Jedro

Čeprav je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003 razveljavilo 1., 2. in 3. odstavek 49. člena ZPol (razveljavitev začne učinkovati šele po enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije), ni mogoče pritrditi stališču, da obtožnica temelji na nedovoljenih dokazih, ki so bili zbrani z uporabo 49. člena ZPol. Neutemeljeno je stališče, da obtožnica ne bi smela temeljiti na izsledkih telefonskih razgovorov med obtoženci, čeprav so bili ti dokazi pridobljeni na podlagi odredbe sodišča, ker obtoženec o izvajanju teh ukrepov ni bil obveščen.

Tudi če obtoženec v preiskavi ni bil obveščen o zaslišanjih soobtožencev in nekaterih prič, ni mogoče pritrditi stališču, da so zagovori soobtožencev in izpovedbe prič nedovoljeni dokazi.

V primeru, ko pristojni državni tožilec na podlagi 159. člena ZKP začasno dovoli odložitev odvzema prostosti osumljenim osebam, gre za razmerje med pristojnim državnim organom in organi za notranje zadeve, v katerega sodišče ne more posegati. Zato Vrhovno sodišče ne ocenjuje, ali je bilo tako dovoljenje v trenutku, ko je bilo dano, pravilno in utemeljeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. B.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 22.5.2003 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločil, da se zoper obt. B.Z. podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Obtoženčev zagovornik se je zoper sklep pritožil, Višje sodišče v Mariboru pa je s sklepom z dne 4.6.2003 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. B.Z. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po njegovem mnenju podana zato, ker prvostopenjski sklep glede sorazmernosti pripora nima potrebnih razlogov. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa so po njegovem mnenju podane zato, ker obtožnica, ki je sicer pravnomočna, temelji predvsem na dokazih, pridobljenih z uporabo posebnih metod in sredstev po 49. členu Zakona o policiji, katerih protiustavnost je ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 8.5.2003, štev.

U-I-272/98, ter na podlagi posnetkov telefonskih razgovorov, ki so bili sicer pridobljeni na podlagi odredbe sodišča, vendar pa obtoženec o izvajanju teh ukrepov ni bil seznanjen. Enaka kršitev je po njegovem mnenju podana tudi zato, ker obtoženec ni bil obveščen o zaslišanjih soobtožencev in prič. Zato so bili vsi ti dokazi pridobljeni s kršitvijo obtožencu zagotovljenih ustavnih pravic in na takih dokazih sodna odločitev ne sme temeljiti, zaradi česar bi morali biti zapisniki o soobtožencih in pričah izločeni iz spisa. Razen tega navaja, da v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora niso navedeni potrebni razlogi, ki bi utemeljevali priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki poudarja ogrožujoče razmere, v katerih so prebežniki prehajali državno mejo, je v nasprotju z listinskimi dokazi, zlasti pa z dovoljenji državnega tožilstva, s katerimi je tožilstvo v skladu z določilom 159. člena ZKP dovolilo policiji začasno odložitev ukrepanja, ki je možno le pod pogojem, da ni podana nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obt. B.Z. odpravi, podrejeno pa predlaga, da ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sta sodišči v izpodbijanih sklepih pravilno ugotovili obstoj ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena, saj je obtoženec v kratkem časovnem obdobju storil kar sedemnajst kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo kot član dobro organizirane kriminalne združbe in je pri njem obstoj pripornega razloga v zadostni meri obrazložen. V zvezi z dokazi, pridobljenimi z uporabo določila 49. člena Zakona o policiji, katerim zagovornik obtoženca oporeka, pa navaja, da Ustavno sodišče ni ugotovilo, da so določbe tega zakona protiustavne, temveč le premalo določne, zaradi česar zakon še vedno velja, dokazi, zbrani na njegovi podlagi, pa niso nezakoniti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. B.Z. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obt. B.Z. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V tej kazenski zadevi je obtožnica z dne 14.1.2003 postala pravnomočna dne 3.2.2003. S tem v zvezi je treba pritrditi zagovorniku obtoženca, ko navaja, da je ob pravnomočnosti obtožnice težko oporekati utemeljenosti suma storitve očitanih kaznivih dejanj. Ni pa mogoče pritrditi njegovemu stališču, da obtožnica temelji na nedovoljenih dokazih, ki so bili zbrani z uporabo 49. člena Zakona o policiji in na podlagi 150. člena ZKP. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer z odločbo z dne 8.5.2003 res razveljavilo 1., 2. in 3. odstavek 49. člena Zakona o policiji, vendar pa začne ta razveljavitev učinkovati šele po enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ni točna trditev obtoženčevega zagovornika, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo neskladnost 49. člena Zakona o Policiji z Ustavo Republike Slovenije, pač pa je med drugim v razlogih odločbe navedlo, da bo moral zakonodajalec ukrepe opredeliti tako, da bo iz zakona razvidna teža posega v ustavne pravice pri posameznem ukrepu, da bo jasna razmejitev do ukrepov, urejenih v ZKP, da bo zagotovljeno ustrezno stopnjevanje glede na težo posameznega ukrepa in da bo mogoče naknadno presoditi, ali je bil ukrep izvršen v zakonsko opredeljenih mejah. Neutemeljeno je tudi stališče obtoženčevega zagovornika, da obtožnica ne bi smela temeljiti na izsledkih telefonskih razgovorov med obtoženci, čeprav so bili ti dokazi pridobljeni na podlagi odredbe sodišča, ker obtoženec o izvajanju teh ukrepov ni bil obveščen. Povsem jasno je, da izvajanje prikritih ukrepov, naštetih v 150. členu ZKP, ne bi bilo uspešno, če bi bili obtoženci o njihovem izvajanju seznanjen. Zato stališče obtoženčevega zagovornika, da temelji obtožnica na nedovoljenih dokazih, ki bi morali biti po njegovem mnenju celo izločeni iz spisa, ni utemeljeno. Tudi če obtoženec v preiskavi ni bil obveščen o zaslišanjih soobtožencev in nekaterih prič, kar obtoženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da so zagovori soobtožencev in izpovedbe prič nedovoljeni dokazi, zaradi česar ni podlage, da bi bili izločeni iz spisa.

Tudi obstoj realne nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kriminalne dejavnosti, ki mu jo očita obtožnica, je v pravnomočnem sklepu obrazložen. Realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj je bila ugotovljena na podlagi tega, da naj bi v času od 14.5.2002 do 9.9.2002 kot član dobro organizirane združbe, ki je štela kar 27 soobtožencev, storil kar 17 kaznivih dejanj, kakor tudi z upoštevanjem okoliščine, da zoper njega tečejo tudi še drugi kazenski postopki, ter da mu dohodki, ki mu jih je prinašal njegov poklic, očitno niso zadostovali.

Res je sicer pristojni državni tožilec na podlagi 159. člena ZKP začasno dovolil odložitev odvzema prostosti osumljenih oseb, pri čemer je potrebno pritrditi navedbam obdolženčevega zagovornika, da je taka odložitev možna, dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. V takem primeru gre za razmerje med pristojnim državnim organom in organi za notranje zadeve, v katerega sodišče ne more posegati. Zato Vrhovno sodišče ni ocenjevalo, ali je bilo tako dovoljenje v trenutku, ko je bilo dano, pravilno in utemeljeno. Pač pa je ugotovilo, da so v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa na 3. strani podrobno pojasnjene okoliščine, ne da bi jih ponavljalo, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Tudi zatrjevanje obtoženčevega zagovornika, da pravnomočni sklep nima nobenih razlogov glede sorazmernosti pripora, kar je trdil že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, ni utemeljeno, saj so o tem na 4. strani prvostopenjskega sklepa podani obsežni in utemeljeni razlogi.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. B.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).