Jedro

Namenska poraba sredstev in izvedba celotnega programa še ne pomenita nujno, da je tožena stranka upravičena do celotnega zneska financiranja. Če tožeča stranka ob presoji zahtevkov ugotovi, da je realizirana vrednost oziroma realiziran obseg programa manjši od predvidenega za več kot 15 %, lahko temu ustrezno zmanjša izplačilo dodeljenih sredstev. Ko dodeljena sredstva izplača, njihovega zmanjšanja (in vračila) na podlagi pogodbe o sofinanciranju ne more več zahtevati. Vendar pa bi bila sredstva, ki bi bila nasprotni pogodbeni stranki nakazana preko te omejitve, nakazana brez pogodbene podlage in bi jih tožeča stranka tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi lahko zahtevala nazaj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala vračilo nenamensko porabljenih oziroma presežno izplačanih sredstev po pogodbah o sofinanciranju športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu, ki jih je sklenila s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je najprej dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), nato pa zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek za plačilo 20.494,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2016 dalje do dne plačila (II. točka izreka), kot podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev vsake posamezne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, in plačilo ustreznih zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki vrne 2.569,68 EUR stroškov postopka s pripadki (IV. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Obrazloženo izpodbija II., III. in IV. točko izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje očita kršitev 228. člena ZPP, ker tožene stranke in tretjih oseb ni pozvalo k predložitvi v dokaznem postopku predlaganih listin. Zakon ne določa, da bi morala stranka, ki od druge stranke/tretje osebe zahteva predložitev določene listine, dokazati, da je sama ni mogla pridobiti.

Vztraja, da se v primeru, če nek račun ni bil zaveden v poslovnih knjigah tožene stranke oziroma ni bil zaveden v določenem poslovnem letu, šteje, da ne obstaja. Tožena stranka bi morala dokazati, da računi niso bili fiktivni in so bili zavedeni v poslovnem letu, v katerem je morala biti storitev skladno z obdobjem sofinanciranja tudi realizirana. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je dokazno breme o tem, da je svojo obveznost po pogodbi izpolnila, na toženi stranki. Pri upravičencih do sofinancerskih sredstev se dogaja, da račun izstavijo, nato pa ga po odobritvi zahteve za izplačilo sredstev sofinanciranja stornirajo, oziroma ga na nek navidezen način kompenzirajo ali pustijo neplačanega. Ti računi so izstavljeni z namenom prikaza izvedbe storitev zaradi pridobivanja sofinancerskih sredstev. Če stranka, ki je sofinancirana, računa ne plača, očitno ta sredstva porabi za drug namen in ne za namen, za katerega so bila namenjena. Niti pogodba niti zakon ne prepovedujeta, da od tožene stranke terja vračilo, če je bila pri izpolnitvi svojih obveznosti zavedena. Tožena stranka se je strinjala s tem, da lahko predstavniki Fundacije nadzirajo namensko porabo sredstev. V konkretnem primeru je inšpektorica z vpogledom v poslovne knjige tožene stranke ugotovila, da tožena stranka računov, na podlagi katerih je bilo izvršeno sofinanciranje, kasneje ni knjižila v poslovnih knjigah. Sofinancirani denar je bil tako porabljen nenamensko. Zaključek sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka za vračilo nenamensko porabljenih sredstev enostransko razveljaviti pogodbo, ni logičen. Ni namreč smiselno, da bi bila pogodba razveljavljena, tožena stranka pa bi vračala zgolj nenamensko porabljena sredstva.

Opozarja na to, da tudi ko ne pride do nenamenske porabe sredstev in je program po pogodbah v celoti izveden, še ne pomeni, da je tožena stranka upravičena do celotnega predvidenega zneska financiranja. Če je bil strošek izvedbe programa manjši, dobi tožena stranka sorazmerno manj sofinancerskih sredstev. Vsaka stranka, ki je upravičena do sofinanciranja, prijavi določen program, pri čemer navede tudi predvideno višino sredstev in obseg programa. To je povzeto v točkah 1.4. in 1.5. pogodb. Točka 2.1. pogodb pa opredeljuje maksimalni znesek sredstev, ki se dodelijo stranki. Ta znesek je predviden za primer, da bo stranka za realizacijo celotnega programa plačala celotno predvideno vrednost stroškov. Obstaja pa možnost, da bo za celotno realizacijo programa zadostoval nižji strošek, kot je bil prvotno predviden. V tem primeru se realizira določilo drugega odstavka 2.1. točke pogodb.

Sodišče prve stopnje je vračilo nenamensko porabljenih sredstev enačilo z zmanjšanjem obsega dodeljenih sredstev. Zmanjšanje določa točka 2.1. pogodb, vrnitev pa točka 2.7. pogodb. Ne glede na pogodbena določila pa je tožena stranka dolžna znesek, ki ga je neupravičeno prejela, vrniti na temelju odškodnine ali neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek. Kršitev pogodb v zvezi z nenamensko porabo sredstev je dokazala. Pravice po razveljavitvi pogodbe iz razloga nenamenske porabe sprva ni izkoristila in je zahtevala zgolj povračilo nenamensko porabljenih sredstev. S tem pa ni izgubila upravičenja, da na podlagi iste trditvene podlage uveljavlja tudi razveljavitev pogodb.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev pravilna in pritožba neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: − da je tožeča stranka v letih 2011, 2012 in 2013 izvedla javne razpise za sofinanciranje športnih dejavnosti v Republiki Sloveniji, na katere se je tožena stranka prijavila in bila izbrana; − da sta pravdni stranki sklenili pogodbe o sofinanciranju športnih dejavnosti št. Z-11-573 z 22. 12. 2012, št. D4-12-341 s 30. 7. 2012, št. RR-12/452 s 30. 10. 2012, št. Z-12-508 s 30. 7. 2012 in št. Z-13-649 s 15. 10. 2013 (v nadaljevanju: pogodbe o sofinanciranju ali pogodbe); − da je tožeča stranka po pogodbi Z-11-573 toženi stranki izplačala 2.900 EUR sofinancerskih sredstev (za program Knjiga 2011); − da je tožeča stranka po pogodbi D4-12-341 toženi stranki izplačala 9.900 EUR sofinancerskih sredstev (za program TV reportaže 2012); − da je tožeča stranka po pogodbi Z-12-508 toženi stranki izplačala 3.500 EUR sofinancerskih sredstev (za program Knjiga 2012); − da je tožeča stranka po pogodbi RR-12-452 toženi stranki izplačala 12.100 EUR sofinancerskih sredstev (za program nakup opreme za merjenje časov in obdelavo rezultatov); − da je tožeča stranka po pogodbi Z-13-649 toženi stranki izplačala 4.527 EUR sofinancerskih sredstev (za program Knjiga 2013); − da je tožena stranka programe po navedenih pogodbah, t. j. izdelavo in izdajo strokovne knjige oziroma publikacije, pripravo TV reportaž in nakup tehnologij, potrebnih za spremljanje ter razvoj treninga, realizirala; − da je tožena stranka po realizaciji posameznega programa na tožečo stranko naslovila zahtevek za izplačilo sofinancerskih sredstev in predložila kopije računov, tožeča stranka pa je po presoji utemeljenosti zahtevkov toženi stranki izplačala pogodbeno odobrena sredstva (točka 2.3. pogodb o sofinanciranju); − da je bil pri toženi stranki naknadno opravljen inšpekcijski nadzor, ki je pokazal, da tožena stranka določenih računov, ki so bili podlaga za pridobitev sofinancerskih sredstev, ni knjižila v svojih poslovnih knjigah ali izvršila plačila v letu, na katerega se sofinanciranje nanaša. 6. Tožeča stranka je zatrjevala, da so računi, ki jih tožena stranka ni plačala ali zavedla v svojih poslovnih knjigah, fiktivni, zato pri presoji upravičenosti do sofinancerskih sredstev niso upoštevni. Na podlagi teh računov so bila sredstva toženi stranki neutemeljeno dodeljena, ta pa jih je porabila nenamensko. Tožena stranka je kakršnokoli nenamensko porabo sredstev zanikala. Glede prekomerno izplačanih sofinancerskih sredstev je zatrjevala, da v skladu s pogodbami tožeča stranka že izplačanih sredstev ne more zahtevati nazaj.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ob vložitvi zahtevka za izplačilo sofinancerskih sredstev ni bila dolžna predložiti potrdil o plačanih računih ali izkazati, da je bilo plačilo izvedeno v letu, na katerega se sofinanciranje nanaša. Tožeča stranka je že pred izvedenim plačilom razpolagala z vso relevantno dokumentacijo, na podlagi katere je odločila, da je zahtevek utemeljen. Da bi tožena stranka sredstva porabila nenamensko, ne izhaja niti iz ugotovitev inšpekcije Ministrstva za šolstvo in šport niti iz sklepa Fundacije, ki ga je sprejel najvišji organ tožeče stranke. Tožeča stranka lahko po pogodbah zahteva vračilo nenamensko porabljenih sredstev samo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da sredstva niso porabljena namensko, ter da tožeča stranka pogodbo razveljavi. Navedena pogoja po ugotovitvah sodišča prve stopnje nista bila podana. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da iz inšpekcijskega nadzora in sklepa Fundacije izhaja, da naj bi tožena stranka prejela preveč sredstev glede na pogodbena določila o višini (odstotku) sofinanciranja programov. Po presoji sodišča prve stopnje pogodbe tožeči stranki omogočajo, da zmanjša izplačilo dodeljenih sredstev, ne more pa zahtevati vračila že izplačanih sredstev. Svet Fundacije bi moral sprejeti odločitev, da se zmanjša obseg dodeljenih sredstev, česar pa ni storil. Tožeča stranka zato prekomerno izplačanih sredstev ne more zahtevati nazaj. Poleg tega je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka vse programe izvedla v obsegu, ki je bil predviden s pogodbami. Podredni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi nesklepčnosti.

8. Pogodbe o sofinanciranju v točki 1.4. (pri pogodbi RR-12-452 v točki 1.5.) določajo celotno predvideno vrednost publikacije/programa/nakupa tehnologij (v nadaljevanju: programa), ki jo bo tožeča stranka sofinancirala toženi stranki. Po prvem odstavku 2.1. točke tožeča stranka za sofinanciranje programa toženi stranki zagotovi določen znesek nepovratnih sredstev, vendar ne več kot 75 % (v primeru pogodbe št. D4-12-341 40 %) dejanske vrednosti programa. V primeru, da izvedeni obseg oziroma realizirani program odstopata za več kot 15 % od predvidenega obsega oziroma vrednosti programa, lahko svet Fundacije sorazmerno zmanjša izplačilo dodeljenih sredstev (drugi odstavek 2.1. točke pogodb). Če tožena stranka uporabi pridobljena sredstva nenamensko, lahko tožeča stranka takoj enostransko razveljavi pogodbo, tožena stranka pa je nenamensko uporabljena sredstva dolžna vrniti (točka 2.7. pogodb).

9. Iz zgoraj povzetih določil pogodb izhajajo trije bistveni pogoji sofinanciranja: 1.) da skupni znesek dodeljenih sredstev ne sme presegati 75 % (oz. 40 %) dejanske vrednosti programa, 2.) da se lahko izplačilo dodeljenih sredstev zmanjša, če se program izvede v za več kot 15 % nižji predvideni vrednosti oziroma obsegu in 3.) da se dodeljena sredstva ne smejo porabiti nenamensko.

10. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da so bila toženi stranki dodeljena sredstva porabljena nenamensko in da so bile trditve o tem zadostne. Tožeča stranka nenamensko porabo sredstev utemeljuje s trditvijo, da tožena stranka posameznih računov, ki jih je priložila zahtevkom za izplačilo sredstev, ni knjižila v svojih poslovnih knjigah ali ni plačala v letu, na katerega se je financiranje nanašalo, posledično pa gre za fiktivne račune, sredstva, ki ji jih je tožeča stranka na njihovi podlagi nakazala, pa je tožena stranka očitno porabila za druge namene. Za kakšne druge namene naj bi tožena stranka porabila dodeljena sredstva oziroma njihov del, tožeča stranka ni navedla. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera povzete trditve za sklep o nenamenski porabi sredstev ne zadoščajo. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka vse pogodbeno dogovorjene programe izvedla v celoti, to, da določenega računa morda ni plačala (ker na primer oseba, ki je delo opravila, ni zahtevala plačila), namreč lahko pomeni tudi to, da je z denarjem, ki ga je prejela na podlagi fiktivnega računa, financirala preostali del stroškov za izvedbo programa, to je tisti del, ki bi ga bila sicer dolžna po pogodbi financirati sama. To pa ne pomeni nenamenske porabe, ampak kvečjemu to, da je do sofinanciranja prišlo v prevelikem deležu. Tožeča stranka bi zato morala svoje trditve o nenamenski porabi konkretizirati, torej povedati za kakšen (drug) namen je tožena stranka sredstva porabila. Ker tega ni storila, je sklep, da na tej podlagi ni upravičena do vračila, že iz tega razloga pravilen.

11. Utemeljeno pa tožeča stranka v pritožbi opozarja, da namenska poraba sredstev in izvedba celotnega programa še ne pomenita nujno, da je tožena stranka upravičena do celotnega zneska financiranja. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da lahko možnost zmanjšanja izplačila dodeljenih sredstev po drugem odstavku 2.1 sklenjenih pogodb tožeča stranka uporabi le, če sredstev še ni izplačala. Če tožeča stranka ob presoji zahtevkov ugotovi, da je realizirana vrednost oziroma realiziran obseg programa manjši od predvidenega za več kot 15 %, lahko temu ustrezno zmanjša izplačilo dodeljenih sredstev. Ko dodeljena sredstva izplača, njihovega zmanjšanja (in vračila) na podlagi drugega odstavka 2.1. točke pogodb ne more več zahtevati.

12. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da bi podlago za vračilo sofinancerskih sredstev lahko predstavljale določbe o neupravičeni obogatitvi1 v povezavi z določbo prvega odstavka 2.1. točke pogodb. Po prvem odstavku točke 2.1 pogodb se je namreč tožeča stranka zavezala toženi stranki za izvedbo programa zagotoviti le določen znesek sredstev (opredeljen v EUR), vendar ne več kot 75 % (oz. 40 %) dejanske vrednosti programa. Sredstva, ki bi bila nasprotni pogodbeni stranki nakazana preko te omejitve, bi bila zato nakazana brez pogodbene podlage in bi jih tožeča stranka na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, lahko zahtevala nazaj. Sodišče prve stopnje te podlage, kljub ustreznim trditvam pravdnih strank, ni presojalo. Tožeča stranka je tako že v tožbi zatrjevala (točka II tožbe), da nekateri stroški za izvedbo programov, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niso nastali oziroma niso upoštevni in se pri tem sklicevala na ugotovitve inšpekcijskega pregleda. V kolikor bi se to v dokaznem postopku izkazalo za resnično, bi bila dejanska vrednost izvedenega programa, ki je potrditvah tožeče stranke enaka (priznanim) stroškom izvedbe programa, nižja od predvidene, posledično pa bi sledil sklep, da je tožeča stranka program financirala v previsokem % oziroma je tožena stranka razliko prejela, ne da bi za to obstajala podlaga v pogodbi2. Tožena stranka je te trditve prerekala, ter določilo 2.1 pogodb drugače razlagala. Na to slednja opozarja tudi v odgovoru na pritožbo, ko za vsako posamezno pogodbo opredeli stroške, ki so nastali pri izvedbi programa in pojasni, kako je odplačala sporne račune, nasprotuje pa tudi stališču tožeče stranke, da je vrednost posameznega programa moč enačiti s stroški, ki so nastali pri njegovi izvedbi.

13. Pritožbeno sodišče na podlagi doslej obrazloženega ugotavlja, da je sodišče, ker zahtevka ni obravnavalo tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi v povezavi s pogodbeno določbo 2.1, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

14. Pritožbi je zato ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II., III.3 in IV. točki izreka razveljavilo (prvi odstavek 355. člena ZPP) in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev se je odločilo, ker sodišče prve stopnje zahtevka po zgoraj navedeni podlagi sploh še ni obravnavalo in dejstev, ki so zanj relevantna, še ni ugotavljalo. V kolikor bi pritožbeno sodišče to prvič storilo samo, bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Poleg tega je v konkretnem primeru razveljavitev smotrna, saj bo moralo sodišče dokaze, ki jih je že izvedlo, le oceniti in na novo izvesti le manjkajoče. S tako odločitvijo pa tudi ne bo huje kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem postopku najprej opredeliti do med strankama sporne pogodbene določbe 2.1, ki govori o „dejanski vrednosti publikacije/tehnologije/programa“ ter nato, ko bo ugotovilo za to relevantna dejstva, presoditi, ali je tožnica s posameznimi plačili presegla pogodbeno omejitev sofinanciranja. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje, ko bo ponovno odločalo o izvedbi posameznih predlaganih (a še neizvedenih) dokazov4, tožečo stranko najprej opozoriti na dolžnost po prvem odstavku 226. člena ZPP v zvezi z 228. členom ZPP. Zavrnitev dokaznega predloga le zato, ker stranka listine ni sama predložila oziroma ni izkazala, da je to poskušala, je brez takega opozorila namreč neustrezna.

16. Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Pritožbeno sodišče ima pri tem v mislih položaj, ko je izpolnjena neobstoječa obveznost (več o tem N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, stran 671 do 673). 2 Tožeča stranka je podala konkretizirane navedbe v zvezi z vsako posamezno pogodbo. Tako je npr. glede pogodbe št. Z-11-573 navedla, da je tožena stranka k zahtevku za izplačilo s 27. 11. 2012 predložila račun št. 8-11-AŠ, ki ni bil knjižen v njenih poslovnih knjigah in ni bil realiziran. Prav tako je v zahtevku prijavila 4.980 EUR režijskih stroškov, ki se jih pri izplačilu sredstev ne sme upoštevati. Dejanska vrednost programa oziroma porabljenih stroškov je tako potrditvah tožeče stranke znašala zgolj 3.105 EUR. Ker ima tožena stranka po pogodbi pravico do največ 75 % tega zneska (to je konkretno do 2.328,75 EUR), je tožena stranka razliko v višini 571,25 EUR dolžna vrniti. 3 Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev glede primarnega tožbenega zahtevka, je bilo potrebno posledično razveljaviti tudi odločitev o podrednem zahtevku. 4 Gre za predlog, da sodišče pri tretjih osebah pridobi določene listine.