Jedro

S tem, ko je tožnik kot pooblaščenec zavarovanca ponujeno poravnavo sprejel kot delno plačilo toženkine obveznosti do zavarovanca, je bistveno spremenil ponudbo, saj sprememba spreminja predlagani obseg odgovornosti toženke do zavarovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača 671,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2018 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi tožeča stranka.

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika. Navaja, da je napačen zaključek prvostopnega sodišča, da je poravnava neveljavna zaradi pripisanih opomb tožnika, ne da bi pojasnilo, zakaj te pripombe bistveno spreminjajo vsebino poravnave. Sodišče bi moralo na podlagi drugega odstavka 29. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) šteti sprejem ponujene poravnave z opombami za veljaven. Kot dokaz bi moralo upoštevati tudi konkludentna ravnanja toženke, ki je, z izjemo stroškov zastopanja, plačala celotno zavarovalnino, določeno v poravnavi. Obenem bi moralo uporabiti določbe prvega odstavka 126. člena OZ in upoštevati, da je toženka v poravnavi dejansko ustanovila pravico v korist tožnika, s čimer je zagotovo pasivno legitimirana stranka v tem postopku. Prav tako je toženka tožniku priznala aktivno legitimacijo s tem, ko je navedla, da bi bila dolžnica, če bi se račun glasil nanjo in bi bila sklenjena sodna poravnava. Nadalje navaja, da je sodišče mimo navedb tožene stranke arbitrarno ugotovilo, da toženka ni plačala 17.000 EUR na podlagi poravnave, ampak ker je menila, da zavarovancu toliko dolguje na podlagi škodnega primera, kar je v nasprotju z dokaznimi listinami in dejanskimi zapisi v poravnavi. Očita tudi, da se sodišče ni opredelilo do posameznih njegovih pravno relevantnih navedb, s čimer ga je onemogočilo pri sodelovanju v postopku.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena veljavna poravnava. Prepričljivo je pojasnilo, da podane opombe s strani zavarovanca bistveno spreminjajo ponujeno poravnavo, saj se nanašajo na obseg odgovornosti toženke do zavarovanca (14. točka obrazložitve). Toženka je namreč predlagala, da bo s sprejetjem ponujene poravnave v celoti prosta svoje odgovornosti, medtem ko je tožnik kot pooblaščenec zavarovanca ponujeni znesek sprejel zgolj kot delno oprostitev njene odgovornosti. Tudi konkludentna dejanja toženke ne gredo v prid tožnikovi tezi, saj ravno dejstvo, da toženka ni poravnala stroškov zastopanja zavarovanca, potrjuje, da ni pristala na spremenjene pogoje poravnave. Glede na to, da je tožena stranka izrecno navedla, da poravnava ni bila sklenjena, obenem je tožniku kot pooblaščencu zavarovanca plačala 17.000 EUR, je življenjsko logičen zaključek prvostopnega sodišča, da tega ni storila na podlagi sklenjene poravnave, ampak ker mu toliko dolguje iz naslova škodnega primera z dne 7. 10. 2017. 6. Ker je zahtevek, ki v celoti temelji na predlagani poravnavi, neutemeljen že to, ker poravnava med toženko in zavarovancem ni bila sklenjena, so irelevantni pritožbeni očitki glede aktivne stvarne legitimacije. Četudi bi bil tožnik glede na besedilo poravnave aktivno legitimiran, bi bil njegov zahtevek zavrnjen, saj temelji na nesklenjeni poravnavi.

7. Prav tako ne drži, da se sodišče ni opredelilo do pravno relevantnih navedb tožnika. Vse v pritožbi omenjene navedbe temeljijo na predpostavki, da je bila med pravdnima strankama sklenjena veljavna poravnava. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da poravnava ni bila sklenjena, se pravilno do njih ni posebej opredeljevalo, saj so nebistvene.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, pa tudi ne drugih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 442. členom ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi te zadeve.