Jedro

Tožena stranka na dejstvo, da je bila popkovnica ovita okoli vratu, sicer ni imela vpliva niti ni tega mogla ugotoviti z nobenim diagnostičnim postopkom. Vendar pa je tožeča z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče (prepozno ukrepanje delavcev tožene stranke), pravno relevantno povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka ali vsaj hujših posledic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 3489,93 EUR stroškov za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo po 125.187,78 EUR vsakemu tožniku z utemeljitvijo, da delavcem tožene stranke ni mogoče očitati, da bi prekršili pravila stroke.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči še o višini odškodnine. Pritožbi je pritrdilo glede dveh očitkov o neskrbnem ravnanju tožene stranke: glede na indikacije bi bilo potrebno neprekinjeno snemanje plodovih srčnih utripov; časovno obdobje, ki je preteklo od začetka bradikardije v drugi porodni dobi do rojstva otroka z vakuumsko ekstrakcijo, je bilo predolgo (26,30 min). Ocenilo je, da ne obstoji vzročna zveza med prvo kršitvijo in nastalo škodo, saj ni izkazano, da bi takšno ravnanje preprečilo zadrgnjenje plodovnice. Nasprotno pa je štelo, da je podana vzročna zveza med drugo kršitvijo - prepozno odločitvijo za vakuumski porod - in nastalo škodo.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zaključek o nestrokovnosti tožene stranke v nasprotju z vsebino izpovedi prič in izvedencev, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako je ugotovitev, da bi bilo potrebno neprekinjeno snemanje plodovih srčnih utripov v nasprotju z oceno sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi bilo mogoče z neprekinjenim merjenjem srčnega utripa otroka preprečiti zadrgnjenje popkovnice. Razlogi, ki jih je za odgovornost tožene stranke v sodbi navedlo sodišče druge stopnje, so nejasni in nekonsistentni, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z zaključkom o obstoju vzročne zveze med kršitvijo pravil stroke - predolgim trajanjem poroda in nastalo škodo. Tožena stranka ni imela vpliva na to, ali se bo zaradi zadrgnjenja popkovnice zmanjšala količina krvi v možganih in povzročila škodo plodu. Šlo je za zadrgnjenje, ki se mu pravi "obešanje", torej kratkotrajno popolno prekinitev pretoka krvi skozi možgane, zato dolžina trajanja poroda ni v zvezi s hudimi poškodbami hčerke tožeče stranke. Situacija je bila nekaj izrednega in ni adekvatna posledica ravnanja zdravstvenih delavcev. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zapisalo, da je vzročna zveza prevaljena na toženo stranko, ker gre za poslovno odškodninsko odgovornost, ki je strožja od neposlovne. Takšno naziranje pomeni odstop od dosedanje sodne prakse in stališč pravne teorije, kjer velja, da dokazno breme za dokazovanje obstoja vzročne zveze nosi oškodovanec. Sodišče druge stopnje je uporabilo pravno podlago, na katero nobena od strank ni pomislila, zato bi moralo z njo, upoštevajoč dolžnost materialnega procesnega vodstva, seznaniti stranki. Prav tako ni obrazložilo, zakaj toženi stranki pripisuje poslovno odškodninsko odgovornost, saj pri medicinski napaki govorimo le o neposlovni odgovornosti. Pri poslovni odškodninski odgovornosti pa se postavlja tudi vprašanje nepremoženjske škode. Sodišče je izvedencu sledilo tudi v delu mnenja, ki ne temelji na njegovem strokovnem znanju, temveč pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ocena, da je bilo časovno obdobje, ki je preteklo od začetka bradikardije pa do rojstva otroka, glede na doktrino v medicinski znanosti v letu 1994 predolgo, je napačna in preveč enostavna. Pri tako zapletenem primeru je poenostavljeno sklepati, da je bil začetek bradikardije ob 1.21 uri, porod pa ob 1.48 uri. Sodišče je nekritično sledilo oceni dr. L., da je bila odločitev za vakuum sprejeta prepozno.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Navaja, da je revizija tožene stranke, kolikor z njo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, nedovoljena. Očitki o absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podani. Tožena stranka je kršila dve pravili medicinske stroke, ena od njiju (časovno obdobje od začetka komplikacije do rojstva otroka je bilo predolgo) pa je povzročila nastanek škode. Obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo je potrdil izvedenec medicinske stroke dr. L. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O nedovoljenem revizijskem razlogu nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja: Razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijska graja, ki se nanaša na ključno ugotovitev, da je bilo časovno obdobje, ki je preteklo od začetka komplikacije (bradikardije) ob 1.21 uri do rojstva otroka ob 1.48 uri, glede na doktrino v letu 1994 predolgo, pomeni nedopustno polemiziranje z dokazno oceno, sprejeto na drugi stopnji sojenja. V spornem pravnem razmerju je sodišče s pomočjo izvedencev medicinske stroke razčiščevalo, kaj zahtevajo pravila medicinske znanosti in stroke v konkretnem primeru. Naloga izvedencev je med drugim bila, da (sicer na podlagi pravil medicinske znanosti in stroke) odgovorita na dejansko vprašanje, kako bi morali od začetka komplikacije (bradikardije) ravnati delavci tožene stranke oziroma še konkretneje, kdaj bi morali glede na avtomatično registrirani trenutek odločilne bradikardije (ob 1.21 uri) sprejeti odločitev o vakuumskem porodu. Šele na podlagi tako dobljenih informacij je sodišče lahko odločalo, ali je ravnanje tožene stranke ustrezalo pravnemu standardu posebej skrbnega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR).

O očitkih bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Zgrešeno je revizijsko stališče, da so razlogi v izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje o odgovornosti tožene stranke nejasni oziroma med seboj v nasprotju in da sodbi (glede časovne opredelitve bradikardije) nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima funkcionalen značaj. Podana je le v tistih (zelo redkih) primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Razlogi o odgovornosti tožene stranke, nanizani v sodbi sodišča druge stopnje, so jasni in konsistentni. Zaključek, da so delavci tožene stranke, ker niso neprekinjeno merili srčnega utripa otroka, ravnali nestrokovno, ni v nasprotju z nadaljnjim zaključkom, da ni vzročne zveze med takšnim ravnanjem in nastalo škodo, saj gre za dve različni predpostavki odškodninske odgovornosti, na obstoj katerih zakon veže obveznost povrniti povzročeno škodo. S tem, ko tožena stranka graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je pri ugotavljanju, kdaj je nastopila odločilna bradikardija, oprlo na mnenje izvedencev medicinske stroke, pa prikrito izpodbija dejansko stanje. S pomočjo informacije o običajnem poteku dogodkov pri porodu (zapisovanje podatkov v operacijski zapisnik po spominu), ki sta jo sodišču posredovala izvedenca, je sodišče namreč oblikovalo spodnjo premiso v sodniškem silogizmu.

Argumente za zavrnitev ugovorov tožene stranke, ki meni, da je sodišče druge stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse ter kršilo načelo kontradiktornosti in dolžnost materialnega procesnega vodstva, bo revizijsko sodišče obrazložilo v nadaljevanju.

O predpostavkah odškodninske odgovornosti tožene stranke: Ne glede na to, ali gre za neposlovno ali poslovno odškodninsko odgovornost, morajo biti za nastop pravne posledice - odškodninske obveznosti povzročitelja škode izpolnjene naslednje splošne predpostavke(1): 1) da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja ali iz njegove sfere (oziroma pri poslovni odškodninski obveznosti dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, je ni izpolnil pravilno ali jo je izpolnil z zamudo); 2) da je nastala (premoženjska ali nepremoženjska(2)) škoda; 3) da obstoja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (oziroma pri poslovni odškodninski obveznosti vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti). Razlike nastopijo šele pri četrti (posebni) predpostavki odškodninske delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti. Pri deliktni odškodninski odgovornosti se namreč povzročitelj (če ni določena objektivna odgovornost) razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR), pri pogodbeni odškodninski odgovornosti pa se povzročitelj škode (dolžnik) razbremeni svoje odgovornosti iz drugače opredeljenih razlogov. Dokazati mora, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. člen ZOR). Vendar pa opisana razlika v obravnavani zadevi ni aktualna, saj tožena stranka ni uveljavljala oprostilnih razlogov, ki bi potencialno terjali subsumpcijo po 263. člen ZOR, ampak se je osredotočila na zatrjevanje in dokazovanje, 1) da delavci tožene stranke niso zagrešili strokovne napake in 2) da ne obstoji vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo.

Revizijske navedbe ne morejo omajati materialnopravnega zaključka o obstoju vzročne zveze med ravnanjem delavcev tožene stranke - prepozno odločitvijo za vakuumski porod in škodo, ki je nastala hčerki tožnikov. Dejstva, ki omogočajo takšen sklep potrjujejo, so naslednja: - zaradi tesno ovite popkovnice je bila pri hčerki tožnikov prekinjena cirkulacija krvi in zaprto odtekanje krvi iz možganov; - ker je bila prekinitev vsaj kratek čas popolna, je to okvarilo možgane; - ovita popkovnica je daleč najpogostejša nepravilnost v zvezi s popkovnico; - čeprav je večinoma brez posledic, ni brez nevarnosti, saj lahko samo v letu 1999 tesno oviti popkovnici in vozlu popkovnice pripišemo pet mrtvo rojenih otrok; - do zategovanja popkovnice je v konkretnem primeru prišlo, ko je otrokova glavica prodirala skozi porodni kanal. Pritrditi je sicer mogoče toženi stranki, da na dejstvo, da je bila popkovnica ovita okoli vratu, ni imela vpliva niti ni tega mogla ugotoviti z nobenim diagnostičnim postopkom. Vendar pa je tožeča z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče (prepozno ukrepanje delavcev tožene stranke), pravno relavantno povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka ali vsaj hujših posledic. Pravilnost te ocene najbolj ilustrativno potrjuje izjava izvedenca medicinske stroke dr. L., ki je s stopnjo preprečanja ocenil, da bi bilo z otrokom bistveno bolje, če bi bil porojen 7 do 8 minut ali vsaj 5 minut prej, saj je, "če se nekaj zadrgne okoli vratu, vsaka minuta dragocena" (zaslišanje izvedenca na naroku 1.2.2007).

Zavrniti je treba tudi revizijski ugovor o izjemnosti situacije, ki ni adekvatna posledica ravnanja njenih delavcev. Odločilno je, da je bila tožena stranka sposobna predvideti, da lahko njeno prepozno ukrepanje povzroči širok spekter različnih škodljivih posledic, vključno s pojavno obliko škode, ki je nastala. Ovita popkovnica ali celo njeno zadrgnjenje ni nekaj nepredvidljivega (naključnega). Prav nasprotno, je dokaj pogost pojav, do zadrgnjenja popkovnice pa pride približno v 1 od 100 ali 200 porodov (izpoved izvedenca dr. L. na naroku 1.2.2007). Dejstvo, da je bradikardija v drugi porodni dobi (ki je v konkretnem primeru nastopila ob 1.21. uri) znak, da se z otrokom nekaj akutno dogaja, pogosto je to prav okrog vratu ovita popkovnica (izpoved izvedenca dr. L. na istem naroku), ne dopušča dvoma o predvidljivosti posledice s stališča tožene stranke.

Tožena stranka napačno interpretira sodbo sodišča druge stopnje, v kateri je le-to zavzelo povsem jasno stališče, da dokazno breme za dokazovanje obstoja vzročne zveze med kršitvijo pravil stroke in nastalo škodo nosi tožeča stranka (drugi odstavek na zadnji strani sodbe). Zapis o "prevalitvi procesnega dokaznega bremena" glede (ne)obstoja vzročne zveze na toženo stranko ne pomeni nič drugega kot to, da je uspeh dokazovanja tožeče stranke (ki nosi materialno dokazno breme) prevalil procesno dokazno breme na toženo stranko, ki bi nato morala z nasprotnim dokazom ovreči dokazni uspeh glavnega dokaza. Medtem ko je materialno dokazno breme ves čas stabilno oziroma ves čas postopka le na eni ali drugi stranki (v obravnavani zadevi je glede obstoja vzročne zveze na tožeči stranki), pa se procesno dokazno breme med dokaznim postopkom lahko premešča.(3) Po povedanem je jasno, da sodišče druge stopnje ni v ničemer odstopilo od ustaljene sodne prakse niti ni uporabilo nobene "presenetljive pravne podlage", s katero bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) seznaniti pravdni stranki.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške za odgovor na revizijo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, poročilo stranki, oboje povečano za zastopanje dveh strank in davek na dodano vrednost, ter sodno takso.

.Op. št. (1): O tem glej upr. Dolenc, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten, št. 2004/4, str. 253. Op. št. (2): Kljub nekaterim drugačnim stališčem ni resnih pomislekov zoper priznanje nepremoženjske škode, ki je posledica kršitve poslovne obveznosti. Op. št. (3): Ude et alteri, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 382.