Jedro

Ker revidentka ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni vložila pisno, niti ga ni ustno vložila pri direktorju tožene stranke v podružnici, kot je bila pravilno poučena v pravnem pouku izpodbijanega prvostopnega sklepa tožene stranke, je pravilen zaključek sodišča, da se revidentka za varstvo pravic ni obrnila na pristojni organ tožene stranke, to pa pomeni, da ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe na sodišču.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožničino tožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 3.12.1997, na podlagi katerega ji je delovno razmerje prenehalo 24.11.1997 zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni podala ugovora zoper sklep prvostopnega organa tožene stranke, tako da za dovoljenost tožbe ni bilo procesnih predpostavk.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je vsebinsko uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni izvedlo predlaganega postopka in da o izreku sklepa sodišča ni bila obveščena "na mestu samem" temveč je bila z vsebino seznanjena šele z vročitvijo sklepa. Zoper izpodbijani sklep tožene stranke je pritožbo telefonsko podala gospe P., delavki centrale L. Zato sodišče ni imelo dejanske podlage za ugotovitev, da ni procesne predpostavke za sodno varstvo. Z obravnavanim sklepom je sodišče prve zadevo prejudiciralo in neupravičeno zavrglo njeno tožbo. Poleg tega pa sklep sodišča druge stopnje nima pravnega pouka, čeprav bi ga moral imeti.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 -v nadaljevanju:ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (368. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, prav tako pa ne drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih vsebinsko uveljavlja revidentka.

Po določbi drugega odstavka 220. člena ZPP sodišče odloča, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V obravnavani zadevi je zato sodišče lahko odločilo na podlagi listin in izpovedbe zaslišane stranke. Zaslišanje priče bi v najboljšem primeru za revidentko lahko potrdilo samo že ugotovljeno dejstvo, da revidentka ugovora ni vložila skladno s pravnim poukom v prejetem sklepu, zato zaslišanje predlagane priče ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo in zato z obravnavanim sklepom zadeve sploh ni moglo prejuducirati. Izdaja sodbe se lahko glede na določbo tretjega odstavka 335. člena ZPP odloži za osem dni in zato razglasitev po koncu obravnave ni potrebna. V takem primeru se stranka z njo seznani, ko se ji vroči prepis sodbe. Zato sodišče s svojim ravnanjem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko sodbe ni razglasilo. Ker postopek z rednimi pravnimi sredstvi po odločitvi sodišča druge stopnje ni več mogoč, tudi odločba sodišča druge stopnje ne vsebuje pravnega pouka. Glede na povedano ob upoštevanju očitkov revidenke v zvezi s sklepi sodišč prve in druge stopnje ni mogoče zaslediti bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče revizije v delu, kjer ta dopolnjuje dejansko stanje, ni obravnavalo.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v prvem odstavku 83. člena določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta ne odloči v 30. dneh od vložitve ugovora pravico, v nadaljnjih 15. dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. V drugem odstavku istega člena pa je določba, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se prej za to varstvo ni obrnil na pristojni organ v organizaciji. Ker je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da revidentka ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni vložila pisno, niti ga ni ustno vložila pri direktorju tožene stranke v podružnici M., kot je bila pravilno poučena v pravnem pouku izpodbijanega prvostopnega sklepa tožene stranke, je pravilen zaključek sodišča, da se revidentka za varstvo pravic ni obrnila na pristojni organ tožene stranke, to pa pomeni, da ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe na sodišču. Zaradi povedanega je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).