Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da bi tožnica, če ji ne bi bila neutemeljeno odvzeta prostost v času od 9.6.1949 do 31.12 1950, končala študij na fakulteti 2 leti prej kot ga dejansko je, t.j. leta 1955 namesto šele leta 1957. Zato se je tudi 2 leti kasneje zaposlila kot diplomirana inženirka kemije, kot bi se, če njeno šolanje ne bi bilo prekinjeno zaradi neutemeljeno odvzete prostosti leta 1949. Tožnica je bila tedaj za dve leti prikrajšana pri plači diplomiranega inženirja, ne pa pri plači osebe s srednjo izobrazbo, čeprav ob odvzemu prostosti še ni končala fakultete in še niti ni bila zaposlena.

V obravnavani situaciji, ko se odloča o odškodnini za izgubljeni zaslužek po 40 letih, zaradi dveh denominacij domače valute v tem obdobju - razmerje med takratnim din in sedanjim SIT je 1 :

1.000.000,00 - in izredno visoke inflacije pri ugotavljanju višine izgubljenega zaslužka ni moč izhajati iz plač oseb z visoko izobrazbo iz tistega obdobja. Zato ni nepravilno ugotavljanje višine odškodnine po prostem preudarku (223. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 3.862.000,00 SIT kot odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi neupravičeno odvzete prostosti v času od 9.6.1949 do 31.12.1950. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka vlaga proti delu sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je odločeno o odškodnini za materialno škodo, t.j. glede zneska 2.160.000,00 SIT, pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi glede zneska 2.160.000,00 SIT ter zadevo vrne v tem obsegu v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se sklicuje na pritožbene trditve. Poleg tega navaja, da tožnica v času aretacije še ni bila zaposlena, če pa bi se zaposlila, bi prejemala plačo delavca s srednjo izobrazbo. Zato je sodišče nepravilno upoštevalo plačo delavca z visoko izobrazbo. Tudi upoštevanje sedanje plače delavca z visoko izobrazbo ni pravilno. Plače so se namreč v obdobju od tožničine aretacije do danes bistveno izboljšale. Pravilnejše izhodišče bi bilo upoštevanje današnje povprečne plače. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati razlogov, ki jih je revidentka navedla v pritožbi in na katere se v reviziji samo sklicuje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da bi tožnica, če ji ne bi bila neutemeljeno odvzeta prostost v času od 9.6.1949 do 31.12.1950, končala študij na fakulteti 2 leti prej kot ga dejansko je, t.j. leta 1955 namesto šele leta 1957. Zato se je tudi 2 leti kasneje zaposlila kot diplomirana inženirka kemije, kot bi se, če njeno šolanje ne bi bilo prekinjeno zaradi neutemeljeno odvzete prostosti leta 1949. Tožnica je bila tedaj za dve leti prikrajšana pri plači diplomiranega inženirja, ne pa pri plači osebe s srednjo izobrazbo, čeprav ob odvzemu prostosti še ni končala fakultete in še niti ni bila zaposlena. Sodišče mora namreč ob ugotavljanju obsega gmotne škode in odločanju o odškodnini zanjo upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Le tako lahko prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki mu bo zagotavljal takšen gmotni položaj, kakršnega bi imel, če ne bi bilo škodljivega dejanja (190. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

V obravnavani situaciji, ko se odloča o odškodnini za izgubljeni zaslužek po 40 letih, zaradi dveh denominacij domače valute v tem obdobju - razmerje med takratnim din in sedanjim SIT je 1 :

1.000.000,00 - in izredno visoke inflacije, pri ugotavljanju višine izgubljenega zaslužka ni moč izhajati iz plač oseb z visoko izobrazbo iz tistega obdobja. Zato ni nepravilno ugotavljanje višine odškodnine po prostem preudarku (223. čl. ZPP). Da je pravilno izhodišče za izračun izgubljenega zaslužka današnja plača diplomiranega inženirja, ne pa morda povprečna plača na zaposlenega v Republiki Sloveniji, pa je bilo že obrazloženo (prim. zgoraj).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).