosojena odškodnina v znesku 100.000 SIT, za drugi dogodek pa v znesku 400.000 SIT. Obseg telesnih bolečin in neugodnosti, ki jih je prestajal tožnik, ne utemeljuje višje odškodnine od 500.000 SIT, saj bi to ne bilo v skladu s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje.

Povedano obvelja tudi za določitev odškodnine za škodo, ki jo je tožnik prestal zaradi strahu in za škodo, ki jo prestaja zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Z zneskom 150.000 SIT je bila prestanemu primarnemu strahu dosojena primerna satisfakcija; prizadejani poškodbi pa zaradi svojega lahkega značaja tudi ne utemeljujeta trditev o tem, da tožnik še vedno prestaja strah na svojem delovnem mestu. Da bi navedena škoda mogla biti pravno priznana, bi moral biti namreč strah intenzivne narave in utemeljen s težjo izkušnjo, kakor pa jo je tožnik v resnici doživel. V obsegu duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti je bila v nasprotju z revizijskimi trditvami upoštevana okoliščina, da je tožnik levičar in da je moč leve roke zaradi odebeljenega mezinca zmanjšana. Upoštevano je tudi, da je omejen pri težjem fizičnem delu in da ga predvsem pozimi v območju poškodovanega mezinca mrazi. Ne glede na odstotek, ki ga revizija navaja, pa ne gre za tako opazno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, da bi narekovalo iz tega naslova zvišanje odškodnine preko 700.000 SIT, kakor je dosojeno v izpodbijani sodbi.

Pravno pravilna je tudi odločitev, da zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov nepremoženjske škode tečejo od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje (13.9.2001). Taka odločitev temelji na določbi 186. in 189. člena ZOR (zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, povračilo škode pa se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe). Samo tako je lahko mogoče določiti vsebino pravnega standarda pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo. Če bi sodišče tožeči stranki prisodilo obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95), bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, to pa bi pomenilo dvakratno valorizacijo. V tem okviru odločanje temelji na ustaljeni sodni praksi. Drugačno odločanje, za katero se zavzema revizija bi (za primere pred 1.1.2002, ko je bilo sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča RS drugačno načelno pravno mnenje) porušilo enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR pa v tej zvezi ni utemeljeno, ker v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, temveč za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med odškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR), zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice.

Ker je torej materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).