Jedro

Odločba z dne 30. 12. 2014 je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper to odločbo, ki tožnici očitno ni bila osebno vročena, ni bila vložena pritožba. Tožnica je po dokončnosti te odločbe vložila vlogo, v kateri je obširno pojasnjevala okoliščine v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki jo je po pozivu prvostopenjskega organa opredelila kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Organ bi to vlogo moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-5225/2015-9 z dne 13. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota L. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izrekom pod točko 1 zavrgla prošnjo tožnice za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ter z izrekom pod točko 2 odločila, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 14. 5. 2015 poslala na Ministrstvo za notranje zadeve dopis v obliki prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar je bilo odstopljeno v reševanje Upravni enoti L.. Prošnjo s podobno vsebino je dne 28. 5. 2015 poslala tudi Upravni enoti L.. Iz prošnje ni bilo mogoče razbrati kaj tožnica s poslanim dopisom želi, zato je bila dne 8. 6. 2015 pozvana, da odpravi pomanjkljivosti dopisa tako, da prošnjo vloži na predpisanem obrazcu. Tožnica je v postavljenem roku dopolnila prošnjo tako, da je na obrazcu izpolnila, da vlaga prošnjo za izdajo - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov, nato pa je v izjavi dne 6. 1. 2016 navedla, da naj se prošnja iz maja 2015 obravnava kot podaljšanje prebivanja iz drugih utemeljenih razlogov. Prvostopenjski organ iz uradnih evidenc ugotavlja, da je tožnica imela veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 7. 12. 2013. V skladu z določbo prvega odstavka 36. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda, prošnjo za podaljšanje dovoljenja pa mora tujec vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja. Gre za prekluziven rok, v katerem lahko tujec, v času veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje, uveljavi pravico do podaljšanja dovoljenja in z zamudo katerega tujec to pravico izgubi. Upoštevaje, da je tožnici dovoljenje za začasno prebivanje veljalo do dne 7. 12. 2013, bi morala prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti najkasneje 7. 12. 2013. Ker pa je to storila šele 14. 5. 2015, je njena prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje prepozna in jo je bilo potrebno zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 118. člena ZUP.

2. Tožnica se je zoper sklep prvostopenjskega organa pritožila, tožena stranka pa je pritožbo zavrnila. Potrdila je ugotovitve prvostopenjskega organa, da je tožnica prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložila prepozno, zato ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo prošnje.

3. Tožnica izpodbijano odločbo izpodbija v celoti. V tožbi navaja, da je uradno prijavljena v Sloveniji od decembra 2004 in da do sedaj ni imela nikakršnih težav pri prijavi oziroma pri podaljšanju dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Najprej je bila prijavljena na območju Upravne enote K., pozneje na območju Upravne enote M. zaradi bivanja v varni hiši. Navaja, da je pravočasno vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja na Upravni enoti M. dne 4. 12. 2013, vendar je bila dne 25. 2. 2014 odpeljana na prestajanje kazni v zapor Ig pri Ljubljani, kjer je bilo vsem ženskam pojasnjeno, da so začasno prijavljene na naslovu …, Ig pri Ljubljani. Trdi, da je takoj pisno obvestila Upravno enoto M., da se nahaja v zaporu in se ne more osebno zglasiti na Upravni enoti ter, da naj ji vso pošto pošiljajo na naslov zapora Ig pri Ljubljani. Dalje navaja, da si je v vmesnem času uredila prijavo na naslovu …, Ljubljana. Nato pa se je takoj, ko je bilo mogoče, oglasila na Upravni enoti L. v zvezi s podaljšanjem bivanja in pravočasno poslala prošnjo v maju 2015, a žal nepopolno, kar pa je lahko popravila z osebnim obiskom na Upravni enoti L.. Trdi, da ni bila obveščena, niti ni prejela nobene pošte - odločbe glede podaljšanja dovoljenja, obenem ni bila seznanjena niti s potekom prijave s strani Upravne enote L.. Na njeno prošnjo v zvezi s podaljšanjem bivanja je bila obveščena, da je bila izbrisana, zaradi česar je zaprosila za pomoč varuhinjo človekovih pravic. Na koncu še dodaja, da nima nobenih svojcev, da je na območju Slovenije našla smisel za daljše življenje. Tožnica predlaga, da sodišče še enkrat obravnava njeno prošnjo oziroma pritožbo za podaljšanje bivanja v Republiki Sloveniji.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča, v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

5. Tožnica je dne 21. 10. 2016 vložila dve vlogi, eni izmed njih je priložila dopis varuhinje človekovih pravic, ki pojasnjuje napačno postopanje Upravne enote Maribor in Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig v zvezi s prijavo prebivališča tožnice.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora uvodoma naveden sklep, s katerim je prvostopenjski organ na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel tožničino prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ker je bila vložena prepozno. Izpodbijani sklep temelji na podatkih iz uradnih evidenc, da je imela tožnica veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 7. 12. 2013, zato bi morala skladno s prvim odstavkom 36. člena ZTuj-2 prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti najkasneje 7. 12. 2013. Ker pa je to storila šele 14. 5. 2015, je njena prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje prepozna.

8. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica dne 14. 5. 2015 vložila vlogo pri toženi stranki, dne 28. 5. 2015 pa vlogo na Upravno enoto L. v zvezi s podaljšanjem dovoljenja za bivanje. Iz navedb tožnice v obeh vlogah izhaja, da je imela veljavno dovoljenje za začasno prebivanje do 7. 12. 2013 in je dne 4. 12. 2013 vložila prošnjo za podaljšanje tega dovoljenja. V tej prošnji je kot svoj naslov navedla …, Maribor. Zoper njo je bila razpisana tiralica z dne 15. 1. 2013, ki je bila izvršena dne 25. 2. 2014 tako, da je bila iz službenih prostorov Upravne enote M., kamor je prišla zaradi vabila na razgovor glede njenega postopka podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, odpeljana na prestajanje zaporne kazni v Zavod za prestajanje kazni zapora Ig (v nadaljevanju ZPKZ Ig). V prvih dneh marca v letu 2014 je iz zapora na Upravno enoto M. poslala dopis, da ne more priti na razgovor, kar je bilo poslano s službeno pošto ZPKZ Ig. Zaradi tega meni, da bi morala Upravna enota M. njeno zadevo glede podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje odstopiti v reševanje Upravni enoti L. Nato je dne 3. 11. 2014 A.A. po njenem pooblastilu zanjo na Upravni enoti L. uredil spremembo njenega naslova na njegov naslov …, Ljubljana. Če bi Upravna enota M. njeno zadevo odstopila v reševanje Upravni enoti L., potem ne bi prišlo do odločbe Upravne enote M. št. 214-5778/2013-36 z dne 30. 12. 2014, s katero je bila njena prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnjena in je bilo odločeno tudi, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v 8 dneh po odpustu iz zapora. Trdi, da te odločbe ni nikoli prejela, pri čemer je Upravna enota M. vedela, da je v zaporu, a je pošto vseeno poslala na naslov …, Ljubljana. Če bi to odločbo prejela, bi se zoper njo pritožila. Ob koncu še navaja, da zaradi napake in nepravilnega postopanja Upravne enote M. ne more trpeti tako hudih posledic, kot ji sedaj po odločbi Upravne enote M. št. 214-5778/2013-36 (9109) z dne 30. 12. 2014 grozijo. Pripominja še, da je v tem času dobila novo slovensko vozniško dovoljenje z veljavnostjo do 18. 8. 2032 in novo kartico zdravstvenega zavarovanja z veljavnostjo do 7. 3. 2024, po pokojnem možu pa prejema vdovsko pokojnino. V Srbiji nima več sorodnikov in ničesar drugega, kar bi jo vezalo na to državo.

9. Sodišče ugotavlja, da je odločba Upravne enote M. št. 214-5778/2013-36 (9109) z dne 30. 12. 2014 postala dokončna in pravnomočna, saj zoper to odločbo, ki tožnici očitno ni bila osebno vročena, ni bila vložena pritožba. Tožnica je po dokončnosti te odločbe vložila vlogo, v kateri je obširno pojasnjevala okoliščine v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki jo je po pozivu prvostopenjskega organa opredelila kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. To prošnjo je prvostopenjski organ zavrgel, čeprav bi jo, glede na to, da je prvostopenjska odločba Upravne enote M. št. 214-5778/2013-36 z dne 30. 12. 2014 postala dokončna, moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Zato je prvostopenjski organ s tem, da je tožničino prošnjo zavrgel, po presoji sodišča ravnal nepravilno in kršil določbe pravil postopka.

10. V ponovljenem postopku bo zato prvostopenjski organ moral tožničino vlogo obravnavati kot predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP tako, da bo v skladu z določbo 267. člena ZUP moral najprej opraviti t.i. predhodni preizkus predloga, in sicer, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

11. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski organ mora v skladu z določilom četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema sodbe in je pri tem vezan na pravno mnenje in stališča sodišča, ki se nanašajo na postopek.