Jedro

V obravnavani zadevi je eno od odločilnih dejstev, da je bil storilec v času izvršitve prekrška pri pravni osebi pooblaščen za opravljanje poslov. To dejstvo je storilec v zahtevi za sodno varstvo izpodbijal in dokazoval z zgodovinskim izpisom iz sodnega registra, smiselno pa je tudi predlagal, da si sodišče pridobi aktualni izpis iz sodnega registra. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se sodišče sploh seznanilo z dokazom, ki ga je storilec priložil zahtevi za sodno varstvo, in z njegovim dokaznim predlogom, posledično se sodišče do teh dokazov, ki sta materialno pravno relevantna, storilec pa je izkazal tudi verjetnost, da bo z njima uspel, tudi ni opredelilo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Kranj, je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom odgovorno osebo družbe G. d.o.o., B. S. spoznal za odgovornega za prekršek po 1. točki prvega odstavka 397. člena (pravilno: po drugem odstavku 397. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 397. člena) Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, 24/2008 - ZDDIKS, 125/2008, 110/2009 in 1/2010-popr., v nadaljevanju ZDavP-2), za katerega mu je izrekel globo 600,00 EUR. Okrajno sodišče v Kranju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil, in pravni osebi G. d.o.o., vendar se je sodno pisanje vrnilo z oznako „ni dvignil“.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema potek postopka o prekršku in storilčeve navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da je bil v družbi G. d.o.o., pooblaščena oseba do 18. 8. 2009, s tem datumom pa so prenehale vse dolžnosti in pravice do te družbe, zahtevi je storilec priložil tudi zgodovinski izpis Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES), s katerim je potrjeval svoje navedbe. Nadalje vrhovna državna tožilka povzema obrazložitev izpodbijane sodbe in zatrjuje, da se sodišče do zgodovinskega izpisa AJPES-a, torej do predlaganega dokaza o obstoju odločilnega dejstva, ni opredelilo in ni navedlo nobenega razloga, zakaj tega ni storilo. Nasprotno se je sodišče oprlo na uradni zaznamek prekrškovnega organa z dne 10. 11. 2010. Po stališču vrhovne državne tožilke iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da se je sodišče seznanilo s storilčevimi navedbami, da je presodilo njihovo pravno relevantnost in so do njih ni opredelilo. Končno, vrhovna državna tožilka ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije zatrjuje, da je sodišče s tem, ko ni navedlo razlogov, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je storilec predlagal v lastno korist, in ko se ni opredelilo do njegovih navedb, izpostavljenih v zahtevi za sodno varstvo, storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je izpodbijana sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

5. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011 presodilo, da sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali pa če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku. Nadalje, Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007, IV Ips 134/2013 z dne 12. 12. 2013 in IV Ips 31/2014 z dne 20. 5. 2014) obrazložilo, da vsebina obrazložitve sodbe o prekršku, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, v ZP-1 ni izrecno predpisana. Zato je treba v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po drugem odstavku 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ob smiselni uporabi citirane določbe je sodišče dolžno v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceniti navedbe zahteve. V sodbi IV Ips 47/2012 z dne 27. 11. 2012 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. V 22. členu Ustave RS zagotovljeni pravici posameznika, da se v postopku izjavi, na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da njegove navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvene, v obrazložitvi sodbe opredeli. Iz ustaljene ustavnosodne prakse (na primer odločbi Ustavnega sodišča RS Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 in Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007), ki ji sledi tudi Vrhovno sodišče, izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka in da je sodišče z njo dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo. V nasprotnem primeru je pravica storilca do sodnega varstva (25. člen Ustave) le navidezna.

6. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega za storitev prekrška po drugem odstavku 397. člena ZDavP-2 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, ker je kot pooblaščenec za opravljanje poslov v družbi G. d.o.o., opustil dolžno ravnanje v imenu pravne osebe, zaradi česar pravna oseba kot davčni zavezanec Davčnemu uradu Kranj ni predložila obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2009 do 31. 3. 2010. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zatrjeval, da je pri pravni osebi imel status pooblaščene osebe do 18. 8. 2009, s tem dnem pa so prenehale vse pravice in dolžnosti, ki jih je imel do pravne osebe. Zahtevi je priložil zgodovinski izpis iz AJPES-a, iz katerega je razvidno, da je imel do 18. 8. 2009 v omenjeni pravni osebi status direktorja, tega dne pa je bilo pooblastilo izbrisano iz sodnega registra. Z navedbo, da lahko sodišče aktualni izpis najde na spletni strani AJPES-a, je storilec po presoji Vrhovnega sodišča smiselno predlagal, da sodišče opravi vpogled v to javnopravno evidenco. Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi, s katero je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, med drugim obrazložilo, da je storilec opustil dolžno ravnanje, dejstvo, da je bil pooblaščena oseba le do 18. 8. 2009, pa ga ne opravičuje odgovornosti za očitani prekršek. Iz uradnega zaznamka prekrškovnega organa z dne 10. 11. 2010 je razvidno, da je storilec še vedno prijavljen kot direktor omenjene pravne osebe, zaposlen pa je bil do 27. 5. 2010. 7. Po prvem odstavku 15. člena ZP-1, veljavnem v času storitve prekrška (ZP-1F), je odgovorna oseba pravne osebe odgovarjala za prekršek, ki ga je storila pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi, samostojnem podjetniku posamezniku oziroma posamezniku, ki samostojno opravlja dejavnost, pri državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti. Po drugem odstavku tega člena je odgovorna oseba odgovarjala za prekršek, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva, njena odgovornost pa ni prenehala s prenehanjem delovnega razmerja pri pravni osebi, samostojnem podjetniku posamezniku oziroma posamezniku, ki samostojno opravlja dejavnost, pri državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti, ali s prenehanjem katerega od teh pravnih subjektov (tretji odstavek 15. člena ZP-1F). Storilec je v zahtevi za sodno varstvo zatrjeval, da na dan storitve očitanega prekrška ni imel več statusa odgovorne osebe, saj mu je ta status prenehal 18. 8. 2009, kar je dokazoval z zgodovinskim izpisom iz sodnega registra. Za očitani prekršek je ugotovitev, da je storilec odgovorna oseba, odločilnega pomena. Povedano drugače, v obravnavani zadevi je eno od odločilnih dejstev, da je bil storilec v času izvršitve prekrška pri pravni osebi pooblaščen za opravljanje poslov. To dejstvo je storilec v zahtevi za sodno varstvo izpodbijal in dokazoval z zgodovinskim izpisom iz sodnega registra, smiselno pa je tudi predlagal, da si sodišče pridobi aktualni izpis iz sodnega registra. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se sodišče sploh seznanilo z dokazom, ki ga je storilec priložil zahtevi za sodno varstvo, in z njegovim dokaznim predlogom, posledično se sodišče do teh dokazov, ki sta po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravno relevantna, storilec pa je izkazal tudi verjetnost, da bo z njima uspel, tudi ni opredelilo. S tem, ko se sodišče ni niti seznanilo niti opredelilo do storilčevega dokaza in dokaznega predloga, v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je kršilo storilčevi pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Zato je Vrhovno sodišče ugotovilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 8. Ob povedanem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo sojenje. Slednje se bo v ponovljenem postopku moralo seznaniti z dokazom, ki ga je storilec priložil zahtevi za sodno varstvo, in z njegovim dokaznim predlogom ter se do njiju opredeliti, storilcu bo moralo tudi omogočiti, da se seznani z vsem procesnim gradivom (uradni zaznamek prekrškovnega organa z dne 10. 11. 2010), nato pa ponovno odločiti o njegovi zahtevi za sodno varstvo.