Jedro

Dokazno breme glede odločilnih dejstev po 84. členu ZDR-1 leži na toženi stranki in ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Tožena stranka ni uspela dokazati pravočasnost vabila in s tem zagotovitve potrebnega časa za zagovor (85. člen ZDR-1), prav tako pa ni podala drugih dokaznih predlogov v zvezi z datumom vročitve vabila na zagovor. Dvom v pravočasnost vročanja izhaja tudi iz ravnanj tožene stranke v inšpekcijskem postopku, v katerem je predložila zgolj vabilo na zagovor, določen za določen dan, vabila na zagovor za sporni dan pa sploh ni omenjala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2017 in da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 3. 9. 2017, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 30. 11. 2017. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 3. 9. 2017 do 30. 11. 2017, s krajšim delovnim časom po 15 ur tedensko, ji obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 297,00 EUR mesečno, plačati od teh zneskov ustrezne davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 369,72 EUR in jih nakazati na transakcijski račun sodišča prve stopnje v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 388. (pravilno: 338. člena) člena ZPP, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče sprejelo takšno odločitev, ker naj tožeči stranki ne bi bil omogočen zagovor v razumnem roku in ni dokazano, da je vabilo prejela 3 dni pred 6. 1. 2017 (pravilno: 6. 10. 2017), ko je bil razpisan zagovor. Takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje, saj je v spis vložila dokazilo, iz katerega izhaja, da je tožnici poslala vabilo pred nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 29. 9. 2017. Meni, da iz e-maila, ki ga je poslala tožnica na elektronski naslov toženke dne 5. 10. 2017 in s katerim opravičuje svoj izostanek iz zagovora, izhaja, da naj bi pristojni inšpektor za delo direktorju tožene stranke pojasnil, da tožničin materialni položaj onemogoča zagovor v A., ni pa zapisala, da se zagovora ne more udeležiti zaradi premalo časa za pripravo svoje obrambe. Meni, da je jasno, da se zagovor vrši na sedežu podjetja, ne pa tam, kjer bi to želela tožeča stranka. Dne 29. 9. 2017 je odposlala vabilo na zagovor, okoliščina, da tožeča stranka pošiljke ni dvignila takoj, pa ne more iti v škodo delodajalca, zato meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP1 po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-12, po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Če se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi, mu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, kot to določa drugi odstavek 110. člena ZDR-1. 6. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. V predmetnem sporu tožnica zatrjuje, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 85. člena ZDR‑1 in ji zagovora pred izredno odpovedjo ni omogočila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožena stranka v dokaznem postopku predložila le potrdilo o oddaji pošiljke z dne 29. 9. 2017, iz katerega ni razvidno, katero pisanje je tožena stranka na tožničin naslov vročala; - da je tožena stranka ob inšpekcijskem pregledu dne 27. 10. 2017 dokazovala seznanitev z očitanimi kršitvami - odsotnost z dela za čas od 4. 9. 2017 dalje in vabljenje na zagovor z listino - seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, z listino z dne 11. 9. 2017 in vabilom na razgovor zaradi domnevnega drugega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu z dne 21. 9. 2017, ni pa predložila vabila na zagovor z dne 29. 9. 2017, prav tako ne dokazila o vročitvi le-tega; - da je tožnica dne 5. 10. 2017 po elektronski pošti zaprosila toženo stranko za možnost izvedbe zagovora v B., ker se ji odvzema pravica do zagovora, ko se jo postavlja v položaj, da bi morala zagovor opraviti v A., saj ji materialni položaj to onemogoča in opravičila svoj izostanek z dne 6. 10. 2017 na zagovoru v A. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev zaključilo, da oddaja priporočene pošiljke na pošto sama po sebi ne pomeni, da je ta tudi vročena. Vročitev se dokazuje s podpisom vročilnice - povratnice, te pa tožena stranka ni predložila. Ker je tožnica 5. 10. 2017 po elektronski pošti toženo stranko zaprosila za možnost izvedbe zagovora v B. in opravičila izostanek z dne 6. 10. 2017 na zagovoru v A., je glede datuma vročanja vabila z dne 29. 9. 2017 pravilno zaključilo, da je gotovo le, da je tožeča stranka vabilo prejela najmanj 5. 10. 2017, ni pa toženka uspela dokazati, da bi ga prejela 3 delovne dni pred 6. 10. 2017. Ker tožnici ni bil omogočen zagovor v razumnem roku 3 delovnih dni pred 6. 10. 2017, je zaključilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 10. 10. 2017. 9. Dokazno breme glede odločilnih dejstev po 84. členu ZDR-1 leži na toženi stranki in ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Tožena stranka ni uspela dokazati pravočasnost vabila in s tem zagotovitve potrebnega časa za zagovor (85. člen ZDR-1), prav tako pa ni podala drugih dokaznih predlogov v zvezi z datumom vročitve vabila na zagovor. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dvom v pravočasnost vročanja izhaja tudi iz ravnanj tožene stranke v inšpekcijskem postopku, v katerem je predložila zgolj vabilo na zagovor, določen za dan 14. 9. 2017, vabila na zagovor z dne 29. 9. 2017 pa sploh ni omenjala.

10. Tožnici zagovor ni bil omogočen v razumnem roku, prav tako pa ji zagovor ni bil omogočen v kraju opravljanja dela in kraju sklenitve pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo v obeh primerih v B. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je jasno, da se zagovor vrši na sedežu delodajalca v A., saj tožnica na sedežu delodajalca ni opravljala dela, niti sklenila pogodbe o zaposlitvi. Po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 12. 2016 do 30. 11. 2017 za 2,5 ure na dan je delo čistilke opravljala v prostorih C., trgovini D. V B. pa je tudi sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je dne 5. 10. 2017 v elektronskem sporočilu delodajalca tudi opozorila, da ji odvzema pravico do zagovora, ko jo postavlja v položaj, da bi morala zagovor opraviti v A., ker ji materialni položaj to onemogoča. Sodišče prve stopnje je tako pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo, podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo ter ugotovilo, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 3. 9. 2017, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 30. 11. 2017, to je do dne, ko je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom po 15 ur na teden. Pravilno je tudi ugodilo reparacijskem zahtevku.

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. 2 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.