Jedro

Zatrjevano slabo premoženjsko stanje in posledično možna socialna ogroženost v primeru plačila dolgovanega zneska, ni pravno relevantna škoda, kakršna se zahteva za odlog izvršbe, niti ta ne more biti direktno v izpolnitvi same obveznosti, pač pa mora škoda nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih dobrinah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom citiranim v uvodu je sodišče prve stopnje predlog dolžnice za odlog izvršbe zavrnilo.

2. Proti temu sklepu se pritožuje dolžnica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s pritožbenim predlogom, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli odlog izvršbe ali da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s prvostopenjsko odločitvijo, da ni izkazala, niti zatrjevala zakonsko zahtevanih pogojev za odlog izvršbe iz 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V predlogu za odlog je namreč navedla, da si ureja posojilo, ki pa ga v primeru, da bi sklep o izvršbi postal pravnomočen, ne bi uspela najeti, prav tako trenutno ne razpolaga z dolgovanim zneskom, da bi se dolg lahko poplačal brez najetja posojila. S takojšnjo izvršbo bo zagotovo pretrpela težko nadomestljivo škodo, pa tudi upnik bo prikrajšan, saj ne bo prejel poplačila, ki bi ga v primeru, da bi sodišče dovolilo odlog izvršbe, prejel v enkratnem znesku. Mnenja je, da so to zagotovo razlogi, ki zadostujejo vsem pogojem iz 71. člena ZIZ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 71. člena ZIZ (Ur. l. RS, št. 3/07-UPB, 93/07, 121/07, 37/08-ZST-1, 45/08-ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 17/13 - odl. US, 45/14 - odl. US, 58/14 - odl. US, 53/14) je mogoče odložiti izvršbo, če so kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer, mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primerih, ki jih ZIZ taksativno našteva v točkah od 1 do 10 prvega odstavka 71. člena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnica ni izkazala kumulativno zahtevanih pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ. Dolžnica namreč ni izkazala, niti navajala obstoja katerega od primerov iz 1. do 10. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ.

6. Nadaljnja presoja izkazanosti kumulativno zahtevanih pogojev za odlog izvršbe, to je nenadomestljive ali težko nadomestljive škode in škode, ki bi z odlogom nastala upniku, je ob neizkazanosti, da gre za primer iz 1. do 10. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, katerega obstoj je pogoj za odlog izvršbe, zato nepotrebna, izpodbijana prvostopenjska odločitev pa že iz tega razloga pravilna in zakonita.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da dolžnica tudi ni izkazala za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Poplačilo upnika z izvršbo na plačo in dobroimetje namreč v konkretnem primeru predstavlja le izpolnitev obveznosti dolžnice, ki izvira iz naložitvenega dela pravnomočnega sklepa o izvršbi, zato oprava izvršbe sama po sebi ne more predstavljati nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Škodo iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, ki jo zakon varuje in, ki opravičuje odlog izvršbe, namreč ni tista, ki nastane z realizacijo izvršbe po sklepu o izvršbi, ampak mora dolžnik za verjetno izkazati, da bi mu z izvršbo nastala takšna škoda, ki je ni mogoče nadomestiti oziroma jo je težko nadomestiti. Tega dolžnica ni z ničemer izkazala. Njene navedbe po vsebini predstavljajo le posledice zaključenega izvršilnega postopka.

8. Vsaka prisilna realizacija brez dvoma predstavlja poseg v premoženjsko sfero dolžnika in povzroči zanj neugodne posledice, posebej v situaciji, kot jo zatrjuje dolžnica, da sama skrbi za dva mladoletna šoloobvezna otroka. Kot že obrazloženo, pa zatrjevano slabo premoženjsko stanje in posledično možna socialna ogroženost v primeru plačila dolgovanega zneska, ni pravno relevantna škoda, kakršna se zahteva za odlog izvršbe, niti ta ne more biti direktno v izpolnitvi same obveznosti, pač pa mora škoda nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih dobrinah.

9. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da je škoda, katere nastanek dolžnica zatrjuje z realizacijo izvršbe, nadomestljiva, saj dolžnica ni navedla nobenega konkretnega dejstva, na podlagi katerega bi bilo sklepati, da upnik ne bi bil zmožen plačila, če bi se izkazalo, da je izvršba neutemeljena.

10. Na mestu je zato zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnica ni izkazala preteče nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. S tem, ko dolžnica ni izkazala za verjetno nastanka lastne nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, pa tudi ni mogoče tehtati naslednjega pogoja iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, ali je ta večja od tiste, ki bi nastala upniku z odlogom izvršbe.

11. Kar se tiče dolžničinih navedb o trenutni nezmožnosti plačila dolga, je dolžnici pojasniti, da namen instituta odloga izvršbe ni v odlogu izvršbe za čas, ko bo dolžnik eventualno sposoben poravnati terjatev, temveč v dopustnosti odloga v primerih iz 1. do 10. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, ko je pod vprašaj postavljena dopustnost dovoljene izvršbe, kar pa dolžnica kot že obrazloženo ni izkazala.

12. Po drugem odstavku 71. člena ZIZ sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno opravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. 13. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da dolžnica z navedbami, da si ureja kredit za poplačilo dolga, ni izkazala obstoja posebno upravičenih razlogov. V nasprotju z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se smiselno uporabljajo v postopku izvršbe (15. člen ZIZ), svojih trditev o urejanju kredita ni dokazno podprla. Predlogu ni predložila nikakršnih dokazov o tem zatrjevanem dejstvu, niti ni podala dokaznega predloga za zaslišanje strank ali prič. Ker tega bremena ni zmogla, je prvostopenjski zaključek o neizkazanosti posebno upravičenih razlogov utemeljen.

14. Drugostopenjsko sodišče še ugotavlja, da je od vložitve predloga za odlog izvršbe (1. 9. 2014) dejansko že pretekel čas, za katerega se predlaga odlog po tem določilu in za katerega lahko sodišče odloži odlog (tri mesece).

15. V zvezi z dolžničinim zavzemanjem za odložitev izvršbe, ker si ureja kredit, ki ga ne bo uspela pridobiti, če bo sklep o izvršbi postal pravnomočen, je dolžnici pojasniti, da odlog izvršbe ne predstavlja zastoja v fazi dovolitve izvršbe, temveč v fazi oprave - odlog preprečuje izvršitev. Odlog izvršbe nastopa pravnomočnosti sklepa o izvršbi tako ne preprečuje.

16. Kar se tiče dolžničinih navedb, da bo upnik prikrajšan, saj ne bo prejel plačila, ki bi ga v primeru, da bi sodišče dovolilo odlog izvršbe in bi dolžnica pridobila kredit, prejel v enkratnem znesku, s čimer dolžnica nakazuje na neuspešno prisilno izterjavo, je dolžnici pojasniti, da je uvedba in tek izvršilnega postopka izključno v dispoziciji upnika ter tako upnik nosi riziko uspeha prisilne izterjave.

17. Glede na navedeno, pritožba dolžnice ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je potem, ko ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ ni ugotovilo uradno upoštevnih kršitev, zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih dolžnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).