Jedro

Tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, niti ni izpolnil pogojev za gradnjo enostavnega objekta, zato je izpolnjen pogoj za opredelitev objekta kot nelegalne gradnje iz 1. odstavka 2. člena 12.1 točke ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, je z odločbo, številka 06122-2034/2009/4-1202 z dne 18. 9. 2009, v 1. točki izreka odločilo, da je inšpekcijski zavezanec A.A. dolžan takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo nadstrešnice za garažiranje, velikosti cca 7,40 m x 6,00 m, na SV delu zemljišča s parcelno številko 122/1 k.o. ... V 2. točki izreka je prvostopni organ odločil, da mora inšpekcijski zavezanec v roku 90. dni po vročitvi te odločbe odstraniti navedeni objekt na svoje stroške; v 3. točki je bilo izrečeno opozorilo, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah; v 4. točki določene prepovedi iz določbe 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, 126/07- v nadaljevanju ZGO-1) in v 5. točki, da bodo stroški postopka odmerjeni s posebnim sklepom. V 6. točki izreka je bilo odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Odločitev je prvostopni upravni organ utemeljil s podatkom, da je bil 26. 8. 2009 opravljen inšpekcijski pregled, kjer je bilo ugotovljeno, da se na parceli, številka 122/1 k.o. ..., gradi nadstrešnica v velikosti 7,40 m x 6,00 m, na SV strani parcele, v podaljšku garaže, ki ima jekleno konstrukcijo z ravno streho na leseni podlagi in je postavljena na utrjenem delu dvorišča stanovanjske hiše. Pregled je bil opravljen brez lastnika, zato je bil ta 1. 9. 2009 pozvan na zaslišanje, kjer je na zapisnik izjavil, da je investitor gradnje navedene nadstrešnice, s tem pa tudi inšpekcijski zavezanec. Izjavil je, da je za gradnjo garaže pridobil gradbeno dovoljenje za nezahteven objekt, številka 351-544/03-3 z dne 13. 7. 2009, ki ga je izdala Občina Rogaška Slatina. Ker rabi dodaten zaščiten prostor, je v podaljšku garaže zgradil še nadstrešnico navedene velikosti, dela pa so se pričela po pridobitvi dovoljenja za garažo. Dovoljenja za gradnjo nadstrešnice ni pridobil, ker objekta ni našel med tistimi, za katere je dovoljenje po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08-v nadaljevanju Uredba) potrebno. Prvostopni upravni organ je odločitev utemeljil s podatkom, da je navedeni objekt po Uredbi (13. člen, tč. a) dovoljen do površine 30 m² , kot nadstrešek za avtomobile, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, to je, da višina ne presega 3,5 m in da so izpolnjeni tudi pogoji umestitve v prostor po določbah 4. in 8. člena Uredbe in da sporni objekt s 44m2 bruto površine presega velikost predpisano za enostavni objekt. Ker objekt take velikosti v Uredbi ni izrecno naveden kot nezahtevni objekt, ga je že iz tega razloga šteti med manj zahtevne objekte, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, brez da se bi dodatno ugotavljalo izpolnjevanje ostalih pogojev po Uredbi.

Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo 0612-356/2009-4 z dne 13. 1. 2010, v 1. točki izreka odpravilo 4. točko izreka prvostopnega upravnega organa in jo nadomestilo z novo 4. točko, v ostalem pa pritožbo zavrnilo. Odločitev drugostopnega upravnega organa temelji na ugotovitvi, da se lahko prepovedi po določbah 158. člena ZGO-1 nanašajo le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca, prvostopni upravni organ pa je v nasprotju z navedenim izrekel tudi prepovedi, ki zemljiškoknjižno solastnico predmetnega zemljišča omejujejo v izvrševanju pravic, obenem pa so bile izpuščene nekatere, v določbi 152. člena ZGO-1 izrecno naštete prepovedi. V ostalem je bila pritožba zavrnjena, saj v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, ki so določeni s Uredbo. Tako gre tudi po mnenju drugostopnega organa za objekt, za katerega bi bilo potrebno pred njegovo gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker to ni bilo pridobljeno, je prvostopni upravni organ pravilno štel, da gre za nelegalno gradnjo in je bil investitorju pravilno in zakonito izrečen inšpekcijski ukrep v skladu s 152. členom ZGO-1. Prav tako drugostopni organ ni mogel slediti pritožbeni navedbi, da bo pritožnik nadstrešnico delno uporabljal kot kaščo, saj je skladno s točko m 15. člena Uredbe kašča enoetažen, pritličen objekt, namenjen shranjevanju žita, koruze in drugih poljščin, z bruto površino največ 20 m² in višino najvišje točke največ 3,5 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom. V konkretnem primeru nedvomno gre za nadstrešek in konstrukcijsko enovit objekt in tudi če bi ga pritožnik delno uporabljal za shranjevanje žit, bi bilo objekt kot celoto še vedno šteti kot nadstrešek. Da gre za nadstrešek namenjen zaščiti vozila, pa nesporno izhaja tudi iz fotografij inšpekcijskega ogleda, zato je bilo dejansko stanje pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno.

Tožnik v vloženi tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Navaja, da ima objekt za katerega je predvideno rušenje, vse karakteristike enostavnega objekta, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. Ima skupno streho, nosilna konstrukcija pa ga že sama po sebi deli na dva ločena prostora, kakor je predvideno in sicer na nadstrešek za avtomobil in za kaščo, torej za objekta izvedena skladno z 15. členom Uredbe, ki ne presegata dovoljenih gabaritov. Kašča bo trostrano zaprta z vodoodbojnimi ploščami in bo neto površine 15 m². Ponovno opozarja, da v naravi ne gre za konstrukcijsko enovit objekt, ampak je objekt zasnovan tako, da deli prostor na dva dela in pripravljen tako, da omogoči trostrano zapiranje dela, namenjenega za kaščo. Zasnova enostavnega objekta izhaja tudi iz estetike racionalne rabe prostora in materiala. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: Uvodoma sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik investitor gradnje spornega objekta na zemljišču parcelna številka 122/1 k.o. ... Prav tako v zadevi ni sporno, da objekt v naravi meri 7,40 m x 6,00 m, in da je zgrajen na SV strani parcele, v podaljšku garaže. Prav tako ni sporno, da za gradnjo tega objekta investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja. V zadevi je pravzaprav sporno, ali tožnik (investitor) to dovoljenje sploh potrebuje.

Pridobitev gradbenega dovoljenja zahteva določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta, lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oziroma na lastno odgovornost investitorja tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 3. člena ZGO-1). Izjemo od navedene določbe predstavlja določba 3.a člena ZGO-1, ki določa pogoje za začetek gradnje enostavnih objektov. Tako je v prvem odstavku tega člena določeno, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja ter v drugem odstavku izrecno določeno, da se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Kot sta pravilno pojasnila upravna organa, se vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov določijo v Uredbi, prav tako pa se v tej Uredbi za enostavne objekte določi njihova največja velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt, in dela, ki se štejejo za redna vzdrževalna in investicijska vzdrževalna dela.

Podrobnejše pogoje gradnje brez gradbenega dovoljenja torej določa Uredba, ki v 12. členu (dopustnost gradnje) določa, kdaj se objekt šteje za enostavnega. Izrecno zahteva, da mora biti za takšno gradnjo kumulativno izpolnjen pogoj, da gre za objekt, ki je v tej Uredbi določen kot enostaven, da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt, da gradnja ni v nasprotju s prostorskimi akti in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo. Med take objekte sodijo v določbi 11. člena Uredbe izrecno našteti objekti, med katere je mogoče uvrstiti tudi nadstrešnico, ker takšno uvrstitev dopušča določba 13 člena točka a Uredbe, ki med enostavne objekte za lastne potrebe med drugim uvršča tudi nadstrešek, to je streho pred vhodom v objekt, namenjeno zaščiti osebnih motornih vozil in koles, pod pogojem, če je njegova površina največ 30 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 m, merjeno od najnižje točke objekta.

Upoštevaje zgoraj navedene pravne podlage za gradnjo enostavnega objekta, sodišče ob nesporno ugotovljenem podatku, da sporni objekt meri cca 44 m2, ugotavlja, da pogoji za gradnjo enostavnega objekta v obravnavni zadevi niso bili izpolnjeni, kar pomeni, da bi si investitor pred gradnjo tega objekta moral pridobiti gradbeno dovoljenje.

Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da sporna nadstrešnica predstavlja dva objekta in sicer nadstrešek opredeljen v določbi 13a člena Uredbe in kaščo s površino 15 m2 , kot jo opredeljuje določba 16. člena točka m Uredbe, da torej gre za objekta, ki izpolnjujeta pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Listine priložene upravnemu spisu namreč dokazujejo ( fotografije objekta, zapisnik o inšpekcijskem pregledu/zaslišanju stranke z dne 1. 9. 2009), da gre za enovit objekt, tako konstrukcijsko, kot oblikovno, kar pomeni, da sporni objekt ne po opisu, ne po izmerah ne ustreza definiciji enostavnega objekta. Iz navedenega razloga sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve prvostopnega upravnega organa, da bi moral tožnik za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tožnik tega dovoljenja ni pridobil, niti ni izpolnil pogojev za gradnjo enostavnega objekta, je tudi po presoji sodišča izpolnjen pogoj za opredelitev objekta kot nelegalne gradnje iz prvega odstavka 2. člena 12. 1 točka ZGO-1. Po tej določbi nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so bila izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 3. člena ZGO-1, po kateri se gradnja objekta za katerega je predpisano gradbeno dovoljenje, lahko začne šele po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, je bil zato tudi utemeljeno odrejen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta skladno z določbo 152. člena ZGO-1, utemeljeno pa so bile tožniku odrejene tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Ker je bila po obrazloženem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.