Jedro

Določbe 4. poglavja ZVPot (garancija za brezhibno delovanje stvari) so kogentne narave, saj pravic, ki po tem zakonu pripadajo potrošniku kot tudi drugim osebam, torej tudi fizičnim osebam, ki opravljajo pridobitno dejavnost na trgu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti.

Kupec ima pravico zahtevati brezplačno nadomestitev okvarjenega izdelka z enakim novim in brezhibnim izdelkom. Vendar pa v primeru, da prodajalec te obveznosti ne izpolni, kupec nima pravice do odškodninskega zahtevka v protivrednosti enake nove brezhibne stvari. Zaradi okvare stvari v garancijskem roku ima kupec zgolj zahtevke iz naslova garancije, saj posebna pravila o garanciji tudi glede zahtevkov izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Nadomestna izpolnitev pa je, po določbah OZ, mogoča zgolj v primeru sporazuma upnika in dolžnika.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper 1. in 3. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper 2. in 3. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo zneska 30.000,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (1. točka izreka) ter je toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo zneska 2.208,30 EUR v roku 15 dni (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank v višini 4.426,00 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka, saj v tem delu s tožbenim zahtevkom ni uspela (1. odstavek 350. člena ZPP). Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Zoper 2. in 3. točko izreka je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremeni tako, da zahtevek v tem delu zavrne ter ustrezno spremeni tudi odločitev o stroških postopka, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. Glede pritožbe tožene stranke Tožena stranka je tožeči stranki na podlagi pogodbe z dne 24. 01. 2003, med drugim, dobavila hidravlično kladivo EURORAM RM 140, pri katerem so se v garancijskem roku pokazale okvare. Tožeča stranka je zato zoper toženo stranko uveljavljala zahtevek iz naslova garancije.

Tožeča stranka je podala naslednjo trditveno podlago v zvezi z pravočasnostjo uveljavljanja zahtevka za popravilo okvarjenega blaga (1. odstavek 482. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01; nadalje OZ). Navedla je, da je bila pogodba za nakup bagra znamke CASE tip CX210 skupaj s hidravličnim kladivom EURORAM RM 140 sklenjena dne 24. 01. 2003 ter da je tožeča stranka napake na hidravličnem kladivu reklamirala v septembru 2003. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke v zvezi s pravočasnostjo grajanja napake in uveljavljanja zahtevkov iz garancije zavrnilo, saj je tožena stranka ta ugovor podala prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega pa je tudi ugotovilo, da iz predloženih dokazil izhaja, da je tožena stranka zavračala odpravo napake zato, ker je menila, da ne gre za napako, ki jo zajema garancija. Okoliščine, da naj bi zahtevek uveljavljala izven garancijskega roka, ki je začel teči z izročitvijo blaga kupcu, pred začetkom sodnega postopka ni uveljavljala.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je pravočasno navajala čas uveljavljanja reklamacije, tožena stranka pa tega ugovora ni navajala v skladu s prvim odstavkom 286. členom ZPP. Poleg navedenega pa je pritožbena navedba tožene stranke glede pravočasnosti uveljavljanja garancije neutemeljena tudi iz naslednjih razlogov.

V času sklenitve kupoprodajne pogodbe za bager znamke CASE tip CX210 s pripadajočo opremo, med katero je spadalo tudi hidravlično kladivo EURORAM RM 140, to je dne 24. 01. 2003, in v času uveljavljanja garancije, to je septembra 2003, so bile pravice iz naslova garancije za brezhibno delovanje prodane stvari določene v 481. do 487. členu OZ, poleg tega pa tudi v 4. poglavju Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/98 in 110/2002; nadalje ZVPot). Iz določb ZVPot izhaja, da je minimalni obvezni garancijski rok za novo stvar eno leto (6. točka 18. člena ZVPot). Takšen rok velja tudi, če prodajalec v garancijskem listu v nasprotju z navedenim prisilnim pravilom določi krajši garancijski rok. Določbe 4. poglavja ZVPot (garancija za brezhibno delovanje stvari) so namreč kogentne narave, saj pravic, ki po tem zakonu pripadajo potrošniku kot tudi drugim osebam, torej tudi fizičnim osebam, ki opravljajo pridobitno dejavnost na trgu (21. člen in 3. odstavek 1. člena ZVPot), s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti (10. odstavek 1. člena ZVPot). Dodati je še, da vse obveznosti po ZVPot veljajo tako za obvezno kot tudi prostovoljno garancijo (4. odstavek 18. člena ZVPot). Glede na navedeno je tudi iz teh razlogov treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka uveljavljala zahtevek v garancijskem roku (482. člen OZ).

Neutemeljeni so tudi očitki tožene stranke glede dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem priče J.J.. Za zahtevek iz naslova garancije velja, da se v takem primeru predpostavlja, da hibe na tehnični stvari sodijo v sfero odgovornosti garanta, ki lahko dokaže nasprotno (II Ips 422/2002). Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič J.J. in G.P. pravilno ugotovilo, da je napaka na ohišju posledica napake materiala. Takšno dokazno oceno potrjujejo tudi navedbe tožene stranke (4. točka 2. stran odgovora na tožbo in 4. točka 3. stran pripravljalnega spisa z dne 26.10.2006) iz katerih izhaja, da je tožena stranka razpoko na ohišju priznavala. To izhaja tudi iz dopisa z dne 6.10.2003, ki ga je serviser tožene stranke poslal P.G. (priloga A13). Očitek o pristranskosti priče J. torej ne omaja celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil vzrok škode v nepravilni uporabi kladiva.

II. Glede pritožbe tožeče stranke Tožeča stranka je uveljavljala primarni tožbeni zahtevek iz naslova povrnitve vrednosti novega in brezhibnega kladiva, podrejeno pa zahtevek iz naslova stroškov odprave napak na kladivu, ki ga je opredelila kot razliko med vrednostjo novega in zmanjšano vrednostjo okvarjenega kladiva.

Glede jamčevalnih zahtevkov velja, da ima kupec, ki pravočasno in pravilno uveljavlja zahtevek iz garancije, pravico zahtevati odpravo napak. Če do odprave napak ne pride, je upravičen zahtevati zamenjavo stvari za stvar brez napake (1. odstavek 482. člena OZ). Pravica do odprave napake oziroma do brezplačne nadomestitve izdelka z enakim novim brezhibnim izdelkom izhaja tudi iz 20. člena ZVPot. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da napaka na stvari ni bila odpravljena ter da tožena stranka okvarjenega kladiva tudi ni zamenjala za stvar brez napake. V primeru, da prodajalec napake ne odpravi, niti ne zamenja izdelka, nadaljnje pravice kupca sledijo iz 484. člena OZ. V takem primeru ima kupec pravico da odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino.

V konkretnem primeru je tožena stranka po prejemu reklamacije tožeče stranke z dne 02. 09. 2003 (4. točka odgovora na tožbo) posredovala serviserju J. nalog za popravilo predmetnega stroja in kladiva. Kljub temu, da do sanacije napak v 45-dnevnem roku od zahteve za odpravo napake ni prišlo (1. odstavek 20. člena ZVPot), je tožena stranka še nadalje, dne 03. 12. 2003, organizirala prihod avstrijskega serviserja pri tožeči stranki (priloga A 14). Vendar pa do odprave napake tudi kasneje ni prišlo. Tožena stranka torej napake na kladivu (v primernem roku) ni odpravila, niti ni kladiva zamenjala za stvar brez napake, tožeča stranka pa od pogodbe tudi ni odstopila.

Pravice kupca iz naslova uveljavljanja garancije za brezhibno delovanje prodane stvari izhajajo iz določb OZ in ZVPot. Zato lahko kupec povzroči spremembo medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank iz naslova garancije zgolj v skladu s temi določbami. Zahtevek za povrnitev vrednosti novega in brezhibnega kladiva ne izhaja niti iz določb OZ, niti iz določb ZVPot. Povedano drugače. Kupec ima pravico zahtevati brezplačno nadomestitev okvarjenega izdelka z enakim novim in brezhibnim izdelkom. Vendar pa v primeru, da prodajalec te obveznosti ne izpolni, kupec nima pravice do odškodninskega zahtevka v protivrednosti enake nove brezhibne stvari. Zaradi okvare stvari v garancijskem roku ima kupec zgolj zahtevke iz naslova garancije, saj posebna pravila o garanciji tudi glede zahtevkov izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Nadomestna izpolnitev pa je, po določbah OZ, mogoča zgolj v primeru sporazuma upnika in dolžnika (1. odstavek 283. člena OZ), zato tudi določbe tega instituta v danem primeru ne pridejo v poštev.

Tožena stranka je tako tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 4. točke pripravljalne vloge z dne 26.10.2006) utemeljeno ugovarjala, da so nesklepčne navedbe tožeče stranke glede odškodninskega zahtevka v višini cene novega kladiva. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 30.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je iz navedenih razlogov pravilna. Glede na to pritožbene navedbe na odločitev sodišča ne morejo uspešno vplivati.

Glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, nosita vsaka svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato stroški te vloge ne sodijo med stroške, ki so bili potrebni za pravdo in jih je dolžna nositi tožena stranka sama (1. odstavek 155. člena ZPP).