22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 127/2004 z dne 22. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1685/2003 z dne 27. 11. 2003 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 880/95 z dne 16. 5. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbe zaradi ugotovitve očetovstva razsodilo, da je pritožnik (v pravdi prvotožena stranka) oče tožnika. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno dovolilo razširitev tožbe na drugotoženo stranko (tožnikovo mater), čeprav je v času vložitve predloga za razširitev že potekel prekluzivni rok za vložitev tožbe in čeprav pritožnik v razširitev ni privolil. Poleg tega meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge za zaslišanje prič. Te priče bi lahko izpovedale, da je imela tožnikova mati v obdobju spočetja tožnika spolne odnose z drugimi moškimi in da pritožnik na dan zaploditve ni bil v Sloveniji. Pri tem naj bi sodišče spregledalo 414. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), po katerem lahko stranke v sporih iz razmerij med starši in otroki navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave in tudi v pritožbi. Pritožnik še navaja, da je bil pristop vseh treh inštanc formalističen, saj niso upoštevala niti raziskala nekaterih okoliščin, pomembnih za odločitev. Pritožnik se zaveda, da je v očetovskih pravdah najbolj zanesljiv dokaz "z medicinskimi analizami", vendar meni, da bi morala sodišča upoštevati razloge, zaradi katerih se izvedbe tega dokaza ni udeležil. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik z navedbo, da je sodišče nepravilno dovolilo razširitev tožbe na drugotoženo stranko, sodišču očita zgolj nepravilno uporabo procesnega prava. S to navedbo pa, kot je obrazloženo zgoraj, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

5.Drugi pritožnikovi očitki se nanašajo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave bi bil lahko pomemben le pritožnikov očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje neutemeljeno zavrnili njegove dokazne predloge. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Vendar ustavna jamstva, ki jih vsebuje 22. člen Ustave, sodišča ne zavezujejo, da izvede vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Če sodišče razumno oceni in obrazloži, da nekateri dokazi niso potrebni, jih ni dolžno izvajati. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je pritožnik predlagal zaslišanje dveh prič zaradi dokazovanja dejstva, da je imela tožnikova mati v času, kritičnem za zanositev, tudi druge spolne partnerje. Prvostopenjsko sodišče je razumljivo obrazložilo, zakaj je dokazna predloga zavrnilo. Ocenilo je, da posredna izpoved prič o tem dejstvu ne bi mogla ovreči dokazov, iz katerih izhaja, da je pritožnik tožnikov oče. S takšno oceno sta se strinjali tudi Višje in Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče je tudi obrazložilo, zakaj ni bilo mogoče upoštevati pritožnikovega predloga za zaslišanje priče, ki naj bi izpovedala, da je bil v času tožnikovega spočetja v Nemčiji. Pojasnilo je, da je bil pritožnikov predlog za dokazovanje tega dejstva prepozen, ker ga je navedel šele v reviziji. Pritožnik v zvezi s tem Vrhovnemu sodišču očita, da je spregledalo določbo 414. člena ZPP, po kateri lahko stranke v sporih iz razmerij med starši in otroki navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave in v pritožbi, vendar ta očitek ni utemeljen. Navedena določba ZPP se namreč nanaša zgolj na dopustnost navajanja novih dejstev ter predlaganja novih dokazov v pritožbi in ne v reviziji.

6.Tudi druge pritožnikove očitke, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, je lahko Ustavno sodišče preizkusilo le v obsegu, ali so bila pritožniku kršena temeljna procesna jamstva, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni moglo izvesti dokaza z analizo DNK, ki je v tovrstnih sporih ključnega pomena, ker se pritožnik večkrat ni odzval vabilu na odvzem krvi, na zadnji obravnavi pa je celo izjavil, da analizo DNK odklanja iz zdravstvenih razlogov. Obrazložilo je tudi, zakaj ni moglo upoštevati pritožnikovih navedb, da je imel za nesodelovanje pri izvedbi tega dokaza opravičljive razloge, s takšno oceno pa sta se strinjali tudi pritožbeno in revizijsko sodišče. Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi svoje sodbe sklicevalo tudi na določbo 216. (prav 215.) člena ZPP, po kateri mora sodišče v primeru, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Glede na navedeno sodiščem ni mogoče očitati, da so pritožniku kršila njegove procesne pravice. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati pritožnikova pripravljenost za sodelovanje pri analizi DNK, ki jo je izrazil v ustavni pritožbi. Kot je bilo že pojasnjeno, je mogoče v tovrstnih sporih izvedbo dokazov predlagati najkasneje v pritožbi, zato teh njegovih navedb pri odločanju o ustavni pritožbi ni mogoče upoštevati.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravnice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in na podlagi prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger