Jedro

Trditve, s katerimi vložnik problematizira obsojenčev krivdni odnos v zvezi s kaznivim dejanjem in izpodbija verodostojnost izpovedbe priče, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo K 1002/2006 z dne 19.3.2009 obsojenega M.D. spoznalo za krivega kaznivih dejanj prikrivanja po drugem in prvem odstavku 221. člena in tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni treh in štirih mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obsojencu naložilo, da mora skupaj s soobsojenim V.H. oškodovanemu podjetju L.d.d. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 429 EUR, sam pa oškodovanemu D.Z. znesek 6.094 EUR.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 582/2009 z dne 5.11.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo pa tako spremeni, da obsojenega M.D. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. S celotno vsebino obrazložitve zahteva izpodbija pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega s pravnomočno sodbo.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Po navedbah zahteve glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo mogoče obsojenca spoznati za krivega izvršitve vseh treh očitanih mu kaznivih dejanj. Po oceni vložnika zahteve je zmotno stališče nižjih sodišč, da bi obsojenec moral vedeti, da aluminijaste ploščice izvirajo iz kaznivega dejanja. Navaja, da so v tem primeru podane na obsojenčevi strani subjektivne okoliščine, ki kažejo, da ni mogel vedeti, da ploščice izvirajo iz kaznivega dejanja. V zvezi s kaznivima dejanjema tatvine zahteva meni, da pri tatvini vozila Passat obsojenec ni želel ničesar ukrasti, temveč je odpeljal le zapuščeno karoserijo, pri čemer izpodbija oceno izpovedbe oškodovanega D.Z. Glede tatvine vozila Ford pa obrazlaga, da obstaja močan dvom, ali je obsojenec storil to kaznivo dejanje in se sklicuje na zagovor obsojenca, ki zanika izvršitev kaznivega dejanja.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je sicer vložena zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), vendar jih konkretno ne opredeli. Tudi iz obrazložitve ni razvidno, katere postopkovne kršitve uveljavlja. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po že ustaljeni razlagi te določbe v sodni praksi, ki je sprejeta tudi v procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004), mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti in jih tudi ustrezno obrazložiti, saj jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. Zato takega preizkusa tudi ne omogočajo navedbe, ki jih vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti v tem primeru.

8. Trditve, s katerimi zahteva problematizira obsojenčev krivdni odnos v zvezi s kaznivim dejanjem prikrivanja in s katerimi prikazuje, da obsojenec ni storil tatvine vozila P. ter izpodbija verodostojnost izpovedbe priče D.Z. in opozarja, da v primeru tatvine vozila F.S. obstaja „močan dvom“, ali je to kaznivo dejanje sploh storil, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).