Jedro

Argumentacija toženke, da organ lahko preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite samo v okviru tistih razlogov, na podlagi katerih je bila izdana pozitivna odločba o subsidiarni zaščiti, nima opore v jezikovni razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ.

Nezakonitost izpodbijanega akta je v kršitvi pravice tožnika do obrambe oziroma dobrega upravljanja iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Gre za pravico stranke v upravnem postopku, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, in ki se na drugi strani kaže kot obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži, tako da ustrezno upošteva pripombe stranke, pri tem pa skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavane zadeve, kar se mora odražati v dovolj specifični in natančni obrazložitvi upravnega akta. Toženka dejstev, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika pred izdajo izpodbijanega akta, ni upoštevala na način, kot to zahtevajo določila ZMZ, ZUP in Listine EU o temeljnih pravicah. Informacije o stanju v izvorni državi, kadar iz objektivnih razlogov ni na voljo konkretnih dokazov za preganjanje, so namreč ključen instrument za kolikor toliko objektivno in pravilno odločanje o mednarodni zaščiti. Pri tem v konkretnem primeru ni sporno vprašanje, ali je v Afganistanu stanje mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ali ne, ampak je sporno, ali je stopnja nediskriminatornega nasilja (povzročena s spopadi) tolikšna, da bi gola navzočnost tožnika kot posledica njegove vrnitve v izvorno državo pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-69/2011/38 (1312-09) z dne 25. 7.2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite v Republiki Sloveniji vlagatelja, ki trdi, da je A.A., roj. ... ... 1994 v kraju B., državljan Islamske republike Afganistan, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je iz spisa in uradnih evidenc razvidno, da je bil vlagatelju z odločbo št. 2142-69/2011/28 (1372-07) s 30. 5. 2012 priznan status subsidiarne oblike zaščite, pri čemer je odločba z dnevom vročitve 4. 6. 2012 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta. Odločba je postala pravnomočna 19. 6. 2012. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da vlagatelj svoje istovetnosti v postopku priznanja mednarodne zaščite ni nesporno izkazal in v dvomu in brez dokaza o nasprotnem je bilo sprejeto, da je njegov rojstni datum ... ... 1994 in posledično, da je bil ob izdaji odločbe mladoleten. Prav tako je bilo v dvomu sprejeto, da je hazarske narodnosti, muslimanske veroizpovedi ter da prihaja iz območja province C. Za vse ostale njegove izjave, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, pa je bilo ugotovljeno, da so neskladne, protislovne in popolnoma neverjetne, zaradi česar je bil vlagatelj ocenjen kot splošno neverodostojen. Status subsidiarne zaščite je bil vlagatelju priznan izključno zato, ker je bilo v postopku mednarodne zaščite v dvomu sprejeto, da je vlagatelj mladoletnik brez spremstva, ki v izvorni državi nima ožjih sorodnikov, h katerim bi lahko šel živeti in ki bi poskrbeli zanj, ter mu ob vrnitvi ne bi bila zagotovljena ustrezna oskrba in sprejem. Ugotovljeno je bilo, da bi bil najverjetneje prepuščen samemu sebi in bil kot mladoletnik izpostavljen takšnim ravnanjem, ki so zadostovala za oceno pristojnega organa, da bi bil vlagatelj ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. Vlagatelj je na osebnem razgovoru pojasnil, da se je mama poskušala vrniti nazaj v Afganistan in pridobila njegovo "tazkiro", ki jo bo poskušal predložiti. Dobila jo je na matičnem uradu v C., kjer se nahaja knjiga z vsemi podatki o družinah in rojstvih v tem mestu. Na podlagi teh podatkov lahko posameznik dvigne "tazkiro" za svoje sorodnike. Sedaj ima "tazkiro" mamina prijateljica, ki živi v Č. Tudi veliko drugih dokumentov je mama pustila v hrambi pri njej. Če bi oziroma bo kaj potrebovala, da jih dobi pri njej. Tako je tudi naročila, da če bo on potreboval rojstni list, da mu ga pošlje. Uradna oseba je nato vlagatelju predočila, zakaj mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite, in ga pozvala, ali ima kaj za povedati glede varnostne situacije v C. Pojasnil je, da je okraj C., v katerem je živel, več etnični kraj, kjer živijo npr. Hazari, Tadžiki, Paštunci, Turki, Uzbeki in Arabci. Med vsemi temi skupinami prihaja do konfliktov in spopadov, predvsem Hazare pa gledajo drugače, ker so šiiti. Sovražijo jih in med njihovo molitvijo v mošejah prihaja do bombnih napadov. V času praznovanja ashure se povečajo napadi nanje in poveča se število smrtnih žrtev. Izvedel je tudi, da je cestna povezava med C. in Č. tarča nenehnih napadov na civiliste, ki jih oropajo in tudi ubijejo. V tem kraju naj bi živelo približno 2000 talibanov, za katere se uradno ne ve, vendar se gibljejo na tem območju in izzivajo konflikte. Poleg tega se v ta kraj ne more vrniti tudi zaradi spopadov med sorodniki in konflikta, ki so ga imeli zaradi zemlje. Mama je kot ženska v manjši nevarnosti, zato se je poskušala vrniti in živeti v C., vendar se je bila zaradi varnostne situacije prisiljena vrniti nazaj v Iran. Zanj pa bi bila vrnitev pogubna, saj bi ga sorodniki zanesljivo ubili. Tudi splošna situacija v Afganistanu ni varna. V Č., Kabulu, kjerkoli nenehno prihaja do bombnih samomorilskih napadov, ki terjajo veliko smrtnih žrtev. Veliko je izvedel od svojih prijateljev, ki so prišli v Evropo, in ugotovil, da se vseh podatkov na svetovnem spletu ne dobi. Običajno se manjše število žrtev (5 do 6) sploh ne omenja. Šele če gre za večje število, je mogoče zaslediti poročanje o tem. Stikov z izvorno državo nima. Edini klic v Afganistan je opravil v času, ko je bila tam njegova mama. V Afganistan je odšla sama pred približno 3 ali 4 meseci in tam ostala približno en mesec. Večinoma je bila pri prijateljici v Č. Z njo je tudi odšla v C. urediti zadeve. Potem pa se je vrnila v Iran. Iz Irana je odšla uradno, ker se je želela vrniti v Afganistan in zato so jo pustili. Potem pa je ugotovila, da možnosti življenja tam zanjo ni in se je bila prisiljena vrniti nazaj v Iran. Nazaj je morala ilegalno, ker nima nobenega iranskega dokumenta. Tudi bratu je svetovala, da se ne poskusi vrniti v Afganistan, ker bi to zanj bilo zelo nevarno.

V nadaljevanju je vlagatelju vprašanja postavljala njegova pooblaščenka, in sicer ali je pridobitev "tazkire" predstavljalo tudi kakšno težavo. Vlagatelj je odgovoril, da je mama imela kar nekaj težav v zvezi s tem. Večkrat so jo odslovili, da naj pride naslednji dan, in za njeno pridobitev je potrebovala kar teden dni. Državni organi izdajo "tazkiro" šele, ko preverijo vse podatke in nato s pečatom mesta B. garantirajo verodostojnost dokumenta. Mati si je prizadevala pridobiti "tazkiro", ker jo je on tako prosil. Večkrat je bil tukaj vprašan po osebnem dokumentu, zato je menil, da bi bilo zelo dobro, če bi ga lahko priskrbel. Sorodniki, ki so njihovi sovražniki, niso vedeli, da se mati nahaja v C. in da ureja njegovo "tazkiro". Vedo pa, da živi v Iranu. Na vprašanje pooblaščenke, ali se je mati počutila varno, je vlagatelj odgovoril, da nikakor ne, saj bi v nasprotnem primeru ostala tam in živela naprej v C., kar je bil tudi njen cilj. Ker je dojela, da se tudi on ne more vrniti nazaj v Afganistan, mu je uredila "tazkiro". Mati ni odšla na njihov dom in ni obiskala njihove zemlje, ker je dobila informacijo, da tam sedaj živijo drugi ljudje in iz strahu ni odšla tja. Uredila je, kar je načrtovala, njegovo "tazkiro" in se vrnila nazaj v Iran. Mati je izbrala za prevozno sredstvo minibus, ki vozi samo v dnevih, ko je varnost boljša. Povedala mu je za znanca iz C., ki je bil na tej cestni povezavi prijet s strani roparjev in ker jim ni izročil denarja, ki so ga našli pri njem, so mu odrezali nogo in ga nato ubili. Na tak način ustrahujejo druge ljudi, da takoj izročijo ves denar. Nikoli se ne ve, kdo so roparji. Lahko so sosedje, sovaščani ali ljudje iz državnih služb. Znanci so ponavadi zamaskirani, če pa gre za neznane ljudi iz drugih krajev, pa tudi zamaskirani niso. Nikoli se ne ve, kdo te je napadel. Mati je bila na poti iz C. enkrat ustavljena. Ustavila jo je neznana oseba, ki je imela raketno orožje. Ko je voznik povedal, da so samo štiri ženske, jih je spustil naprej. Čeprav se mami ob obisku v Afganistanu ni pripetilo nič posebnega, se tam ni počutila varne, ker je bila informirana, da je v njihovem kraju veliko oboroženih spopadov. Tudi na poti iz Kabula do njihovega mesta potekajo spopadi med NATO enotami in drugimi, zato je začutila veliko nevarnosti in nezmožnosti za varno življenje v Afganistanu in se je odločila vrniti v Iran. Napadi na civiliste so zelo pogosti. Napadajo tudi uradne osebe, vojake NATA, Američane in afganistansko vojsko. Kljub temu, da so zelo zavarovani in imajo spremstvo, se še vedno dogajajo bombni napadi in veliko je žrtev med njimi. Potovanje v Afganistanu je zelo nevarno. Bolj varno se lahko počutijo le tisti, ki se prevažajo z letali. Mama je verjetno imela manj težav, ker je potovala z ženskami. Roparji pa v glavnem napadajo moške in otroke in avtomobile, za katere mislijo, da imajo potniki veliko denarja. Na vprašanje, ali bi lahko preživel sam v Kabulu, je odgovoril, da zelo težko, ker tam nima sorodnikov, prijateljev ali znancev. Lahko bi zdržal nekaj mesecev, nikakor pa tam ne bi mogel za vedno živeti. Živeti tudi ne bi mogel pri materini prijateljici v Č. Tudi ona ima svoje težave in si ne želi dodatnega bremena. Ker to ve, o tej možnosti ne razmišlja. Pri njih tudi ni navade ne možnosti, da bi živel pri ženski, saj ji še roke ne sme dati ali je pozdraviti, kaj šele, da bi živel pri njej. Ko je sam potoval iz Herata v Kandahar, je bil pred njimi zažgan avtomobil. Oni so imeli srečo, da so bili za tem avtomobilom in niso bili zadeti.

Tožena stranka v nadaljevanju pravi, da iz določb ZMZ izhaja, da so v primeru podaljšanja subsidiarne oblike zaščite relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila določeni osebi subsidiarna oblika zaščite priznana. Glede teh razlogov je torej potrebno ugotoviti, ali le-ti še vedno obstajajo in s tem utemeljujejo podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. V nasprotnem primeru se subsidiarna zaščita ne podaljša. Pri presoji se torej ne upoštevajo razlogi, podani v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali priznanju enega ali drugega statusa, niti kakšni novo nastali razlogi. Vlagatelju je priznana subsidiarna zaščita, ker je bilo v postopku mednarodne zaščite v dvomu sprejeto, da je vlagatelj mladoletnik brez spremstva, kar pa je pristojni organ v povezavi s takratno splošno varnostno situacijo v izvorni državi ocenil kot utemeljen razlog, da bi bil vlagatelj ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ. Iz odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite nadalje izhaja, da se vlagatelj ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, in da so njegove izjave, ki so se nanašale na samo bistvo v postopku uveljavljenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite (preganjanje s strani sorodnikov zaradi starega zemljiškega spora), neskladne, protislovne in popolnoma neverjetne, zaradi česar je bil ocenjen kot splošno neverodostojen.

Vlagatelj je ponovno uveljavljal, da imajo Hazari in šiiti v C. probleme, ker jih gledajo drugače in jih sovražijo. V zvezi s temi navedbami pristojni organ še enkrat izpostavlja, da je z odločbo, s katero je bil vlagatelju priznan status subsidiarne oblike zaščite, res sprejel, da je vlagatelj hazarske narodnosti in šiit, vendar pa to ni bil razlog, da mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite. Na podlagi temeljite preučitve številnih informacij in mednarodnih poročil je bilo že takrat ugotovljeno, da v okraju D., provinca C. niso take razmere, zaradi katerih bi bili tam Hazari in šiiti preganjani. Poleg tega tudi sedaj vlagatelj ni navajal nobenih osebnih okoliščin, ki bi jih lahko povezali z njegovo hazarsko narodnostjo in šiitsko veroizpovedjo. Njegova pooblaščenka je predložila informacije, ki poročajo o posameznih napadih na Hazare, katere pa so tako verski kot politični voditelji ostro obsodili. Tudi bombna napada na šiitska templja v mestih Kabul in Č. ob praznovanju ashure v letu 2011, nista bila izvedena s strani talibanov, saj so le-ti napada odločno zanikali in obsodili, odgovornost pa je prevzela pakistanska teroristična skupina Lashkar-e Jhangvi al Alami. Afganistanski predsednik Hamid Kerzai je dodatno napovedal, da bo afganistanska vlada z vso silo in močjo ob podpori mednarodne skupnosti ukrenila vse potrebno v zvezi z napadoma, ter zaradi napadov celo prekinil za Afganistan zelo pomembno serijo obiskov evropskih držav. Pristojni organ se tudi ne more strinjati s komentarjem, da informacije o Hazarih izkazujejo, da se varnostna situacija za navadne državljane ni niti malo izboljšala. Te med drugim navajajo, da so tudi Hazarom odprta vrata univerz, da se vzpostavljajo številne šole tako za dečke kot deklice, da so jim omogočena delovna mesta v javni upravi in da imajo različne možnosti napredovanja, ki jim je bilo tako dolgo onemogočeno. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da tudi novejša poročila ne izkazujejo verjetnosti, da so vsi Hazari in šiiti v Afganistanu zgolj zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi izpostavljeni preganjanju v skladu z Ženevsko konvencijo. Ker pa sicer to ni bil razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite, tudi ne more biti predmet presoje v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite.

Pristojni organ se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 550/2012 z 19. 12. 2012. Pri odločitvi pristojnega organa v konkretni zadevi sta tako bistveni zgolj dve okoliščini, zaradi katerih je bila vlagatelju tudi priznana subsidiarna zaščita, in sicer njegova starost in varnostna situacija v njegovi izvorni državi. Precej neprepričljive so njegove navedbe, da je rojstni list oziroma "tazkiro" pridobila mama pred 3 ali 4 meseci, pri tem imela kar nekaj težav in kljub temu vztrajala zato, ker jo je on tako prosil. Pristojni organ ocenjuje, da so prosilčeve navedbe v zvezi z osebnim dokumentom povsem neprepričljive. Če bi držale njegove navedbe, da je mama imela težave pri pridobitvi njegove "tazkire" in jo kljub temu dobila, bi jo po mnenju pristojnega organa, glede na njegovo željo, da bi jo rad imel, v teh mesecih že lahko prejel, tudi po redni pošti, tako kot je predhodno prejel neke druge dokumente. Namesto tega je šele na osebnem razgovoru odgovoril, da jo lahko predloži najkasneje v enem mesecu. Poleg tega pa ni povsem logično, zakaj je mati po vseh težavah, ki naj bi jih imela, pustila tako pomembne dokumente, kot so osebni, v hrambi pri prijateljici v Afganistanu. Če bi držale prosilčeve navedbe, da jo je sam prosil za dokument, bi mu tega zagotovo takoj poslala že mama sama in ne bi naročila prijateljici, naj mu ga pošlje, če ga bo potreboval. To naj bi namreč izhajalo že iz njegove prošnje, da bi ga rad imel, zaradi česar naj bi mama, kljub težavam, vztrajala in ga pridobila. Ne glede na navedeno, pa za pristojni organ ni sporno, da je vlagatelj v času bivanja v Republiki Sloveniji postal polnoleten, čemur tudi sam ni oporekal. Datum rojstva (... ... 1994), ki ga je navedel v postopku priznanja mednarodne zaščite, je bil do dokaza o nasprotnem sprejet kot njegov datum rojstva in glede na ta datum je vlagatelj v času izdaje te odločbe ravno napolnil 19 let, torej je polnoleten. Ker vlagatelj navedenemu dejstvu ni oporekal, pristojni organ ugotavlja, da starost vlagatelja v konkretni zadevi ni sporna. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da okoliščina mladoletnosti, ki je bistveno vplivala na priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, ne obstaja več.

Iz zgoraj navedenega tako izhaja, da je v vlagateljevem primeru za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembna le splošna varnostna situacija. Sam vlagatelj je v zvezi z varnostno situacijo navajal, da je izvedel, da je cestna povezava med C. in Č. tarča nenehnih napadov roparjev na civiliste. Tam naj bi vsakodnevno prihajalo do napadov na civiliste, ropanja in celo do smrtnih žrtev. Mati, ki naj bi bila v Č. in C. pred 3 ali 4 meseci, naj bi za prevoz izbrala minibus, ki naj bi vozil v dnevih, ko je varnost boljša. Enkrat naj bi bila na poti tudi sama ustavljena, vendar naj bi jih, ker so bile same ženske, spustili naprej. Pristojni organ je z informacijami preveril, kakšne so razmere v vlagateljevi provinci, vendar novejših podatkov (objavljenih po izdani odločitvi o subsidiarni zaščiti) posebej za provinco C. in okraj D., ni našel. Prav tako ni bilo mogoče najti kakšnih natančnejših informacij o varnosti cest v vlagateljevi provinci. Vlagatelj je v zvezi z nevarnostmi na poti predložil priporočila avstralske vlade in Združenega kraljestva, ki svojim državljanom odsvetujejo potovanje v Afganistan, kar pa pristojni organ ne more vključiti v svojo oceno o varnostni situaciji o vlagateljevi izvorni državi. Njihovo priporočilo je namenjeno popotnikom, ki potujejo v Afganistan, in ne ljudem, ki tam prebivajo, saj opozarjajo na nevarnosti pred bombnimi napadi na hotele, veleposlaništva in podobne kraje, kjer se predvsem zadržujejo tujci. Edino poročilo, ki se nanaša na nevarnosti na cestah, opisuje cestne povezave v Bamyanu ter poroča o vedno večji grožnji, da se ponovi etnično nasilje. Tarče napadov so bili najprej vladni uslužbenci ter delavci v mednarodnih in nevladnih organizacijah, v zadnjem času pa se pojavljajo napadi na Hazare. V zvezi s temi napadi sta se že oglasila vidni vodja Hazarov in Afganistanske narodne fronte Haji Mohammad Mohaqiq in podpredsednik Karim Khalili. Zahtevala sta povečanje varnosti na cesti in se zavzela za dokončanje izgradnje avtoceste Herat - Kabul. Ker se predložene informacije nanašajo na provinco Bamyan in ne na cestno povezavo med C. in Č. ki jo je vlagatelj opisal kot zelo nevarno, jih pristojni organ ne more obravnavati kot relevantne. V kolikor bi bila pot, ki jo je navajal vlagatelj tudi izredno nevarna, kot jo je opisoval, bi o njej zagotovo obstajale informacije ali vsaj posamezni članki, ki bi opozarjali na tovrstno nevarnost, tako pa jih pristojni organ ni uspel najti, predložil pa jih ni niti vlagatelj sam. Opisovanje njegove osebne izkušnje v postopku priznanja mednarodne zaščite je povsem v nasprotju z njegovo izjavo podano na osebnem razgovoru v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite. Povedal je namreč, da se je na njegovi poti iz Herata v Kandahar pred njimi zažgal avtomobil in samo srečo so imeli, da niso bili sami zadeti. Pristojni organ taki vlagateljevi izjavi ne more pripisati večjega pomena, ker je bil prav o nevarnostih na svoji poti v postopku priznanja mednarodne zaščite posebej vprašan in odgovoril je, da zanj potovanje ni bilo nevarno. Če bi se omenjeni dogodek resnično pripetil vlagatelju osebno, bi ga zagotovo omenil že v postopku priznanja mednarodne zaščite, kjer je bil obširneje vprašan o njegovem potovanju do domače vasi. Pomembno dejstvo pa je, da vlagatelj ni več mladoleten, zaradi česar pristojni organ šteje, da si bo še veliko lažje sposoben organizirati varno pot do domačega kraja, kot si jo je že pred leti, ko je bil še otrok. Čeprav je morda direktna pot iz Herata do C. slabša, je pa zagotovo krajša in bolj varna, kot pa pot, ki jo je ubral prvič, ko je potoval vse preko Ghaznija in Kabula do Č. Kljub temu, da prihaja do posameznih napadov na različnih cestnih povezavah, pristojni organ ni zasledil, da bi bila cestna povezava Č. tako nevarna, kot je želel to predstaviti vlagatelj. Poročil o tem ni bilo zaslediti, zato posamezni incidenti, v katerih posamezni tatovi ropajo, ne morejo predstavljati vsesplošno nevarnost za prebivalce ali reči, da gre za organiziran kriminal, zaradi katerega bi bilo življenje vlagatelja do te mere ogroženo, da bi bila njegova vrnitev nevarna.

Pristojni organ je na podlagi številnih preučenih informacij ugotovil, da se varnostna situacija v Afganistanu na splošno umirja. Po šestih letih stalnega stopnjevanja je konflikt v Afganistanu v letu 2012 prišel v fazo umirjanja s padcem letnega obsega incidentov za 24 v primerjavi z letom 2011. V letu 2012 je bilo zabeleženih 7.559 žrtev med civilisti, od tega 2.754 mrtvih in 4.805 ranjenih, kar predstavlja 12 % zmanjšanje števila mrtvih civilistov in minimalno porast števila ranjenih civilistov v primerjavi z letom 2011. Protivladni elementi naj bi v letu 2012 zakrivili kar 81 % vseh žrtev med civilisti, od česar je bilo povzročenih 2.179 smrti in 3.952 ranjenih, kar v primerjavi z letom 2011 pomeni 9 % porast. Od vseh civilnih žrtev, povzročenih s strani protivladnih elementov, je bilo zaznati 108% porast števila ciljnih napadov (napadi na civiliste, ki naj bi podpirali vlado, vladne uradnike, verske voditelje, plemenske starešine, policiste na dopustu in mirovnike). Nadalje izhaja tudi, da je bilo od dne 16. 11. 2012 do dne 15. 2. 2013 zabeleženih 3.783 incidentov, kar je za 4 % manj kot v istem obdobju leta 2011/2012. V prvih osmih mesecih leta 2012 je bilo za 30 % manj incidentov v primerjavi z istim obdobjem leta 2011, v zadnjem četrtletju pa je bilo zmanjšanje skromnejše, in sicer za 10 % v primerjavi z letom 2011. Bistveno manjše snežne padavine kot leta 2011/2012 so prispevale k bolj stalnemu nasilju čez zimo v primerjavi z običajnim nenadnim zmanjšanjem števila incidentov. Od začetka leta 2013 do dne 15. 2. 2013 je bilo tako za 6 % več incidentov v primerjavi z istim obdobjem leta 2012. Nadalje je navedeno, da so province na jugu, juho-vzhodu in vzhodu spet imele največ incidentov, najvišje pa je bilo zabeleženo v Nangarharju na vzhodu. Kljub napadom sredi Kabula (samomorilski napad 6. decembra, kompleksni napadi na sedež Direktorata 16. januarja in Prometno policijo 21. januarja) je bilo na splošno od 16. novembra do 15. februarja manj samomorilskih in spektakularnih napadov kot v enakem obdobju leta 2011/12 zaradi uspešnih operacij afganistanskih in mednarodnih varnostnih organov. Varnost se je, kar se tiče neposrednega sovražnikovega streljanja, bistveno izboljšala v večini najbolj poseljenih okrajev v državi v prvih 9-ih mesecih 2012 v primerjavi z istim obdobjem leta 2011: v Kabulu je število incidentov padlo za 22 %, za 62 % v Kandaharju, za 13 % v Heratu, za 88 % v Mazar-e Sharifu in naraslo za 2 % v Kunduzu. Na mnogih spornih območjih v državi so napadi upornikov vedno bolj osamljeni in se dogajajo daleč stran od naseljenih centrov. Večina 405 okrajev v državi sedaj doživlja manj neposrednega sovražnikovega streljanja; 80 % napadov se pojavlja v okrajih, kjer je le 20 % prebivalstva in skoraj polovica vseh napadov po državi se pojavlja zgolj v 17 okrajih - tam pa je le 5 % prebivalstva.

Pooblaščenka vlagatelja je v zvezi s splošno varnostno situacijo v njegovi izvorni državi predložila različne odlomke poročil, ki naj bi opisovali katastrofalno splošno varnostno situacijo v Afganistanu. Pristojni organ najprej ugotavlja, da se dela poročila Amnesty International sklicujeta na letno poročilo UNAME, zaradi česar ne moreta biti aktualnejša in bolj relevantna od poročil, ki jih je preučil pristojni organ. Ta je namreč prav omenjeno poročilo preučil v izvirniku. Poziv avstralskega Amnesty International njihovi vladi, da naj ponovno preuči informacije glede vračanja Hazarov v Afganistan, po mnenju pristojnega organa kaže na to, da je avstralska vlada sprejela zaključek, da je vračanje zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito v Afganistan dovolj varno. Informacija, pripravljena s strani avstrijskega ACCORD-a, navaja, da se je število napadov s strani protivladnih elementov v prvem četrtletju leta 2013 dvignilo za 47% v primerjavi z letom 2012. Po predvidevanjih naj bi se trend napadov nadaljeval vse leto 2013, kar bi lahko pomenilo, da bi bilo to leto najhujše za letom 2011. Pristojni organ v zvezi z navedeno informacijo, ki jo je objavil ANSO v zadnjem četrtletnem poročilu iz meseca aprila 2013, izpostavlja, da je treba brati tudi nadaljnje besedilo poročila ANSO in ne zgolj odstavka, ki ga je izpostavil ACCORD. Tako iz nadaljevanja poročila sledi, da se je povečalo število napadov s strani protivladnih elementov na Afganistanske nacionalne varnostne sile, saj so le-te povečale svojo aktivnosti. Število civilnih žrtev, ki je pri presoji 3. alineje 28. člena ZMZ bistveno, pa je ostalo na skoraj čisto isti ravni kot v letu 2012, zabeležen je celo manjši upad. Podatek za vlagateljevo domačo provinco C. o številu napadov oboroženih protivladnih skupin v letu 2013 je glede na leto 2012 zanemarljiv. Čeprav naj bi šlo za 10 % povečanje napadov, pa številčno ti odstotki predstavljajo zgolj en napad več kot v prejšnjem letu, saj jih v enakem obdobju leta 2012 beležijo 10, letos pa 11. Podatkov o katastrofalnih razmerah v vlagateljevi domači provinci, o katerih v svojem komentarju govori vlagatelj oziroma njegova pooblaščenka, pristojni organ tako ni našel. Prav tako takih informacij ni predložil niti vlagatelj sam.

Pristojni organ na podlagi drugih preučenih informacij tudi ugotavlja, da povečan porast napadov v državi s strani protivladnih elementov v prvem četrtletju leta 2013 ni presenetljiv, saj je bila zima 2012/2013 izjemno mila v primerjavi z zimo 2011/2012, kar odločilno prispeva k številu napadov, izvedenih s strani protivladnih elementov, v prvem četrtletju leta. Pristojni organ tudi ugotavlja, da predloženi članki, kjer se zgolj naštevajo posamezni napadi, niso relevantni, ker ne poročajo o splošni varnostni situaciji v Afganistanu, ki je glede presoje 3. alineje 28. člena ZMZ bistvena, ampak zgolj obravnavajo posamezne napade po celi državi. Prav tako je pri tej presoji bistvenega pomena število civilnih žrtev in ne podatek o vseh smrtnih žrtvah, s katerim operira vlagatelj.

Pooblaščenka vlagatelja opozarja tudi na relativno zastarelost informacij, čemur pa mora pristojni organ oporekati. Med 20 različnimi viri, ki jih je uporabil, je skoraj polovica iz letošnjega leta, večina pa iz druge polovice oziroma konca leta 2012. Vključeno je tudi poročilo iz junija 2013, ki po mnenju pooblaščenke ne izraža dejanskega stanja na terenu, ker se nekateri deli nanašajo na podatke iz leta 2011 in 2012. Pristojni organ mora dodati, da so v konkretnem poročilu vključene tudi informacije iz aprila 2013, zato ni mogoče govoriti, da je to zastarelo. V kolikor se v poročilih omenja tudi starejše podatke pa lahko to samo pomeni, da novejših ni oziroma mednarodne organizacije ocenjujejo, da se razmere od prejšnjega poročanja niso bistveno spremenile. Sklicevanje pooblaščenke na zastarelost informacij je izrazito zavajajoče, saj posebej navaja, da je tako tudi poročilo UNAME, čeprav se povzemanje tega pojavlja tudi v poročilih predloženih z njene strani. Po preučitvi informacij, ki jih je pridobil pristojni organ kot tudi tistih, ki jih je predložila vlagateljeva pooblaščenka, pristojni organ ugotavlja, da ne drži navedba pooblaščenke v mnenju, poslanem 10. 7. 2013, da najnovejši podatki kažejo, da je splošna varnostna situacija katastrofalna. Vsa preučena poročila, ki povzemajo splošno varnostno situacijo v Afganistanu, so skladna, da se splošna varnostna situacija izboljšuje. Pristojni organ tako ugotavlja, da v celotni izvorni državi prosilca ne obstaja takšno stanje, da bi bilo civilistovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Tako iz najnovejših Operativnih smernic Združenega kraljestva z junija 2013 izhaja, da raven vsesplošnega nasilja, vzetega kot celota, ni tako visoka, da bi bil civilist zgolj zaradi svoje navzočnosti v državi izpostavljen resnični nevarnosti, ki ogroža njegovo življenje ali osebo. Krvni davek med civilisti je tragičen, vendar pa jasen barometer intenzivnosti in geografije sporov. Spor je po šestih letih stalnega stopnjevanja le prešel v fazo umirjanja, posledice splošnega padca aktivnosti pa je tudi relativno manjše število v sporu ubitih civilistov kot "stranska škoda". Iz informacij tudi izhaja, da potekajoč spopad v Afganistanu še ni posebej močno uperjen zoper civiliste in kljub več letnemu naraščanju civilnih žrtev je to naraščanje manj kot sorazmerno s povečanjem števila nasilnih incidentov od leta 2008 naprej. Čeprav je vsaka civilna žrtev odveč in vredna obžalovanja, pa je potrebno reči, da tudi v letu 2012 število civilnih žrtev ni veliko za državo, za katero se ocene o številu prebivalstva gibljejo od 23 pa tja do preko 30 milijonov, v letu 2012 pa je bil zaznan trend zmanjševanja civilnih žrtev. Iz informacij je tudi mogoče ugotoviti, da so nekatere province zaradi nasilja prizadete veliko manj kot druge. Velika večina smrtnih žrtev na jugu (46 %, kjer je uporaba improviziranih eksplozivnih naprav najbolj intenzivna (Kandahar, Helmand, Uruzgan), kažejo na to, da so spori prizadeli mestna središča in ključne cestne povezave. Iz Smernic UNHCR, ki so zaradi svoje izdaje 17. 12. 2010 že malo obsoletne, pa izhaja, da se kot splošno nasilje lahko označi varnostna situacija zgolj v provincah Helmand, Kandahar, Kunar in v delih province Ghazni in Khost. Glede na vlagateljeve navedbe, da je Afganistan zapustil pri šestih letih in odšel z mamo v Iran ter se v Afganistan vrnil sam, ko je bil tja deportiran, pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj v izvorni državi nima družine niti razširjene družine, h kateri bi se lahko vrnil, zato je dodatno preverjal, ali bi se vlagatelj lahko nastanil v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen.

Iz Smernic UNHCR, v katerih so določena področja, kjer se varnostna situacija lahko oceni kot splošno nasilje, ne izhaja, da je takšna varnostna situacija v Kabulu. Iz preučenih informacij nadalje izhaja, da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro. Kabul ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let. Čeprav se je uporniško nasilje razširilo postopoma po vsej državi, je Kabul ostal sorazmerno miren, kljub temu da prihaja do osamljenih tudi hudih incidentov. Uporniki od časa do časa zmotijo dnevno življenje, vendar na splošno ljudi pri vsakodnevnih opravilih ne skrbi za njihovo varnost. V prvih devetih mesecih leta 2012 je v primerjavi z istim obdobjem leta 2011 dejavnost upornikov v Kabulu upadla za 22%, tako da so bili kljub večkratnim poskusom in strateški prioriteti napori upornikov za destabilizacijo Kabula v letu 2012 neuspešni. Ključ za ta uspeh je bila uspešnost Afganistanskih nacionalnih in mednarodnih varnostnih sil. Poleg napadov na mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti uporniki napadajo tudi posameznike, in sicer so najbolj ogroženi tolmači, tisti, ki imajo sklenjene pogodbe z vojsko oziroma so njeni dobavitelji, ter visoki vladni uradnik. Srednji ali nizko uvrščeni profili niso v nevarnosti v Kabulu, Heratu ali Mazar-e Sharifu, razen če ni drugega posebnega razloga za napad. Na splošno pa manj izpostavljene osebe niso v veliki nevarnosti pred napadi upornikov v mestih Kabul, Mazar-e Sharif in Herat zaradi svojega položaja, dejavnosti ali službe kot takšne.

V zvezi z razmerami v Kabulu ogromno informacij nudi poročilo Danske službe za priseljevanje 18, izdano maja 2012, ki je zaradi tega, ker temelji na pričevanjih različnih virov, precej uporabno in mu ni mogoče očitati enostranskosti. Večina virov v zvezi z varnostno situacijo navaja, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije. Nekatere viri pa v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov. Glede podpornih mehanizmov iz poročila izhaja, da večina virov poudarja pomembnost socialnih mrež, sorodnikov in etničnih skupin pri razselitvi v Kabul. Vendar pa organizacija IOM (International Organization on Migration) dodaja, da se v Kabulu nahajajo vse etnične skupnosti in mladi fantje si pogosto najdejo svojo skupnost, ko pridejo v mesto, in slednja te nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. V zvezi z zaposlitvijo v Kabulu se viri strinjajo, da je le-ta problematična, čeprav so možnosti zaposlitve boljše kot drugod, predvsem boljše kot na podeželju. Zaposlitev ljudi, ki prihajajo iz podeželja ali se vračajo iz tujine, je problematična. Ljudje brez izobrazbe so obsojeni na brezposelnost ali slabo plačana dela, ljudje s kvalifikacijami, predvsem pa tisti, ki obvladajo tuje jezike in računalništvo, pa imajo za zaposlitev bistveno boljše možnosti. Vendar DRC poudarja, da imajo v primerjavi s samskimi ženskami ali družinami, samski mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. IOM poudarja, da imajo, v primerjavi z drugimi najboljše možnosti za zaposlitev mladi fantje, zaradi česar se številni odločijo priti v Kabul. IOM navaja, da je za ljudi, ki nimajo izobrazbe in pridejo iz podeželja, edina možnost pogosto slabo plačano občasno delo. Mednarodna nevladna organizacija ugotavlja, da je v Kabulu na splošno za samskega moškega lažje naseliti in se vključiti kot za celo družino. Da je situacija za mlade moške lažja, je izjavilo tudi Ministrstvo za ženska vprašanja.

Podobno navaja tudi poročilo Zveznega urada za azil Republike Avstrije, in sicer da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro. Na splošno je stanje v večjih mestih varnejše kot na podeželju. Po letu 2001 se je s podporo UNHCR-ja okoli 4,5 milijona Afganistancev vrnilo v domovino. Ponavadi so povratniki samski moški. Povratniki, ki imajo poklicno izobrazbo, imajo dobre možnosti za zaposlitev, le malo pa je usposobljenih povratnikov, ki jih je mogoče napotiti v banke in mednarodne organizacije. S povratniki brez izobrazbe so večje težave, ker ne obstaja dovolj programov zanje. V zvezi s situacijo povratnikov v Kabulu poročilo navaja, da je predvsem Kabul najprivlačnejši za povratnike. Povratniki se vrnejo v podeželske regije le, če imajo svojo zemljo, ki jo še lahko obdelujejo, sicer ostane večina v Kabulu. To mesto je predvsem zato tako priljubljeno, ker obstajajo - čeprav majhne - zaposlitvene možnosti.

Iz preučenih informacij nadalje sledi, da tradicionalne razširjene in skupnostne strukture afganistanske družbe še naprej predstavljajo glavni mehanizem zaščite, še posebej v ruralnem okolju. Na te vezi se Afganistanci opirajo zaradi varnosti in ekonomskega preživetja, vključujoč dostop do nastanitve in sredstev za preživljanje. Afganistanci, še posebej ženske in otroci brez spremstva ter ženske, ki same vodijo gospodinjstvo brez moške zaščite, ne bodo sposobni preživeti brez čezmerne stiske na območju brez socialnih mrež, vključujoč urbana središča. Nadalje smernice navajajo, da v urbanih središčih notranje razseljena populacija in ekonomska migracija izvajata povečan pritisk na trge dela in vire kot so gradbeni material, zemlja in pitna voda.

Pooblaščenka vlagatelja je dodatno opozorila na različne težave, s katerimi se srečujejo prebivalci Kabula. Mesto se namreč hitro širi zaradi velikega števila notranje razseljenega prebivalstva ter se srečuje z velikimi najemninami, problemi z zaposlitvijo, majhnim zaslužkom in revščino. V članku Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri OZN so izpostavljene težave pri oskrbi prebivalstva s prehrano, saj so zaradi naravnih nesreč, ki so doletele Afganistance (potresi, suše v letu 2011, poplave 2012), ti utrpeli velike izgube pridelkov. Tako je vključitev povratnikov in notranje razseljenih oseb v veliki meri odvisna od ponovne vzpostavitve proizvodnje hrane, pri čemer se srečujejo s slabšim dostopom do trga in zmanjšanimi gospodarskimi priložnostmi. Pristojni organ se ne more strinjati s komentarjem pooblaščenke, da se povratnikov ne more vrniti v okolje, v katerem ne bodo preživeli zaradi pomanjkanja osnovne oskrbe. Že zgoraj omenjena poročila namreč navajajo, da imajo samski moški veliko več možnosti pri iskanju nastanitve in zaposlitve, kot tudi pri vključevanju v socialne mreže, zato ocena pristojnega organa ne izhaja iz predpostavke, da bo vlagatelju to nudila država. Da stanje ni popolnoma brezupno, kaže tudi podatek, da se je v Afganistan od marca 2002 pa do marca 2013 vrnilo že 5,8 milijona beguncev, pri čemer se jih je več kot 4,7 milijona vrnilo s pomočjo Ministrstva za begunce in repatriacijo ter UNHCR. Danes četrtino populacije Afganistana predstavljajo povratniki. V prvih šestih mesecih letošnjega leta se je 10.710 Afganistancev prostovoljno vrnilo domov. V te namene je organiziranih več zavetišč (Mohmand Dara (Nangarhar), Kabul, Gardez (Paktya), Jamal Mayna (Kandahar) in Herat) z vzpostavljeno ustrezno infrastrukturo, izboljšuje pa se tudi položaj gospodinjstev, ki so čedalje bolj samostojna in odvisna sama od sebe. Po vrnitvi so povratniki v centrih prejeli denarno pomoč v višini približno 150 USD. Povratniki so v teh centrih tudi obveščeni o nevarnosti pred minami in postopkih za šolanje v Afganistanu. Na voljo so jim prehodni prostori za prenočevanje in osnovna zdravstvena oskrba. Po potrebi jim je dostopno tudi svetovanje na področju zdravstva ter pravnih in socialnih vprašanj". Iz Operativnim smernic Notranjega ministrstva združenega kraljestva izhaja, da na splošno povratek v Kabul ni nevaren ali nerazumen.

Za namen ocene samovoljnega nasilja pa je potrebno upoštevati in odmisliti te ciljne napade, saj ciljni napadi na civiliste glede na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie s 17. 2. 2009, ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Prav ciljno ubijanje civilistov pa se je v letu 2012 glede na različna poročila bistveno povečalo v primerjavi z istim obdobjem lani in se nadaljuje tudi letos. Poleg tega afganistanske varnostne sile učinkovito posredujejo v napadih in jih veliko število s svojimi akcijami tudi preprečijo. Navedeno je potrjeno tudi z informacijami, ki jih je predložila pooblaščenka vlagatelja. Glede na navedeno iz nobene preučene informacije o izvorni državi ne izhaja, da bi v glavnem mestu stopnja vsesplošnega nasilja bila tako visoka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo vlagatelju resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Pristojni organ je nadalje presojal še osebne okoliščine vlagatelja. Vlagatelj sicer resda nima kakšnih poklicnih kvalifikacij, vendar je mlad zdrav samski moški, kar mu glede na preučene informacije zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Tudi vlagateljeva hazarska narodnost ne more biti ovira za njegovo bivanje v Kabulu. Iz informacij namreč izhaja, da so Hazari v mestu Kabul močno zastopani. V jugovzhodnem delu mesta se nahaja okraj Dasht-i-Barchi, kjer živijo skoraj izključno samo Hazari. Število prebivalcev je različno. Uradni podatki kažejo, da v tem predelu Kabula prebiva približno 460.000 ljudi, lokalne ocene pa se gibljejo od 800.000 do dva milijona. Od leta 2001 se je omenjeno območje hitro širilo, zlasti zaradi Hazarov, ki so se preselili iz provinc Wardak in Ghazni, oziroma so se vrnili iz Irana ali Pakistana. Čeprav imajo stanovalci na tem območju razmeroma dober dostop do šolstva in zdravstva, se zaradi njegovega hitrega širjenja mestna infrastruktura, kot sta kanalizacija in elektrika, komaj drži pokonci. Glede na to, da imajo Hazari v Kabulu strnjeno skupnost in so zelo številčni, bodo glede na preučene informacije lahko pomagali vlagatelju pri vključitvi v novo okolje.

V zvezi s samo varnostno situacijo v Kabulu pristojni organ izpostavlja dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v katerih se je le-to že opredelilo do varnostne situacije v Afganistanu in nekaterih drugih okoliščin, kot so slabe humanitarne razmere in podobno (I Up 361/2012 z dne 31. 7. 2012, I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013 ). Po mnenju Vrhovnega sodišča samovoljno nasilje v Kabulu nima razsežnosti, ki jih zahteva priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ, in da vrnitev sama po sebi ne bi pomenila kršitev 3. člena EKČP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede sklicevanja na nezmožnost notranje razselitve v Kabulu. Glede Kabula, kamor bi bil tožnik v primeru odstranitve v izvorno državo najverjetneje vrnjen, je UNHCR ocenil, da je notranja razselitev razumna alternativa, da samski moški lahko preživijo brez družinske podpore in imajo več možnosti.

Res je, da so problemi zaradi majhne razpoložljivosti stanovanj, slabih možnosti zaposlitve ter ostalega, kar zatrjuje tožnik, vendar iz poročil izhaja, da imajo mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na slabe življenjske razmere v Kabulu (slabe higienske razmere, življenje v šotorih, veliko brezposelnost in podobno), saj te ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Na podlagi samih preučenih informacij o izvorni državi kakor tudi na podlagi sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako torej mogoče zaključiti, da varnostna situacija niti sama po sebi niti v povezavi z vlagateljevimi osebnimi okoliščinami v njegovem domačem kraju in Kabulu ni takšna, da se vlagatelj tja ne bi mogel vrniti. Ker pa je varnostna situacija v konkretnem primeru edini relevantni razlog, v okviru katerega se presoja podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, je prošnjo vlagatelja potrebno zavrniti.

V tožbi tožnik prvenstveno opozarja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Tožena stranka je zavzela stališče, da so za presojo upravičenosti do podaljšanja subsidiarne zaščite po 1. odstavku 106. člena ZMZ (Zakon o mednarodni zaščiti, Uradni list Republike Slovenije št. 11/11 - UPB2, v nadaljevanju ZMZ) relevantni zgolj tisti razlogi, zaradi katerih je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite z odločbo št. 2142-69/2011128 (1372-07) z dne 30. 5. 2012. Povedano drugače, pri presoji ni upoštevala razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali priznanju enega ali drugega statusa, niti kakšnih novo nastalih razlogov. S prvotno odločbo je bila tožniku subsidiarna zaščita priznana zaradi njegove tedanje mladoletnosti in splošne varnostne situacije v izvorni državi. Glede na to je tožena stranka ob presoji upravičenosti do podaljšanja subsidiarne zaščite za relevantni štela zgolj ti dve okoliščini: tožnikovo starost in varnostne razmere v Afganistanu. Skladno s tem je dejansko stanje ugotavljala zgolj v tem okviru, kar izhaja že iz zapisnika o osebnem razgovoru z vlagateljem prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite z dne 17. 6. 2013, v katerem je navedeno pojasnilo uradne osebe, da bo osebni razgovor osredotočen zgolj na to, ali še obstajajo razlogi, zaradi katerih je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite. Takšna interpretacija 106. člena ZMZ je napačna in v nadaljevanju utemeljuje, zakaj meni, da je takšna razlaga napačna. Stališče Vrhovnega sodišča v zvezi s tem je jasno, izhaja pa iz jezikovne razlage 1. odstavka 106. člena ZMZ: prvič, pristojni organ preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ter drugič, ko se prosilec sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita, so v postopku podaljšanja relevantni le ti razlogi. V konkretnem primeru pa temu ni tako: tožnik se ne sklicuje (le) na razloge, zaradi katerih mu je bila subsidiarna zaščita priznana, temveč tudi na druge razloge, ki jih je sicer podal v prošnji za mednarodno zaščito, vendar pa mu tožena stranka na njihovi podlagi ni priznala statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka pa poskuša to nedvoumno stališče Vrhovnega sodišča relativizirati v smeri, ki ustreza njeni lastni razlagi 1. odstavka 106. člena ZMZ, in sicer, da pristojni organ ob podaljšanju subsidiarne zaščite upošteva le tiste razloge, zaradi katerih je bila ta oblika zaščite priznana. Pri presojanju prenehanja statusa begunca se ne presoja zgolj prenehanje razlogov, zaradi katerih je bil status begunca podeljen, temveč tudi (ne)obstoj katerihkoli drugih pogojev, na podlagi katerih bi lahko oseba bila še vedno upravičena do statusa begunca. Analogno seveda velja pri presojanju prenehanja statusa subsidiarne zaščite, saj ni razloga, da bi se uporabljali drugačni standardi. Slednje izhaja tudi iz 14. člena Direktive 2004/83/ES. Če velja, da mora pristojni organ preveriti obstoj drugih okoliščin, zaradi katerih bi oseba lahko bila upravičena do statusa begunca, mora taisto veljati tudi pri statusu subsidiarne zaščite. Iz Poročila Evropske Komisije o implementaciji Direktive 2004/83/ES (v postopku priprave Direktive 2011/95/EU), ki ga je ta naslovila na Evropski parlament in Evropski svet, celo izhaja, da so nekatere države članice EU, med njimi pa je tudi Slovenija, preširoko določile pogoje za prenehanje statusa subsidiarne zaščite (16. člen Direktiva 2004/83/ES). Glede na to, da se Direktiva 2004/83/ES v 19. členu, ki ureja podaljšanje subsidiarne zaščite, sklicuje prav na 16. člen, je moč takšen zaključek prenesti tudi na postopek podaljšanja subsidiarne zaščite. Pod točko III. tožbe tožeča stranka pravi, da bi okoliščine v zvezi z družinskim sporom glede lastništva zemlje tožena stranka morala upoštevati tudi iz naslednjega razloga: tožnik je zatrjeval takšne okoliščine (tudi v tem postopku - tj., da ga bodo sorodniki zanesljivo ubili, če se vrne v rojstni kraj), ki pomenijo kršitev absolutne pravice iz 2. in 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah oz. 17. in 18. člena Ustave Republike Slovenije. Upravno sodišče je s sklicevanjem na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi 1 U 531/2009 z dne 1. 4. 2009 zavzelo stališče - sicer v drugačnem kontekstu, vendar pa je relevantno in aplikabilno tudi ob dejstvih pričujočega primera - da v določenih okoliščinah nespoštovanje nacionalnih procesnih pravil ne more biti v škodo prosilca, kajti pravilo o nujnosti spoštovanja nacionalnih procesnih pravil ni absolutno in se ga ne uporablja avtomatično, ampak mora biti uporabljeno v kontekstu mehanizmov za varstvo človekovih pravic ob upoštevanju konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Pravilo, da tožena stranka pri presoji podaljšanja subsidiarne zaščite upošteva le tiste razloge, zaradi katerih je prosilcu prvotno priznana subsidiama zaščita, je procesne narave (106. člen ZMZ - postopek). Z ozirom na zatrjevane kršitve absolutnih pravic bi se to procesno pravilo moralo umakniti/omejiti, predvsem upoštevajoč navedeno stališče sodne prakse in v luči načela non-refoulement. O tem, da je tožnik dne ... ... 2013 dopolnil osemnajsto leto, s čimer je odpadel razlog mladoletnosti, med strankama ni spora. Tožnik pa ne se strinja z zaključkom tožene stranke, da varnostna situacija niti sama po sebi niti v povezavi z vlagateljevimi osebnimi okoliščinami v njegovem domačem kraju in Kabulu ni takšna, da se vlagatelj tja ne bi mogel vrniti. V nadaljevanju tožeča stranka navaja 4 poročila o stanju v izvorni državi. Poročilo o Afganistanu Amnesty International iz leta 2013 navaja, da tisoči civilistov trpijo kot tarče načrtovanih in diskriminatornih napadov s strani oboroženih opozicijskih skupin. Poročili Generalnega sekretarja o Afganistanu z dne 5. 3. 2013 in 13. 6. 2013 navajata, da je bilo od začetka leta 2013 do 15. 2. 2013 v Afganistanu 6% več incidentov, kot v istem obdobju leto prej in da so od 16. 2. 2013 do 15. 5. 2013 zabeležili 4267 varnostnih incidentov, kar je 10% več kot v istem obdobju prej. Polletno poročilo Misije ZN v Afganistanu z meseca julija 2013 pa navaja, da je bilo od januarja do junija 2013 zabeleženih 1319 smrti med civilisti, 2533 ranjenih, kar je 14 % porast smrti in 28 % porast ranjenih in 23 % porast žrtev skupno v primerjavi z istim obdobjem lani.

Glede na takšne informacije je zaključek tožene stranke, da se varnostna situacija v Afganistanu umirja, povsem neutemeljen. Predvsem tožnik opozarja, da je večina informacij, ki jih je tožena stranka upoštevala, že zastarela (namreč, iz leta 2012), saj je relevantno (izključno) stanje v letu 2013, ki kaže, da je nasilje zopet v vzponu. V zvezi s stališčem tožene stranke, da gre takšen porast pripisati predvsem mili zimi, pa tožnik opozarja, da je število incidentov raslo tudi spomladi in poleti, kar pomeni, da teh sprememb vendarle ne gre pripisati podnebnim razmeram. Glede neupoštevanja predloženih člankov o posameznih napadih, češ da niso relevantni, ker ne poročajo o splošni varnostni situaciji, pa tožnik poudarja, da mora tožena stranka upoštevati vse aktualne, novejše informacije, četudi gre zgolj za časopisne članke in ne za poročila vlad ali nevladnih organizacij, ker tudi takšni članki, ki poročajo o številnih posameznih napadih, kažejo na splošno varnostno sliko v državi. Prav tako ni brez dokazne vrednosti priporočilo avstralske vlade in Združenega kraljestva, ki svojim državljanom strogo odsvetujejo potovanje v Afganistan, zgolj zato, ker je namenjeno popotnikom in ne ljudem, ki tam živijo - potovanja so namreč odsvetovana iz istega razloga, kot je bila tožniku prvotno priznana subsidiarna zaščita, tj. zaradi izrazito nevarne varnostne situacije v Afganistanu.

Predvsem pa se tožnik sklicuje na najnovejše Smernice UNHCR z dne 6. 8. 2013, ki jih velja upoštevati, čeprav so izšle po izdaji izpodbijane odločbe, in sicer iz istega razloga, kot je podan v III. točki te tožbe (ker gre pri prekluziji dokaznih predlogov za nacionalno procesno omejitev, ki se mora umakniti pred varstvom absolutnih pravic, katerih kršitev tožnik zatrjuje). Iz Smernic izhaja, da se varnostna situacija v Afganistanu od začetka leta 2013 izrazito poslabšuje in sicer: - je število civilnih žrtev od druge polovice leta 2012 v vzponu, - v prvih 6 mesecih leta 2013 je bilo 3852 civilnih žrtev, kar je 23% več kot v istem obdobju lani; - napadi so bolj usmerjeni na civiliste, število usmerjenih napadov in žrtev med civilisti je naraslo za 108% v primerjavi z letom 2011, v letu 2013 pa še narašča in se je v prvih šestih mesecih povišalo še za 29% v primerjavi z letom 2012; - konflikti se širijo na območja na severu, kjer jih prej ni bilo, tam pa je tudi tožnikova provinca C.; - Združeni narodi imajo dostop do manj kot polovice državnega območja, humanitarna pomoč je težko dosegljiva; - UNHCR ocenjuje, da so moški, primerni za bojevanje, na območjih, ki jih obvladujejo protivladne skupine, podvrženi posebnemu tveganju in da utegnejo potrebovati mednarodno zaščito na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini; - Hazari so podvrženi družbeni diskriminaciji in izsiljevanju nelegalnih obdavčitev, prisilne rekrutacije, prisilnega dela, fizičnih zlorab; po oceni UNHCR bi pripadniki manjšinskih etničnih skupin utegnili potrebovati mednarodno zaščito na podlagi njihove etnične pripadnosti; - Navedene informacije, povzete po Smernicah UNHCR (najnovejše po letu 2010), niso izčrpne, kažejo pa na trenutno sliko Afganistana, v katerem je stanje (vsaj) tako resno kot v letu 2011, ko je tožnik zapustil Afganistan - tj. zelo resno. Ugotovitev tožene stranke, da tožniku v primeru vrnitve ne bi grozila resna škoda, je tako povsem neutemeljena. Nasproten zaključek bi tožena stranka sicer morala sprejeti že z ozirom na zgoraj omenjene informacije o državi izvora - torej pred izdajo najnovejših Smernic UNHCR - slednje pa so potrdile, da se varnostna situacija iz dneva v dan slabša ter da napovedi za letošnje leto ne kažejo izboljšanja.

Kar zadeva situacijo v Kabulu se prav v tem obdobju mesto sooča s terorističnim nasiljem. Poročajo o nasilnih talibanskih napadih večjih razsežnosti, in sicer od aprila letos naprej, ko so napovedali "pomladno ofenzivo", tako denimo na glavnem kabulskem letališču 10. 6. 2013; v zvezi s tem napadom je afganistansko Ministrstvo za notranje zadeve pojasnilo, da je bil glavni cilj talibanov ubiti ali poškodovati civiliste, saj je bil glavni cilj napada prav rezidenčno področje severno od letališča. Le dan kasneje, 11. 6. 2013, pa so talibani ubili 15 in ranili 40 civilistov na afganistanskem ustavnem sodišču. Pred dobrim mesecem dni pa je teroristična skupina Hezb-i-Islami napadla NATO-v konvoj in pri tem ubila petnajst ljudi, med njimi dva otroka. Dalje poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov" priča o treh nasilnih napadih koncem leta 2012 in v začetku leta 2013, in sicer 6. decembra na generalnega direktorja za varnost, 16. januarja na Direktorat za varnost in 21. januarja na Prometno policijo; 3. februarja pa je bilo aretiranih šest domnevnih samomorilskih napadalcev. Poročilo še navaja, da se ljudje v Kabulu poleg takšnega uporniškega nasilja soočajo še z drugimi najrazličnejšimi vrstami negotovosti, vključno z nasiljem. Prav iz razlogov povečane nevarnosti v Kabulu je 16. 5. 2013, ameriški State Department svoje državljane posvaril pred potovanjem v afganistansko prestolnico. Napadi so se nadaljevali tudi v poletnih mesecih.

Pod točko IV. tožnik pravi, da se zaradi napačne interpretacije ni mogel izjasniti o okoliščinah, ki so bistvene za odločitev, to je o družinskem sporu v zvezi z zemljo, zaradi katerega so mu sorodniki grozili s smrtjo, pred tem pa so ubili njegovega očeta in brata, ter o posledicah njegove etnične pripadnosti. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in ga zasliši, nato pa odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi tožbi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1487/2012. Tudi Vrhovno sodišče je soglašalo z interpretacijo tožene stranke, kar je razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 550/2012 z 19. 12. 2012, v kateri je navedeno, da v primerih, ko se prosilec sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščite (ne pa status begunca), so v postopku podaljšanja priznanja subsidiarne zaščite relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana. Tožena stranka meni, da ni prav nobene podlage, da bi se sodba Sodišča EU v zadevi Abdulla lahko analogno uporabljala tudi v zvezi s subsidiarno zaščito. Iz navedenega jasno izhaja, da sodba ločuje med tema dvema statusoma do te mere, da ob ugotavljanju prenehanja statusa begunca ni potrebno ugotavljati še, ali obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ampak mora oseba to uveljavljati z novo vlogo. Zaradi navedenega tožena stranka ugotavlja, da imenovane sodbe, ki se nanaša na status begunca, ni mogoče analogno prenesti na presojo v primeru prenehanja oziroma podaljšanja subsidiarne oblike zaščite. Zato tožena stranka vztraja pri svoji interpretaciji 106. člena ZMZ. Upravno sodišče je v sodbi I U 1821/2012 dodalo, da je določilo 1. odstavka 106. člena ZMZ treba razlagati široko, ne pa ozko, kajti navedeni razlogi glede osebnih okoliščin begunca ali varnostne situacije se lahko s pretekom 3 let v določeni relevantni meri spremenijo. Vendar pa mora tožena stranka dodati, da v predmetni zadevi tožeča stranka ni izpostavljala nobenih novih spremenjenih dejstev glede osebnih okoliščin tožnika. Tožeča stranka je sicer navedla, da se tožnik ne sklicuje le na razloge, zaradi katerih mu je bila subsidiarna zaščita priznana, temveč tudi na druge razloge, ki jih je sicer podal v prošnji za mednarodno zaščito, vendar pa mu tožena stranka na njihovi podlagi ni priznala statusa subsidiarne zaščite, vendar pa ti ne predstavljajo neka nova dejstva, o katerih bi se tožena stranka morala opredeliti. Tožena stranka mora na tem mestu opozoriti, da je odločba, s katero je bil tožeči stranki priznan status subsidiarne oblike zaščite, postala pravnomočna in je bilo torej s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj v skladu 34. členom ZMZ tožena stranka ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku. Tako je tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1487/2012-7 z dne 17. 10. 2012 navedlo, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Postopek podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ne more biti namenjen izpodbijanju delov odločbe, ki je postala pravnomočna. Sklicevanje tožeče stranke na družinski spor glede lastništva zemlje, v tem primeru ni relevantno zato, ker se je do teh tožnikovih navedb tožena stranka podrobneje opredelila že v odločbi, s katero je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita. Tožena stranka mora tudi odločno zavrniti namigovanja tožeče stranke, da na osebnem razgovoru ni dopustila, da bi tožnik izpovedal o okoliščinah, ki so pomembne za presojo. Iz zapisnika sledi, da je bil seznanjen, da se osebni razgovor nanaša na obstoj razlogov, zaradi katerih mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite, vendar je tožnik imel možnost povedati vse, kar si je pripravil. Tako je ponovno (tako kot že v prošnji za mednarodno zaščito) zelo splošno govoril o problemih Hazarov in ponavljal o konfliktu s sorodniki, pri čemer ni navajal nobenih novih dejstev, do katerih se tožena stranka ne bi že opredelila v pravnomočni odločbi, s katero mu je bila subsidiarna zaščita podeljena. Prav tako mu je bilo ob koncu osebnega razgovora zastavljeno vprašanje "Imate še kaj za dodati?", na katerega je odgovoril z "ne". Tožena stranka zavrača očitek, da ni dopustila, da bi tožnik izpovedal o okoliščinah, ki so za odločitev v zadevi bistvene, saj navsezadnje teh tožnik ni izpovedal niti v tožbi. Tožeča stranka se nato sklicuje na najnovejše Smernice UNHCR, izdane 6. 8.2013, katerih pa tožena stranka ni mogla vključiti v svojo oceno, saj so bile izdane po izdaji odločitve. Tožena stranka sprejema svoje odločitve na podlagi informacij, ki so v trenutku izdaje odločbe na voljo, in svojih odločitev po njihovi dokončnosti ne more več spreminjati. Ob tem pa tožena stranka pripominja, da tudi iz najnovejših Smernic UNHCR, ki so sicer zapisane zelo na splošno, ne izhaja, da je varnostna situacija v Afganistanu takšna, da bi se za vse prosilce iz Afganistana morala uporabiti točka c 15. člena Kvalifikacijske direktive. Pomembno dejstvo je, da tožeča stranka ni navajala nobene posebne osebne okoliščine, ki bi kazala na večjo nevarnost zaradi individualne grožnje v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ in bi tožečo stranko postavila v slabši položaj od ostalih civilnih prebivalcev. Po presoji Vrhovnega sodišča tveganje, ki so mu v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (na splošno) izpostavljeni prebivalci ali del prebivalcev posamezne države, ne predstavlja individualne grožnje v smislu resne grožnje, kot jo določa 28. člen ZMZ; v izjemnih okoliščinah, ki presegajo "običajno" tveganje, ki so mu sicer izpostavljeni prebivalci ali del prebivalcev v situaciji notranjega oboroženega spopada, pa lahko splošno nasilje preraste v individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznika. Na podlagi pridobljenih informacij tožena stranka ni mogla sprejeti ocene, da gre v predmetni zadevi za takšne izjemne okoliščine, ki presegajo "običajno" tveganje. Tudi napadi, do katerih občasno prihaja tako v Kabulu kot v ostalih delih Afganistana, niso usmerjeni zoper civilno prebivalstvo, kar potrjujejo vse informacije (tudi tiste, ki jih je predložila tožeča stranka), do njih pa prihaja kot kolateralna škoda. Tožena stranka ponavlja, da so se v Afganistanu in predvsem v Kabulu vidno povečali ciljni napadi, o čemer poročajo različne mednarodne organizacije in kar navaja tudi tožeča stranka. Navedeno samo potrjuje ugotovitev tožene stranke, da se stopnjuje izvajanje pritiska na mednarodne organizacije, da bi te čim prej zapustile Afganistan in so napadi uperjeni na vladne stavbe, hotele, sedeže veleposlaništev, mednarodnih organizacij ipd. Iz različnih informacij izhaja, da še vedno ostajajo glavne tarče napadov tolmači, izvajalci in dobavitelji vojaških in visokih vladnih uradnikov, manj izpostavljene osebe (kot je tudi tožeča stranka) pa niso v veliki nevarnosti pred napadi upornikov.

V odgovoru na odgovor tožene stranke se tožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 309/2013 z dne 5. 9. 2013 in sicer na odstavke 7., 8. in 9. Tožba je utemeljena.

Sodišče mora najprej razrešiti sporno vprašanje med strankama, in sicer, kako je treba pravilno razlagati določbo 1. odstavka 106. člena ZMZ, po kateri na podlagi opravljenega osebnega razgovora s stranko organ „preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila priznana subsidiarna zaščita.“ Iz samega besedila te določbe izhaja, da se beseda „katere“, ki je v edninski in ne v množinski obliki, nanaša na „prošnjo“ in ne na razloge, na podlagi katerih je bila priznana subsidiarna zaščita. V tem smislu argumentacija tožene stranke, da organ lahko preveri razloge za obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite samo v okviru tistih razlogov, na podlagi katerih je bila izdana pozitivna odločba o subsidiarni zaščiti, nima opore v jezikovni razlagi.

Poleg tega sodišče ne more iti mimo sodne prakse v zvezi z razlago predmetnega določila. Upravno sodišče se je v sodbi zadevi I U 1487/2012-7 z dne 17. 10. 2012 opredelilo le do tega, da je „odločba, s katero je bila tožniku priznana le subsidiarna zaščita, postala pravnomočna in je bilo torej s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunce. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, je mogoče spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom.“ Sodišče se v tej zadevi izreklo le o tem, da se v postopku odločanja o podaljšanju subsidiarne zaščite ne more odločati o pogojih za podelitev statusa begunca. Glede postopka podaljšanja subsidiarne zaščite pa je Upravno sodišče dodalo, da se „lahko preverja zgolj obstoj razlogov, v okviru tistega, kar je bilo podano v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je določeni osebi že priznana subsidiarna zaščita.“ Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je Upravno sodišče okvir presoje vezalo na to, kar je tožnik „podal v prošnji“, ne pa na to, na kar je tožena stranka vezala pozitivno odločitev. V pritožbenem postopku je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 550/2012 z dne 19. 12. 20012 zavzelo stališče, da „soglaša z razlago 106. člena ZMZ, kot jo je podalo sodišče prve stopnje“ in sicer, da se preverja obstoj razlogov za podaljšanje statusa v okviru razlogov, „podanih v prošnji“, vendar pa je Vrhovno sodišče temu dodalo, da „v primerih, ko se prosilec sklicuje na iste razloge, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), so v postopku podaljšanja priznanja subsidiarne zaščite relevantni samo tisti razlogi, zaradi katerih mu je bila ta oblika zaščite priznana“ (ibid. odst. 8). Slednja poved se ujema z argumentom tožene stranke in bi bilo na podlagi tega stališča Vrhovnega sodišča mogoče sklepati, da tožena stranka v obravnavanem primeru zagovarja pravilno razlago 106. člena ZMZ, tožeča stranka pa ne.

Vendar je v naslednji zadevi I U 1821/2012-8 z dne 6. 2. 2013 Upravno sodišče zavzelo stališče, da je „pojmovno zvezo v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je bila priznana subsidiarna zaščita iz določila 1. odstavka 106. člena ZMZ, treba razlagati široko, ne pa ozko, kajti navedeni razlogi glede osebnih okoliščin begunca ali varnostne situacije se lahko s pretekom 3 let v določeni relevantni meri spremenijo, pa to ne pomeni, da mora zato, da bi organ in sodišče napravil(a) strogo presojo dejstev, vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito.“ Vendar pa se zadeva I U 1821/2012-8 bistveno razlikuje od predmetnega upravnega spora, ker v zadevi I U 1821/2012-8 med strankama ni bilo sporno oziroma svetovalec za begunce ni uveljavljal, da organ zaradi določbe 1. odstavka 106. člena ZMZ ni upošteval kakšnih novih spremenjenih dejstev glede osebnih okoliščin tožnika ali kakšne spremenjene varnostne situacije. Tožnik se je namreč v zadevi I U 1821/2012-8 skliceval na problem varnostne situacije brez sklicevanja na kakšno okoliščino, ki bi kazala na večjo nevarnost zaradi individualne grožnje tožniku v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Z razliko od tega pa v konkretnem upravnem sporu tožnik v tožbi uveljavlja, da bi tožena stranka morala upoštevati, da ga bodo sorodniki zanesljivo ubili, če se vrne v rojstni kraj, ker so zaradi družinskega spora v zvezi z zemljo že ubili njegovega očeta in brata. V zadevi I U 1821/2012-8 je sodišče v skladu z omenjeno razlago določila 1. odstavka 106. člena ZMZ zakonitost izpodbijanega akta presojalo z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ, ki se ujema z standardi sojenja v zvezi z varstvom pred kršitvijo 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: MKVČP; sodba SEU v zadevi Elgafaji, C-465/07 z dne 17. 2. 2009, odst. 28), in tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ, ki načeloma predstavlja določeno razliko od situacije, ki spada pod 2. alinejo 28. člena ZMZ in 3. člen MKVČP. V sodbi v zadevi I U 1821/2012-8 je sodišče s sklicevanjem na sodbi SEU v zadevi Elgafaji in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu zavzelo tudi stališče, da „če bi torej tožnik predložil kakšen tak dokaz, potem namreč ne bi bil potreben t.i. najbolj skrajen primer splošnega nasilja za to, da dobi subsidiarno zaščito. Vendar pa takšnega dokaza tožnik ni predložil, zato tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite.“ V pritožbenem postopku se Vrhovno sodišče do stališča Upravnega sodišča glede razlaga 1. odstavka 106. člena ZMZ ni konkretno opredelilo, da je pravilno ali napačno, ampak se je opredelilo samo v tem smislu, da je imela tožena stranka prav, da „se je omejila na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite le na drugo okoliščino, to je na varnostne razmere v izvorni državi, saj prva okoliščina ne obstaja več, tožnik je postal polnoleten“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 112/2013 z dne 28. 3. 2013, odst. 7). Za obravnavano zadevo pa ni nepomembno, da je Vrhovno sodišče na koncu te sodbe potrdilo stališče Upravnega sodišča s tem, ko je navedlo, da je sodišče prve stopnje „pravilno pojasnilo, da bi bil tožnik lahko upravičen do podaljšanja subsidiarne zaščite, če bi predložil dokaze, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Ker pa tega dokaza ni predložil, tudi z vidika tretje alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite“ (ibid. odst. 12). To sicer ne pomeni, da se je Vrhovno sodišče s tem izreklo tudi o tem, da bi v situaciji, ko je bil na primer v prvotnem postopku tožnik v upravni odločbi ocenjen za neverodostojnega, imel možnost predložiti nov dokaz, ki bi govoril za njegovo verodostojnost v postopku prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite. O tem specifičnem pravnem vprašanju se Vrhovno sodišče v zadevi I Up 112/2013 z dne 28. 3. 2013 ni opredelilo, zaradi stališča o možni predložitvi novega dokaza pa stališče Vrhovnega sodišča prej podpira argument tožeče stranke v obravnavanem upravnem sporu in ne argumenta tožene stranke.

Naslednja zadeva z vidika domače upravno-sodne prakse razčiščuje sporno vprašanje, kajti Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 309/2013 z dne 5. 9. 2013 dovolj jasno pritrjuje odločitvi in presoji Upravnega sodišča, ki je odločbo tožene stranke odpravilo, in sicer Vrhovno sodišče pravi, da „so relevantni torej razlogi,, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila že priznana subsidiarna oblika zaščite, torej vsi razlogi iz prošnje, ne pa le tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da posilstvo tožnika ni bil razlog za priznanje subsidiarne zaščite in zato ne more biti predmet presoje v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nima opore v določbi 106. člena ZMZ“ (ibid. odst. 7-8).

Vendar pa je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 498/2013 z dne 25. 9. 2013, v kateri je razvijalo interpretacijo določila 1. odstavka 106. člena ZMZ, opozorilo, da gre v obravnavani zadevi za uporabo prava EU. Zato je treba pravilno razlago določila 106. člena izpeljati na podlagi metod razlage prava EU in sekundarnega prava EU v povezavi z sodno prakso SEU.

Upravno sodišče mora torej za pravilno interpretacijo izhajati iz metode razlage prava EU, ki jo je uporabil generalni pravobranilec Maduro v zadevi Elgafaji, ko je navedel, da „dejansko razlaga člena 15(c) [Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES – opomba Upravnega sodišča] predvideva, kot je bilo poudarjeno, povezavo z glavnim ciljem Direktive in s temeljno pravico do azila. Cilj, ki ga zasleduje ta direktiva, je zagotavljanje mednarodne zaščite osebi, ki se znajde v položaju, v katerem je v nevarnosti, da bi bila podvržena kršitvi ene od svojih pravic, ki sodijo med najbolj temeljne (pravica do življenja, pravica ne biti mučen).“(1) Ta metoda je namreč zelo konkretna in se ujema s splošnejšim napotilom SEU, da je treba določbe direktive razlagati ob upoštevanju njene sistematike in namena ter ob spoštovanju Ženevske konvencije ter temeljnih pravic in načel, zapisanih v Listini EU o temeljnih pravicah(2). Z drugimi besedami to pomeni, da je treba nacionalni predpis, ker gre za uporabo prava EU, interpretirati v smislu „zaščite“ prosilca zoper morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic. Nadalje iz Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES izhaja, da so lahko organi držav članic v primeru prošenj za subsidiarno zaščito, ki so bile vložene po začetku veljavnosti Kvalifikacijske direktive(3), po uradni dolžnosti zavrnile podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, če je ta oseba prenehala biti upravičena do te zaščite, ker so okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehale, ali so se spremenile, tako da zaščita ni več potrebna (19(1) člen Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES), in sicer tudi iz razloga, če je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za priznanje statusa subsidiarne zaščite (19(3)(b) člen Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES). Tudi določilo 16(1) člena Kvalifikacijske direktive, ki sicer ureja druge primere prenehanja statusa subsidiarne zaščite, predvideva novo odločanje, če relevantne okoliščine prenehajo ali se spremenijo. Nova Kvalifikacijska direktiva 2011/95/ES, katere rok za implementacijo je tudi že potekel, glede prenehanja statusa subsidiarne zaščite nima drugačnih določb od že citiranih.(4) To pomeni, da na odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ni mogoče gledati kot na upravno odločitev z vsemi posledicami pravnomočnosti, kot jih poznamo v domačem pravnem redu v drugih upravnih zadevah, ki nimajo povezave z mednarodno zaščito. Specifičnost določb o odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite je namreč v tem, da je narava stvari takšna, da se lahko bodisi varnostne razmere v izvorni državi, bodisi okoliščine v zvezi z ugotovitvijo (ne)verodostojnosti tožnika hitro spremenijo, in če pristojni organ lahko upošteva nove okoliščine v zvezi z že ugotovljeno verodostojnostjo, potem mora tudi prosilec imeti možnost, da uveljavlja nove okoliščine in dokaze v zvezi z njegovo (ne)verodostojnostjo. Tudi iz Procesne direktive 2005/85/ES izhaja takšna narava odločanja v zadevah subsidiarne zaščite, da lahko „novi elementi ali ugotovitve“ pripeljejo do potrebe po „ponovni preučitvi“ statusa begunca(5) oziroma mednarodne zaščite.(6) Da so spremenjene okoliščine in njihova relativnost vgrajene v sistem odločanja o mednarodni zaščiti, potrjuje SEU v sodbi v zadevi Abdulla,(7) na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Tožnik se sklicuje na stališče SEU, da oseba izgubi status begunca, če glede na pomembno in trajno spremembo okoliščin, okoliščine, zaradi katerih je pridobila status begunca, prenehajo „in nima drugega razloga za strah“ pred preganjanjem v smislu člena 2(c) Kvalifikacijske direktive. Sodišče se strinja z argumentom tožnika samo v tem smislu, da je to stališče mogoče uporabiti v dodatno podporo interpretaciji predmetne določbe, ne da pa se ga avtomatično prenesti tudi na situacijo, ko gre za odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite in ga šteti kot edini ali glavni argument za razlago 106. člena ZMZ v predmetni zadevi.

Upravno sodišče je takšno interpretacijo določila 106. člena ZMZ zavzelo v sodbi v zadevi I U 498/2013-17 z dne 25. 9. 2013. Vrhovno sodišče je takšno interpretacijo potrdilo v sodbi v zadevi I Up 417/2013 z dne 11. 12. 2013. To pomeni, da je tožena stranka z izpodbijanim aktom napačno uporabila določbo 1. odstavka iz 106. člena ZMZ. Vendar pa ta napačna razlaga in uporaba določbe 1. odstavka 106. člena ZMZ v konkretnem primeru nima za posledico, da je izpodbijani akt nezakonit, saj tožeča stranka v upravnem postopku in v tožbi ni predložila nobenega dokaza in v tožbi tudi ni nič konkretnega navedla v pojasnitev ali odpravo nekonsistentosti v zvezi z njegovim družinskim položajem oziroma zatrjevanim preganjanjem s strani sorodnikov zaradi zemlje, ki jih je tožena stranka ugotovila v postopku izdaje odločbe o subsidiarni zaščiti. Skopa in pavšalna navedba v tožbi, da bi tožena stranka morala upoštevati, da ga bodo sorodniki zanesljivo ubili, če se vrne v rojstni kraj, ker so zaradi družinskega spora v zvezi z zemljo že ubili njegovega očeta in brata, v ničemer namreč ne dodaja nekih novih dejstev, pojasnil, dokazov o tem, da naj bi bil tožnik v primeru vrnitve tudi žrtev spora s sorodniki zaradi zemlje. S tega vidika napačna uporaba 106. člena ZMZ ni imela nikakršnih konkretnih posledic.

Kljub napačni razlagi določila 1. odstavka 106. člena ZMZ pa je tožena stranka ponovno oziroma na novo ugotavljala stanje v izvorni državi glede pogojev za subsidiarno zaščito, kar je z vidika 106. člena ZMZ prav. Problem oziroma nezakonitost izpodbijanega akta pa je drugje, in sicer v kršitvi pravice tožnika do obrambe oziroma dobrega upravljanja iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah (člen 6(1) PEU; v nadaljevanju: Listina) v povezavi z sodbo Sodišča EU v zadevi M.M. (C-277/11 z dne 22. 11. 2012). Gre za pravico stranke v upravnem postopku, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (člen 41(2)(a) Listine), in ki se na drugi strani kaže kot obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži (člen 41(2)(c)), tako da upravni organ „ustrezno upošteva pripombe stranke, pri tem pa skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavane zadeve,“ kar se mora odražati v dovolj „specifični in natančni obrazložitvi“ upravnega akta (sodba SEU v zadevi M.M. odst. 88); s temi določbami prava EU in sodne prakse SEU se povezujejo določila 7. člena, 1. odstavka 21. člena, 1. odstavka 22. člena, 3. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ ter 1. odstavka 9. člena in 8. člen ZUP, ki so bila kršena v konkretnem primeru.

Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 498/2013-7 z dne 25. 9. 2013 opozorilo na pomen pravice iz 41. člena Listine v zadevah, ko gre za odločanje po 1. odstavku 106. člena ZMZ, in je med drugim navedlo: „Iz sodbe v zadevi M.M. nedvomno izhaja, da pristojni organ ni dolžan pred izdajo negativne odločbe stranke obvestiti o elementih, s katerimi namerava utemeljiti odločbo (ibid. odst. 60-61 ter odst. 74). Na ugotovitveni oziroma dokazni postopek je treba gledati skozi dve fazi. Določilo 4(1) člena Kvalifikacijske direktive se nanaša na prvo fazo, v kateri mora organ „aktivno sodelovati s prosilcem, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo.“ To pomeni, če dokazi, predloženi s strani prosilca, iz kateregakoli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevani, mora organ s prosilcem aktivno sodelovati, da se zberejo vsi relevantni dokazi; do nekaterih dokazov pristojni organ tudi lažje dostopa kot prosilec (ibid. odst. 66-68). Na drugo fazo dokaznega postopka, ko organ presoja posledice, na katere je treba sklepati iz predloženih dokazov in ugotoviti, ali dokazi dejansko izpolnjujejo potrebne pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pa se sodelovanje iz 4(1) člena Kvalifikacijske direktive ne nanaša (ibid. odst. 69-71). Iz sodbe SEU nadalje izhaja, da pri izvajanju prve faze ugotovitvenega in dokaznega postopka ne gre zgolj za spoštovanje določila 4(1) člena Kvalifikacijske direktive, ampak tudi za spoštovanje temeljne človekove pravice do izjave v upravnem postopku, ki jo SEU kljub besedilu določila 41. člena Listine ne povezuje samo z situacijami, ko organi in institucije EU izvajajo pravo EU (člen 41(1) Listine), ampak tudi, ko organi držav članic izvajajo pravo EU (ibid. odst. 82).(8) Pravica do izjave pa pomeni, da „ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese“ (ibid. odst. 87). To pravico je po mnenju SEU treba spoštovati, „tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno“ (ibid. odst. 86). „Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba podala, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti /.../, pri čemer je obveznost dovolj specifične in natančne obrazložitve odločbe, ki zadevni osebi omogoča razumeti razloge za zavrnitev njene prošnje, posledica načela spoštovanja pravice do obrambe (ibid. odst. 88).“ Z dnem 21. 12. 2013 je rok za implementacijo Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU potekel, vendar se vsebini določila 4(1) iz Kvalifikacijske direktive I in II ne razlikujeta. Zato omenjena razlaga pravice do obrambe v upravnem postopku iz sodbe SEU v zadevi M.M. velja tudi za obravnavani primer.

V obravnavanem primeru je tožnikov pooblaščenec že ob izvedbi osebnega razgovora, kot je razvidno iz zadnjega dela zapisnika z dne 17. 6. 2013, v spis priložil različne odlomke poročil in člankov na 12 straneh (v angleščini) in je v uvodu v slovenščini navedel, da naj organ pred odločitvijo preuči citirane dele navedenih virov. Pooblaščenec torej ni v spis predložil nepreglednih virov informacij, ampak izvlečke iz 24 virov. Teh 24 virov je pooblaščenec (v slovenščini) klasificiral na tiste, ki se nanašajo na varnostno situacijo v Afganistanu, v tožnikovi rodni provinci C. ter v krajih, kjer se je tožnik nahajal na poti domov, kjer se je po deportaciji iz Irana zadrževal približno en mesec, in na vire o diskriminaciji Hazarov s strani Paštunov oziroma napadov talibov na šiite, med katere se uvršča tožnik. V okviru prve skupine je pooblaščenec navedel 18 poročil, med njimi poročila, kot so Amnesty International, Human Rights Watch, BBC, ACCORD, in v 12 primerih gre za poročila iz leta 2013. Ne gre torej za poročila neuveljavljenih oziroma manj verodostojnih organizacij in gre za aktualna poročila, saj izvirajo iz leta 2013. V drugi skupini priloženih virov pa je od šestih virov eden iz leta 2013. Oba sklopa poročil navajata med drugim števila civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih), ocene, da gre v letu 2013 za drugo najbolj nasilno leto po letu 2011 in da se poslabšanje stanja pričakuje z letom 2014 zaradi umika mednarodnih sil. Temu je nato dne 3. 7. 2013 sledilo procesno dejanje, ko je tožena stranka tožniku poslala informacije o izvorni državi, in sicer 20 poročil, pri čemer je bilo 8 poročil iz leta 2013 in sicer: dve poročili notranjega ministrstva Velike Britanije (februar, junij 2013); poročilo UNHCR - prostovoljno vračanje v Afganistan (april 2013); poročilo CSIS (28. 3. 2013); poročilo Varnostnega sveta OZN (5. 3. 2013); poročilo UNAMA - zaščita civilistov (februar 2013); ANSO (januar 2013); Afghanistan Analysis Network (21. 1. 2013). Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pooblaščencu tožnika navedenih 20 poročil s prevedenimi izvlečki poslala v pregled in komentar, in sicer v tako pregledni obliki, da je pooblaščenec lahko brez težav ugotovil, kateri deli so po mnenju tožene stranke pravno relevantni.(9) Temu tožnik niti ne oporeka.

Tožnik je z vlogo z dne 10. 7. 2013 podal na 13 straneh odgovor na informacije o izvorni državi. Predložil je izvlečke v slovenščini in angleščini iz 28 različnih poročil, ki vse datirajo v leto 2013. Že v uvodu te vloge je poudaril, da je že v poročilih, ki jih je predložil na osebnem razgovoru, posredoval informacije, iz katerih izhaja, da je prvih šest mesecev v letu 2013 najbolj krvavih do zdaj v Afganistanu in da so poročila, ki jih je tožena stranka poslala pooblaščencu relativno zastarela. Bistvo predloženih poročil je naslednje: - da je bilo nasilja v Afganistanu v prvih mesecih leta 2013 bistveno več kot v preteklem letu; - da se je v letu 2013 poslabšala situacija v Kabulu;(10) - da je v prvih petih mesecih leta 2013 bilo skoraj 3100 civilistov ubitih, kar je za 24% več kot v enakem obdobju pred enim letom, celotno število žrtev (ubitih in ranjenih) med civilisti pa naj bi se povečalo za 30%;(11) - v naslednjem sklopu poročil iz junija in julija 2013 tožeča stranka navaja, da so podatki tožene stranke zastareli tudi glede pogostosti in števila napadov na razne cilje v Kabulu, med drugim so se napadi zgodili na varni del Kabula, na Vrhovno sodišče, kjer je bilo ubitih 17 ljudi, na cilje, ki so povezani z oskrbovanje sil NATO;(12) - tožnik navaja tudi poročilo mednarodne organizacije FAO iz leta 2013 o položaju povratnikov in zaskrbljujočih podatkih o možnostih za preživetje povratnikov; iz poročila „Issues of Returnees in Limbo“ (junij 2013) naj bi izhajalo, da za tiste, ki se vračajo ni nastanitve, oblačil niti hrane; da ni možno povratnikom ponuditi osnovne varnosti ali storitev v primeru vrnitve, so se izrekli tudi poslanci v Afganistanu;(13) na strani 12 odgovora pooblaščenec tožnika prilaga izvlečke poročila z dne 25. 3. 2013 glede nezmožnosti vračanja zaradi razmer, ki ne omogočajo minimalne varnosti, nastanitve, hrane, vode, pri čemer je notranje razseljenih oseb 493.000;(14) - na strani 9 in 10 odgovora pooblaščenec tožnika navaja še druge (4) vire, ki poročajo o povečanju deleža civilnih žrtev oziroma o civilnih žrtvah v Afganistanu.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka teh dejstev, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika pred izdajo izpodbijanega akta, ni upoštevala na način, kot to zahtevajo določila 7. člena, 1. odst. 21. člena, 1. odst. 22. člena, 3. alineje 1. odst. 23. člena ZMZ, 8. člen in 1. odstavek 9. člena ZUP in 41. člen Listine, pa bi jih morala upoštevati. Morala bi jih upoštevati iz naslednjih razlogov.

Informacije o stanju v izvorni državi, kadar iz objektivnih razlogov ni na voljo konkretnih dokazov za preganjanje, so namreč ključen instrument za kolikor toliko objektivno in pravilno odločanje o mednarodni zaščiti. Ravno ta njihov bistveni pomen zahteva od organa in sodišča, da ocenjujeta vrednost teh informacij s pomočjo določenih kriterijev. Upravno sodišče je sprva v letu 2006 te kriterije v upravno-sodno prakso poskušalo vpeljati na podlagi seznama kriterijev za oceno informacij o stanju v izvorni državi, ki ga je pripravila delovna skupina sodnikov iz več evropskih držav v okviru International Association of Refugee law Judges (IARLJ).(15) Kasneje jih je Upravno sodišče vpeljalo v upravno-sodno prakso s pomočjo uveljavitve Procesne in Kvalifikacijske direktive ter vzpostavitve teh kriterijev v sodni praksi ESČP (sodba v zadevi N.A. v. the United Kingdom)(16): Ti kriteriji, ki jih je Upravno sodišče izpostavilo v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 9. 2012 (odstavek 94), pa so: - točnost in ažurnost podatkov,(17) ki morajo biti tudi pravno relevantni; - uporaba različnih virov, pri čemer imajo poročila Visokega komisariata ZN za begunce po tem določilu poseben pomen, v prihodnosti pa stranke ne bodo smele iti mimo priporočil, ki jih bo izdajal Evropski azilni podporni urad;(18) - objektivnost in nepristranost virov;(19) - celovitost informacij o izvorni državi,(20) pri čemer morajo imeti prednost oziroma večjo veljavo tista poročila, ki obravnavajo stanje v izvorni državi z vidika človekovih pravic, kajti opredelitev preganjanja in resne škode po pravu EU in ZMZ (26. in 28. člen ZMZ) je vezana na varstvo temeljnih človekovih pravic; - transparentnost (preglednost) virov).(21) Ob uporabi teh kriterijev sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožnika predložil informacije o stanju v izvorni državi, ki so z vidika subsidiarne zaščite pravno relevantne. Sporna okoliščina med strankama v konkretnem primeru pa ni vprašanje, ali je v Afganistanu stanje mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, ali ne, ampak je sporno vprašanje, ali je stopnja nediskriminatornega nasilja (povzročena s spopadi) tolikšna, da bi gola navzočnost tožnika kot posledica vrnitve tožnika v izvorno državo pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Tako kot v zadevi I U 498/2013 z dne 25. 9. 2013 tudi v tem upravnem sporu sodišče ugotavlja, da je tožena stranka štela, da je v Afganistanu stanje mednarodnega oboroženega spopada v smislu 28. člena ZMZ. Da je v Afganistanu stanje mednarodnega oboroženega spopada, so ugotovila tudi nekatera druga najvišja sodišča v državah članicah EU;(22) pri čemer mora biti tudi ta ocena vezana na namen subsidiarne zaščite, ki je v varstvu temeljnih človekovih pravic prosilca, in ne morebiti na elemente mednarodnega humanitarnega (vojnega) prava, ki nima značaja mednarodnega prava o varstvu individualnih človekovih pravic.(23) To pomeni, kot je navedlo sodišče že v zadevi I U 498/2013, da bi tožena stranka sicer lahko, enako kot to velja v 2. odstavku 1. člena Dopolnilnega protokola k Ženevski konvenciji z dne 12. 8. 1949 o zaščiti žrtev oboroženih spopadov, ki nimajo mednarodnega značaja,(24) štela, da notranji nemiri, upori, bolj osamljeni ali sporadični primeri nasilja, ne pomenijo oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, vendar ne zaradi Protokola II k omenjeni Ženevski konvenciji, ampak zaradi avtonomne razlage 3. alineje 28. člena v zvezi z določilom 15c. člena Direktive št. 2004/83/ES, ki je vezana na spoštovanje temeljnih človekovih pravic. V tem smislu se Upravno sodišče pridružuje razlagi Vrhovnega (zveznega) upravnega sodišča ZRN,(25) Nacionalnega sodišča za pravo azila iz Francije (CNDA)(26), in Vrhovnega sodišča Francije v upravnih zadevah (Conseil d'Etat)(27), da za obstoj oboroženega spopada v smislu 15c Direktive št. 2004/83/ES tudi ni potrebna zahteva iz mednarodnega humanitarnega prava, da morajo imeti sprte strani v spopadu tudi določeno stopnjo notranje organizacije, nadzora ali hierarhije poveljevanja.(28) Za Vrhovno sodišče ZRN je bilo na primer bistveno, da je vojaška moč Talibanov in njena učinkovitost tolikšna, da ne vzbuja nobenega dvoma zadostne intenzivnosti in trajnosti oboroženega spopada.(29) Nedavno izdana sodba SEU v zadevi Diakit é

(30) potrjuje interpretacijo člena 15c Kvalifikacijske direktive I., ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v zadevi I U 498/2013, in ki jo sodišče v tem upravnem sporu utrjuje.

(31)

Tisto, kar sodba SEU utrjuje v zgoraj navedeni interpretaciji Upravnega sodišča, je jasno stališče, da v zvezi s spopadi ni treba – posebej in ločeno od stopnje nasilja – ugotavljati še, kakšna je intenzivnost oboroženih spopadov, kakšna je stopnja organiziranosti udeleženih oboroženih sil in kakšno je trajanje spopadov.

(32)

Informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je priložil pooblaščenec tožnika, se na te elemente niti ne nanašajo in tudi ni treba da bi se, kot izhaja iz sodbe SEU v zadevi Diakité

in sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 498/2013. S strani tožnika predložene informacije se namreč nanašajo ravno na tiste elemente, ki jih je Upravno sodišče že v sodbi v zadevi I U 498/2013 opredelilo kot pravno relevantne. Sodišče je namreč v zvezi s tem v sodbi I U 498/2013 navedlo naslednje: „

Kar zadeva vprašanje, katere elemente nasilja in kakšna stopnja intenzivnosti tega nasilja mora biti podana za podelitev subsidiarne zaščite, Upravno sodišče ugotavlja, da SEU v zadevi Elgafaji ni dalo nobene razlage, saj se je omejilo zgolj na razmerje med individualnostjo in diskriminatornostjo nasilja z vidika dokaznega bremena. Tožena stranka, kot že rečeno, intenzivnosti nasilja oziroma tveganja ni ugotavljala samo prek števila smrtnih žrtev /.../ Vendar pa iz tega opisnega dela odločbe ni razvidno, katere elemente je uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja, saj bo v zvezi s tem potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah v zvezi z subsidiarno zaščito. Iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU: - število žrtev v vojnih spopadih, - število civilnih žrtev, - delež razseljenega prebivalstva ter - nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.(33) V tem smislu je minimum človekovega dostojanstva zavarovalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom, kjer se je pri opredelitvi elementov za presojo intenzivnosti nasilja ESČP ravno tako oprlo na kriterije števila žrtev in ranjenih, notranje razseljenih in osnovne humanitarne pogoje za bivanje v zbirnih centrih glede varnega zatočišča, hrane in higiene.“ Pooblaščenec tožnika je s predloženimi informacijami o stanju v izvorni državi ciljal na vse zgoraj opredeljene elemente nasilja, pri čemer je dodal tudi podatke o številu incidentov, krajih in časovnih okvirih (samo)morilskih in terorističnih napadov, kar tudi spada v pravno relevantni okvir; ta element je sicer upoštevala v svojih podatkih tudi tožena stranka. To pomeni, da tožnikove informacije oziroma predložena dejstva odgovarjajo kriteriju pravne relevantnosti in celovitosti, saj pokrivajo vse elemente, s katerimi se ugotavlja stopnja nasilja v zvezi z 3. alinejo 28. člena ZMZ. Informacije so tudi ažurne, in sicer so bolj ažurne kot informacije, ki jih je pridobila tožena stranka, ker pretežno izvirajo iz prve polovice leta 2013;(34) njihova točnost tudi ni vprašljiva, saj se različni viri, ki jih je tožnik predložil glede števila civilnih žrtev in stanja v zbirnih centrih vrnjenih prosilcev ali notranje razseljenih oseb, med seboj potrjujejo. Tudi transparentnost virov ni sporna, glede njihove uravnoteženosti pa tožena stranka tudi ni imela nobene pripombe. Zato tožena stranka ni imela nobenega razloga, da ne bi predloženih informacij obravnavala z vso skrbnostjo, natančnostjo, doslednostjo in objektivnostjo v skladu s standardi iz 41. člena Listine v povezavi s citiranim stališčem SEU v sodbi v zadevi M.M. V nasprotju s temi standardi pa je tožena stranka navedena dejstva obravnavala na naslednji način, s čimer je tožniku dala zgolj navidezno možnost, da učinkovito brani svoje interes oziroma pravice: Ključne podatke o številu oziroma porastu civilnih žrtev v letu 2012 glede na leto 2011 ter o porastu števila incidentov je tožena stranka strnila v zadnjem odstavku na strani 6 in v prvem odstavku na strani 7 odločbe. Za obdobje od začetka leta 2013 do 15. 2.2013 je tožena stranka sama ugotovila porast za 6% v incidentih v primerjavi z istim obdobjem leta 2012, vse ostale informacije pa se nanašajo na primerjavo med letoma 2012 in 2011, kar so glede porasta civilnih žrtev in pogojev za ponovni sprejem vrnjenih oseb manj ažurni podatki od tožnikovih in zato manj relevantni in so tudi v očitnem nasprotju s tožnikovimi, saj tožena stranka v tem delu odločbe pravi, da se stanje v Afganistanu na splošno umirja, med tem ko tožeča stranka opozarja na izrazito poslabšanje stanja in številk glede žrtev civilnega prebivalstva. Nato tožena stranka v drugem odstavku na strani 7 odločbe zavrne relevantnost poročila Amnesty International z razlago, da se deli tega poročila sklicujejo na poročilo UNAME, „zaradi česar ne more biti aktualnejše in bolj relevantno od poročila UNAME“. To je pavšalna zavrnitev pomembnega vira glede vprašanja, ali se število civilnih žrtev povečuje, ali ne, kajti obstajata dve relevantni poročili UNAME: prvo je letno poročilo 2012, drugo pa je med-letno poročilo 2013.(35) Brez večjega pomena za sojenje v tej zadevi je tudi argument tožene stranke, da poziv avstralskega Amnesty International avstralski vladi, naj ponovno prouči informacije glede vračanja Hazarov v Afganistan, kaže na to, da je vračanje zavrnjenih prosilcev v Afganistan za avstralsko vlado dovolj varno. Ista informacija z enako težo namreč govori tudi v prid tožniku in sicer, da očitno Amnesty International ugotavlja, da vračanje zavrnjenih prosilec v Afganistan ni varno. Kar zadeva naslednje poročilo, to je informacije avstrijskega ACCORD-a o splošni varnostni situaciji v Afganistanu in dogodkih v Kabulu (3. 5. 2013), tožena stranka pravi, da gre za informacije citirane po viru ANSO(36), ki naj bi ga tožena stranka nepopolno citirala, saj to poročilo ANSO pravi tudi, da so se povečali napadi na afganistanske nacionalne varnostne sile, vendar /.../ „je „število civilnih žrtev ostalo skoraj na čisto isti ravni kot v letu 2012, zabeležen je celo manjši upad.“ V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v povezavi z obravnavanim poročilom ni navajala podatkov o povečanju števila civilnih žrtev, ampak je to poročilo uporabila kot argument, da bo leto 2013 postalo najbolj nasilno po letu 2012. Za argument povečanja števila civilnih žrtev je tožeča stranka uporabila na primer poročila: „Afghan Civilian Deaths Soar“ in 2013 ter „Afghan Civilian Casualties Rise 30 Percent in Beginning of 2013“ (24. 4. 2013) in „Afghan Civilian Deaths show Increase Over 2012“ (11. 6. 2013), ki pa jih tožena stranka ni upoštevala. Tožena stranka sicer sama pravi v zadnjem odstavku na strani 7 odločbe, da je pri presoji bistvenega pomena število civilnih žrtev, a se to ne odraža v izpodbijani odločbi na način, kot to zahteva 41. člen Listine. Poleg tega je neutemeljena zavrnitev tistih poročil, ki jih je predložil tožnik, in ki navajajo dejstva v zvezi z posamičnimi napadi, saj je izbira ciljev pomembna z vidika presoje, ali bi bil tožnik lahko zgolj zaradi dejstva, da se nahaja v Kabulu, žrtev v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Zato nista brez pomena na primer poročili o napadu na varni del Kabula in na Vrhovno sodišče, kjer se gibljejo prebivalci, ki nimajo nobenih povezav z vladnimi silami. V nadaljevanju na strani 8 odločbe tožena stranka zavrača tožbeni argument o zastarelosti poročil, ki jih je pridobila tožena stranka, s protiargumentom, da je pridobila 20 poročil in da je skoraj polovica poročil iz leta 2013. Poročil iz leta 2013 je 8, to je 40%, med tem ko je tožeča stranka priložila 28 poročil in vsa iz leta 2013 in ta poročila, kot jih je povzela tožeča stranka, nikakor ne kažejo na to, da bi se „splošna varnostna situacija izboljševala“, „da je spor /.../ prešel v fazo umirjanja“ in da „je relativno manjše število v sporu ubitih civilistov“, kot ugotavlja tožena stranka, ki pravi, da so si vsa poročila v tem skladna. To ne drži, če se upoštevajo tudi poročila, ki jih je predložila tožeča stranka; določilo 41. člena Listine v povezavi z omenjenimi kriteriji za oceno informacij o stanju v izvorni državi, pa zahteva, da se upoštevajo tudi ta poročila. Kar pa zadeva poročila o številu notranje razseljenih oseb oziroma pogojev za preživetje v zbirnih centrih, kamor se lahko vračajo zavrnjeni prosilci za azil, glede na to, da tožnik nima sorodnikov v Afganistanu, kjer bi lahko živel, tožena stranka nič od predloženih poročil pooblaščenca tožnika ni upoštevala in tudi ni navedla razloga, zakaj jih ni upoštevala. Tožena stranka je iz poročil, ki jih je sama pridobila, upoštevala samo, da se je od marca 2002 do marca 2013 vrnilo že 5.8 milijona beguncev, kar ne more biti argument sam po sebi za varno vračanje, ampak je pomembno, koliko je oziroma če narašča število notranje razseljenih oseb in kakšne so razmere v zbirnih centrih. Tožena stranka je na strani 11 navedla samo nekaj zbirnih centrov in da je vzpostavljena ustrezna infrastruktura, vključno s prostori za prenočevanje in osnovno zdravstveno oskrbo, med tem ko so poročila tožeče stranke, predložena pred izdajo odločbe, govorila povsem drugače.(37) Tožena stranka bo torej morala v ponovnem postopku v polni meri in objektivno v dokazno oceno vključiti predložena poročila in tudi druga najbolj aktualna poročila o stanju v Afganistanu(38) glede vprašanj: - ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, - ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, - ali se povečuje število notranje razseljenih oseb in kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje.

V zvezi z slednjim elementom je sodišče že v sodbi v zadevi I U 498/2013 z dne 25. 9. 2013 opozorilo, da tožena stranka ne bo mogla za mejno stopnjo intenzivnosti nasilja uporabiti le „popolnega onemogočanja ljudi, da preživijo“, ampak je varovani standard „nečloveška ali poniževalna situacija“. Kajti glede na varovano dobrino iz 28. člena ZMZ merilo ni zgolj človekovo preživetje, ampak grožnja za osebnost v smislu nehumanega ravnanja. Ob tem bo tožena stranka morala upoštevati tudi, da je tožnik povsem brez socialnih ali sorodstvenih vezi v Afganistanu, saj ga je zapustil, ko je bil star 6 let, vmes je bil samo en mesec v Afganistanu, potem ko je bil deportiran iz Irana, ker je tam nezakonito delal. To pa pomeni, če bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da podatki za Afganistan kažejo, da se je stopnja nediskriminatornega nasilja povečala glede na sredino leta 2012, ko je bila stopnja nasilja eden od dveh razlogov za ugoditev prošnji, potem bo morala v primeru morebitne negativne odločbe posebej tehtno utemeljiti, zakaj se tožnik zgolj zaradi kratkega poteka časa (v času izdaje odločbe o subsidiarni zaščiti je bil tožnik star 2 meseca manj kot 18 let, v času izdaje sodbe pa je star 19 let in pol) kljub povečani stopnji nasilja, lahko varno vrne v izvorno državo.

Ker je tožena stranka tožeči stranki kršila temeljno pravico do izjave iz 41. člena Listine oziroma 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP v zvezi z 7. členom, 1. odstavkom 21. člena, 1. odstavkom 22. člena, 3. alinejo 1. odstavka 23. člena ZMZ, in je zato tožena stranka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).