Jedro

Če iz tožbe za razveljavitev sodne poravnave ni razvidno, ali je pravočasna, je ta nepopolna ter jo sodišče brez dodatnega postopka zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave z dne 23.12.2009. Navedlo je, da je tožba nepopolna. Ne vsebuje namreč navedb o okoliščinah, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti njeno pravočasnost. Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. V uvodu se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožba navaja, da je v tožbi navedeno, da je izvedel za razlog za razveljavitev sodne poravnave, ko je prejel sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani. V dokaz svoji navedbi je predlagal vpogled v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba za razveljavitev sodne poravnave je izredno pravno sredstvo. Ugoditev tožbenemu zahtevku namreč pomeni poseg v pravnomočno odločbo. Pogoji za dopustnost tožbe so zato strogi in jih je treba razlagati restriktivno (1). Če tožba ne vsebuje jasnega zakonitega razloga, na katerem temelji, ter izkaza, kdaj je za tak razlog stranka izvedela (da je mogoče ugotoviti pravočasnost), potem je to izredno pravno sredstvo nepopolno in ga je treba zavreči. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in pri tem je ravnalo pravilno.

Zakoniti razlog, na katerem temelji izredno pravno sredstvo v konkretni zadevi, je trditev, da pooblaščenci stranke niso imeli pooblastila za sklenitev sodne poravnave. Iz tožbe ni razvidno, kdaj naj bi torej tožnik izvedel, da je bila sklenjena v njegovem imenu poravnava, pri čemer naj bi pooblaščenci zanjo ne imeli pooblastila.

V pritožbi temu oporeka in se sklicuje na to, da je v tožbi navedeno, da je za razlog za razveljavitev sodne poravnave izvedel, ko je prejel sklep o izvršbi ter da je tudi predlagal vpogled v izvršilni spis. Če bi sodišče ta dokaz izvedlo, bi se lahko prepričalo o pravočasnosti tožbe, zatrjuje pritožnik.

Takšno pritožbeno izhodišče pa ni utemeljeno in to iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je treba okoliščino, na podlagi katere je mogoče preveriti pravočasnost, navesti v trditvah. Stranka se ne more zanašati na to, da se bo o pravočasnosti tožbe sodišče prepričalo med dokaznim postopkom. Ne, do dokaznega postopka sploh ne pride, če ni pred tem opravljen procesnopravni preizkus dopustnosti tožbe.

Drugi razlog, zaradi katerega pritožba ni utemeljena, pa je ta, da tožba ne trdi, da je za obstoj poravnave (s tem pa tudi zato, da je bila sklenjena brez njene pooblastitve) izvedela, ko je prejela sklep o izvršbi. Tožba trdi, da je šele takrat izvedela za vsebino poravnave. Med eno in drugo trditvijo pa je znatna razlika. Seznanjenje z vsebino poravnave, pa naj stranki še tako zelo ni všeč – kar je razvidno iz pretežnega dela tožbe – pa ni razlog, ni okoliščina, od katere bi tekel rok po 1. odstavku 393. člena ZPP. Ta rok namreč teče od seznanitve z obstojem sodne poravnave. Tedaj namreč stranka že ve, da je bila ta sklenjena nepooblaščeno.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Primerjaj odločbi VSRS, opr. št. II Ips 115/2007, II Ips 847/2009.