Jedro

Predpisi (drugi odstavek 44. člena ZSZ) določajo dolžnost izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je toženka ni spoštovala. Vendar materialni pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja ni odločba o odmeri komunalnega prispevka, temveč le plačilo komunalnega prispevka, kar stranka v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja izkaže s potrdilom o plačilu, ki ga izda občina.

Plačilo komunalnega prispevka po pogodbi o njegovi akontaciji ni niti prepovedano niti neobičajno. S tem bi tožnica pridobila potrdilo o plačilu komunalnega prispevka; občina je v tej smeri ni ovirala, saj ji je pogodbo ponudila v podpis. Odškodninska odgovornost toženke bi bila podana le v primeru, če ne bi bilo možnosti plačila komunalnega prispevka oziroma pridobitve potrdila o plačilu komunalnega prispevka in s tem materialnega pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker je takšna možnost obstajala, je vzročna zveza po presoji revizijskega sodišča pretrgana.

Izrek

Revizija druge tožeče stranke se zavrže. Revizija prve tožeče stranke se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločba o stroških postopka.

Sicer se revizija prve tožeče stranke zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika v tej pravdi vtožujeta plačilo premoženjske škode, ki naj bi jima nastala s protipravnim ravnanjem toženke pri odmeri komunalnega prispevka. Prvostopenjsko sodišče je med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnikov za plačilo 14.614,28 EUR (prej 3,502.166 SIT) odškodnine in tožbeni zahtevek mld. tožnice za plačilo odškodnine v višini 20.000 enot premoženja Vzajemnega sklada Galileo v vrednosti na dan izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča. 2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila pravočasno revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenima zahtevkoma ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjeni senat pritožbenega sodišča. V reviziji navajata, da je stališče nižjih sodišč, da bi lahko plačala akontacijo komunalnega prispevka po pogodbi s toženko in nato pridobila gradbeno dovoljenje, v nasprotju s predpisi. Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97 in nasl. – ZSZ) določa, da je občina tožnikoma dolžna izdati odločbo o odmeri komunalnega prispevka. Ob tem je dolžna spoštovati drugi odstavek 8. člena Navodil za izračun komunalnega prispevka (Ur. l. RS, št. 4/99). Tožnika sta oboje izkazala s predložitvijo odgovora strokovnjakov na internetni strani slonep.net. Tudi Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 34/84 in nasl. – ZGO) je od tožnikov zahteval za pridobitev gradbenega dovoljenja plačilo komunalnega prispevka po odločbi in ne po pogodbi, kar je razvidno iz izdanega gradbenega dovoljenja. Zaradi nezakonitega postopanja toženke pri izdaji odločbe tožnika nista mogla predložiti odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Upravna enota je prekinila postopek izdaje gradbenega dovoljenja za čas do izdaje odločbe in nato plačila komunalnega prispevka. Gre za nujnost izdaje odločbe in ne pogodbe (glej odločbo U 860/2000). Zato je neutemeljeno sklicevanje nižjih sodišč, da tožnika nista prerekala toženkine navedbe, da jima je omogočila sklenitev pogodbe o akontaciji komunalnega prispevka. Enako je neutemeljena navedba sodišča, da sta tožnika šele v pritožbi navedla, da brez odločbe o odmeri komunalnega prispevka ne bi dobila gradbenega dovoljenja. Ne samo, da je bilo to v vlogah navedeno, nujnost zadevne odločbe določajo predpisi. Odločba je bila izdana šele 8. 4. 2002, skoraj tri leta po vložitvi zahtevka za njeno izdajo. Odločba je bila nezakonita in v očitnem nasprotju z veljavnimi predpisi, zato jo tožnika izpodbijata v upravnem sporu. Zaradi te zamude sta utrpela škodo, ki jo uveljavljata v tej pravdi. Toženka ni imela opravičljivih razlogov za neizdajo odločbe. Tožnika sta listinsko izkazala obstoj in višino škode. Opisujeta nastalo škodo, pri vprašanju zastaranja pa se sklicujeta na pritožbene navedbe. Kritizirata dodatne razloge nižjih sodišč o neizkazanosti višine drugega tožbenega zahtevka. Iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbijata tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija tožnika ni dovoljena. Revizija mld. tožnice v delu zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti tožnikove revizije

6. Ker je v tretjem odstavku 86. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP določeno, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (revizijo) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, tožnikova pooblaščenka, ki te lastnosti ni z ničemer izkazala in je nima, ne more zastopati tožnika. V četrtem odstavku 86. člena ZPP je sicer navedena izjema, ki omogoča, da pravdna stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi nastopa brez pooblaščenca, če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, toda konkretni primer ne spada med navedeno izjemo. V danem primeru se ne zatrjuje, da ima tožnik opravljen pravniški državni izpit (niti da bi bila njegova pooblaščenka hkrati njegova zakonita zastopnica). Po pravnem mnenju, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 26. 6. 2002, sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložila stranka sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. V reviziji se sicer zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit tožnikova pooblaščenka, kar pa ni merodajno, ker ne opravlja odvetništva po 1. členu Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.). Revizijsko sodišče je zato po prvem odstavku 91. člena ZPP nedovoljeno revizijo tožnika zavrglo.

O nedovoljenosti revizije mld. tožnice v delu zoper odločbo o stroških postopka

7. Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena.(1) Revizijsko sodišče je zato revizijo mld. tožnice v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije mld. tožnice

8. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - tožnika sta 31. 5. 1999 vložila pri toženki, Občini A. zahtevo za odmero komunalnega prispevka, ki sta ga morala plačati v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja za novogradnjo; - toženka takrat še ni sprejela niti programa opremljanja niti investicijskega programa urejanja stavbnih zemljišč in je komunalne prispevke obračunavala na podlagi Odloka o povprečni gradbeni ceni za m² koristne stanovanjske površine, vrednosti stavbnih zemljišč in stroških komunalnega opremljanja stavbnih zemljišč na območju ObčinE A. (Ur. l. RS, št. 55/96), zato je z investitorji sklepala pogodbe o plačilu akontacije komunalnega prispevka; - s tem sta bila tožnika seznanjena in jima je bila ponujena v podpis pogodba, vendar je nista želela podpisati, temveč sta vztrajala pri tem, da jima občina odmeri komunalni prispevek z odločbo; - če bi sklenila takšno pogodbo, bi morebitno razliko med že plačano akontacijo in končnim izračunom komunalnega prispevka uskladili v roku 90 dni po potrjenem občinskem predpisu o podrobnejših merilih za odmero komunalnega prispevka in bi tako imela možnost povrnitve preveč plačanega prispevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - na ta način tožnikoma ne bi nastala nobena škoda, saj bi na podlagi plačila akontacije pridobila potrdilo o plačilu komunalnega prispevka; - v takratnih razmerah je bila to stalna praksa občine za vse, ki so želeli graditi na njenem območju; - tožnika s toženko nista sklenila pogodbe, sta pa 30. 12. 2002 plačala z odločbo odmerjeni komunalni prispevek v višini 10.668,77 EUR (prej 2,556.666 SIT) in sta 22. 1. 2003 pri UE ... pridobila gradbeno dovoljenje.

9. Revizija sicer pravilno opozarja, da predpisi (drugi odstavek 44. člena ZSZ) določajo dolžnost izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je toženka ni spoštovala. Vendar materialni pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot v reviziji zmotno meni mld. tožnica, ni odločba o odmeri komunalnega prispevka, temveč le plačilo komunalnega prispevka, kar stranka v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja izkaže s potrdilom o plačilu, ki ga izda občina.(2) Predpisi (ZSZ in ZGO) namreč ne določajo obveznosti predložitve odločbe o odmeri komunalnega prispevka kot pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Na tem mestu velja dodati, da revizijsko sodišče prvič ni vezano na razloge upravne odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja, ki jo je v pravdi predložila mld. tožnica, in drugič, da tudi iz razlogov odločbe ne izhaja, da je odločba o odmeri komunalnega prispevka pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sklep, da materialnopravni pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja ni odločba o odmeri komunalnega prispevka, pa nenazadnje izhaja iz dejstva, da je gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi, čeprav sta tožnika uspešno izpodbila odločbo o odmeri komunalnega prispevka,(3) na podlagi katere je bil komunalni prispevek plačan.

10. Plačilo komunalnega prispevka po pogodbi o njegovi akontaciji ni niti prepovedano niti neobičajno.(4) Toženka je (ob dejstvu nesprejetja ustreznih podzakonskih aktov za pravilno uporabo zakona) po ugotovitvah nižjih sodišč odmero in plačilo komunalnih prispevkov začasno reševala z navedenimi pogodbami, ki so bile takšne vsebine, da podpisniki oziroma plačniki prispevka niso bili oškodovani, saj so morebitno preplačilo prispevka dobili ob izdaji odločbe povrnjeno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je bilo ugotovljeno, da bi mld. tožnica pri plačilu komunalnega prispevka po pogodbi o akontaciji pridobila potrdilo o plačilu komunalnega prispevka in da je občina v tej smeri ni ovirala, saj je mld. tožnici pogodbo ponudila v podpis.

11. Takšna praksa sicer ni pravilna, saj obstaja obveznost občine izdati odločbo o odmeri komunalnega prispevka (toženke izgovarjanje na podzakonske akte, ki jih v tistem času še ni sprejela, ne more razbremeniti njene zakonsko določene obveznosti). Tako velja pritrditi stališču mld. tožnice, da je podana protipravnost ravnanja toženke, vendar pa ugotovljeno dejansko stanje po presoji revizijskega sodišča jasno kaže na neizpolnjenost druge predpostavke odškodninske odgovornosti oziroma na pretrganje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem (neizdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka) in nastalo škodo, ki je posledica neizdaje oziroma zamude z izdajo gradbenega dovoljenja. Odškodninska odgovornost toženke bi bila podana le v primeru, če ne bi bilo možnosti plačila komunalnega prispevka oziroma pridobitve potrdila o plačilu komunalnega prispevka in s tem materialnega pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker je takšna možnost obstajala, je vzročna zveza po presoji revizijskega sodišča pretrgana. Mld. tožnica bi gradbeno dovoljenje namreč lahko pridobila in v tej smeri ni bila ovirana, čeprav toženka ni izdala odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Lahko bi namreč podpisala pogodbo in plačala akontacijo po pogodbi, s čimer bi pridobila potrdilo o plačilu komunalnega prispevka in z njim gradbeno dovoljenje, vendar navedenega ni storila. Oškodovana pa ne bi bila niti z morebitnim preplačilom po pogodbi, saj bi ji bilo le-to (po tem, ko bi občina sprejela ustrezne podzakonske akte in izdala odločbo o odmeri komunalnega prispevka) vrnjeno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Odločitev nižjih sodišč je glede na povedano pravilna, čeprav iz deloma drugačnih materialnopravnih razlogov. Ker ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo, se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do revizijskih očitkov, ki se nanašajo na višino škode.

13. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče v ostalem delu revizijo mld. tožnice na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4. Op. št. (2): Podobno tudi odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 105/2001 z dne 18. 04. 2002 in Upravnega sodišča Republike Slovenije U 2070/2005 z dne 21. 06. 2007. Op. št. (3): Glej odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije U 624/2002 z dne 18. 05. 2004. Op. št. (4): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 412/2003 z dne 13. 10. 2004 in III Ips 46/2006 z dne 9. 10. 2007.