Jedro

Nasprotovanje izvrševanju služnosti je tista okoliščina, ki preprečuje morebitno priposestvovanje zatrjevane služnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki I in II izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča s parc. št. 977/1 in 977/2, k. o. X obstoji na podlagi priposestvovanja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica skladiščenja lesa – hlodovine, in služnostna pravica vožnje s traktorjem po parc. št. 977/4, k. o. X. Kar je tožeča stranka zahtevala drugače, je zavrnilo ter toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.014,43 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, ki vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe (tč. I in II. izreka) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povračilo pravdnih stroškov; oziroma da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovno posledico. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je tožečo stranko na naroku 4. 9. 2013 pozvalo k dopolnitvi tožbenih navedb. Tožba je nesklepčna, ker tožeča stranka ni navajala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugodilo tožbenemu zahtevku, zaradi česar bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa tožeče stranke pozivati k dopolnitvi tožbe. S takim postopanjem je bilo prekršeno razpravno načelo. Glede navedb, podanih na naroku 4. 9. 2013, je tožeča stranka prekludirana, teh navedb pa sodišče tudi ne bi smelo upoštevati. Graja postopanje sodišča prve stopnje, ker ni dodatno zaslišalo priče D. O. glede bistvene okoliščine – poteka podpisa posadne listine med pravdnima strankama. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njene izpovedbe glede okoliščin podpisa posadne listine, zaradi česar je izpodbijana sodba pomanjkljiva in nerazumljiva, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izpostavlja brezpredmetnost izpovedb prič D. S., J. D. in U. K. glede podanega dovoljenja tožeči stranki za deponiranje lesa na sporni parceli, saj priče iz lastnega zaznavanja o tem ne vedo ničesar. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da naj bi bila izpoved tožeče stranke prepričljivejša, ker naj bi jo podpiralo večje število prič. Večje število prič ni merilo, po katerem lahko sodišče sprejema zaključke o bistvenih dejstvih. S takšnim načinom ocenjevanja dokazov je bilo kršeno načelo proste presoje dokazov. Tudi zaključek sodišča, da naj bi vsebina izročilne pogodbe v zvezi z vsebino posadne listine izkazovala sklenjen ustni dogovor glede nadaljnje uporabe deponije, je nerazumljiv. Nov dokazni standard – „povsem verjetno“ – ki ga uvaja sodišče prve stopnje, ni jasen, saj je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanja o (ne)obstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb o manjvrednosti in nezazidljivosti zemljišča, kar je predstavljalo razlog za večjo kvadraturo. Opozarja, da se sodišče prav tako ni opredelilo do izpovedbe priče V. D., ki je njena prva soseda. Opozarja na neskladnost med izpovedbami tožeče stranke in njenih prič o tem, kdaj naj bi vlačili les na njeno parcelo, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, in pri tem še posebej izpostavlja izpovedbe prič I. Ž., D. S. in D. B. Izpostavlja razlike v izpovedbah oz. navedbah tožeče stranke o tem, kdaj naj bi zadnjikrat skladiščila les. Tožeča stranka ni dokazala, da je odgovorila na njen dopis iz leta 2007. Tudi izjava sosedov ne dokazuje, da je tožeča stranka odgovorila na prej navedeni dopis. Glede gozdno–gojitvenega načrta opozarja, da ne predstavlja dokaza o dejanski uporabi; tožeča stranka pa je bila glede tega dokaza tudi prekludirana. Gozdno–gojitveni načrt ne pove ničesar o obsegu in trajanju izvrševanja domnevne služnosti, niti o njenem nasprotovanju, zato je nerelevanten, kar enako velja tudi za izpoved priče gozdarja G. M. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do njenih navedb o aktivnem nasprotovanju uporabi spornega zemljišča za deponiranje lesa, pri tem pa izpostavlja obsežno sodno prakso, iz katere izhaja, da število nasprotovanj ni pomembno, zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno. Sodba je nerazumljiva, saj še vedno meša pravo priposestvovanje služnosti na podlagi pravnega naslova, za katero je potrebna dobra vera in 10–letna priposestvovalna doba, ter nepravo priposestvovanje služnosti, za katero se ne zahteva dobra vera in je potrebna priposestvovalna doba 20 let. 3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim razlogovanjem o prekludiranosti tožeče stranke glede trditvene podlage, ki jo je le–ta podala na naroku 4. 9. 2013. Poziva sodišča na dopolnitev tožbenih navedb, kot izhaja z dne 4. 9. 2013, ni moč uvrstiti v okvir dopustnega materialnoprocesnega vodstva, saj gre za navedbe, ki bi morale biti, skladno z določbo 286. člena ZPP, podane najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, zato kasneje podanih navedb sodišče ne sme upoštevati.

6. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek glede odklonitve dodatnega zaslišanja priče D. O. v zvezi z okoliščinami podpisa posadne listine med pravdnima strankama. Predlog za dodatno zaslišanje je tožena stranka podala po opravljenem prvem naroku; pred tem pa zaslišanja priče glede razjasnjevanja teh dejstev sploh ni predlagala, zato je pravilno postopanje sodišča prve stopnje, ki dokaznemu predlogu ni sledilo.

7. Pritožba pravilno opozarja, da priče D. S., J. D. in U. K. iz lastnega zaznavanja niso vedele povedati ničesar o tem, da naj bi tožena stranka dovolila tožeči stranki na sporni parceli deponirati les. Priče je s tem dejstvom seznanila zgolj tožeča stranka. Pritožba utemeljeno očita, da je sodišče kršilo načelo proste presoje dokazov, ker je štelo izpoved tožeče stranke za prepričljivejšo zaradi večjega števila prič, ki naj bi podpirale njeno izpovedbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da večje število prič ni merilo, po katerem lahko sodišče sprejema zaključke o bistvenih dejstvih, temveč mora vsako izpoved vsebinsko pretehtati, pri čemer pa število izpovedi v korist določene stranke ni merodajno. Dokazna ocena ne more graditi na kvantiteti dokazov, marveč na oceni kvalitete posameznega dokaza.

8. Pritožba izpodbijani sodbi utemeljeno očita uporabo standarda verjetnosti pri izkazovanju ustnega dogovora glede nadaljnje uporabe deponije, pri čemer ob bok ne postavi ter oceni izpovedbe tožene stranke o razlogih za večjo kvadraturo, navedeno v posadni listini. Sodišče prve stropnje je le na kratko povzelo izpovedbe posameznih prič, vendar jih dokazno ni ocenilo ter ni argumentirano pojasnilo razlogov za oceno o (ne)verodostojnosti posamezne izpovedbe. Pritožba pravilno opozarja, da je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka potrebna zanesljivost spoznanja oz. prepričanja o (ne)obstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Če na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, pa mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

9. Pritožba pravilno opozarja na neskladnost izpovedb tožeče stranke in prič o tem, do kdaj naj bi vlačili les na parcelo tožene stranke. Čas skladiščenja lesa in uporabe sporne nepremičnine pa je v obravnavani zadevi bistven; od njega zavisi, ali je tožeča stranka sporno služnost priposestvovala v obdobju 20 let. Tako ni jasno, kaj meni sodišče z zapisom, „… da je tožeča stranka v manjšem obsegu skladiščila les tudi v letu 2010“. Glede skladiščenja lesa v letu 2010 je tudi tožeča stranka podala nasprotujoče si navedbe, saj je na naroku 21. 3. 2011 navajala, da je les nazadnje skladiščila aprila 2009, medtem ko je na naroku 4. 9. 2013 (in v tožbi) navajala leto 2010. O nemožnosti skladiščenja v letu 2010 je izpovedovala tudi priča S. Do vseh teh razhajanj pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

10. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka odgovorila na dopis tožene stranke iz leta 2007, s katerim je le–ta nasprotovala skladiščenju lesa na sporni parceli. Kot dokaz za to ugotovitev je izpostavilo izjavo sosedov na list. št. A14, ki pa, kot pravilno razloguje pritožba, odgovora na dopis ne izkazuje, saj v njej ni nobenega govora o dopisu.

11. Pritožbeni očitki o prekludiranosti tožeče stranke glede predlaganega dokaza – gozdno–gojitvenega načrta – so neutemeljeni. Tožeča stranka je pravočasno podala predlog za zaslišanje priče G. M., ki je v svoji izpovedbi opozoril na gozdno–gojitveni načrt; tožeča stranka pa je pravočasnost dokaza opravičila v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2012. 12. Sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve med drugim izpostavlja, da je v predmetni zadevi pomembno, ali je tožena stranka izvrševanju služnosti nasprotovala, vendar pa se v nadaljevanju do tega vprašanja ni opredelilo, kot pravilno opozarja pritožba. Nasprotovanje tožene stranke jasno izhaja iz dopisa z dne 3. 5. 2007 (priloga B7), vendar pa izpodbijana sodba glede nasprotovanja tožene stranke o deponiranju lesa na njenem zemljišču nima razlogov. Pritožba pravilno izpostavlja, da je nasprotovanje izvrševanju služnosti tista okoliščina, ki preprečuje morebitno priposestvovanje zatrjevane služnosti.

13. Čeprav sodišče v točki 7 obrazložitve ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za nepravo priposestvovanje služnosti, pa pritožba pravilno izpostavlja, da sodišče še vedno meša pravo priposestvovanje služnosti na podlagi pravnega naslova, za katero je potrebna dobra vera in 10–letna priposestvovalna doba, ter nepravo priposestvoanje služnosti, za katero se ne zahteva dobra vera in je potrebna priposestvovalna doba 20 let. Navedeno izhaja iz točke 17 obrazložitve, kjer sodišče ugotavlja, da sta se pravdni stranki dogovorili za skladiščenje lesa tudi po sklenitvi posadne listine.

14. Zaradi zgoraj navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi izpostavljene kršitve ter se jasno opredeli do časa dejanskega izvrševanja zatrjevane služnosti in do vprašanja nasprotovanja tožene stranke. Upošteva naj metodične napotke za dokazno oceno ter presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, na koncu pa upošteva uspeh celotnega postopka.

15. Pritožbeno sodišče se glede na okoliščine primera, vrsto kršitve in obširnost dokaznega postopka zaradi načela ekonomičnosti postopka ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka in odpravo postopkovnih kršitev, temveč je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. in 355. člena ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe in dokazno oceno.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP