Jedro

Sklepa sta bila izdana v dveh samostojnih upravnih postopkih in temeljita na različnih pravnih podlagah. Ker po navedenem pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je sodišče tožnika na podlagi 31. člena ZUS-1 opozorilo na to pomanjkljivost in ga pozvalo na njeno odpravo. Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni vložil samostojne tožbe. Posledično je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 zavrglo.

Tožnik v pritožbi tudi ni zatrjeval, da izdano soglasje posega v njegove pravice ali pravne koristi. Tudi v tožbi podaja zgolj dejanske navedbe glede škode, ki jo na njegovem zemljišču povzroča meteorna voda, s čimer pa posega v pravice oziroma pravne koristi, ki bi izhajal prav iz izdanega soglasja, ni izkazal. S temi navedbami po oceni sodišča zatrjuje kvečjemu dejanski interes za izid postopka, kar pa ne zadostuje, da bi bil kot druga oseba iz drugega stavka prvega odstavka 229. člena ZUP upravičen do vložitve pritožbe.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 se zavrže. II. Tožba zoper sklep župana Mestne občine Novo mesto št. 3512-0046/2020-3 z dne 7. 3. 2022 se zavrne.

Obrazložitev

1. Obravnavana tožba je vložena zoper dva sklepa. S sklepom št. 3512-0046/2020-3 z dne 7. 3. 2022 je župan Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrgel tožnikovo pritožbo zoper soglasje za posege v varovalnem pasu ceste št. 3511-527/2019-3 (668) z dne 22. 11. 2019 (v nadaljevanju soglasje). Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je drugostopenjski organ skladno z 246. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovil, da tožnik v postopku izdaje soglasja na prvi stopnji ni imel statusa stranke ali stranskega udeleženca in iz tega razloga ni upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper soglasje.

2. S sklepom št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 pa je Občinska uprava Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgla tožnikov predlog za izrek ničnosti zgoraj omenjenega soglasja. Razlogi za zavrženje so v bistvenem enaki kot zgoraj, saj tožnik v postopku izdaje soglasja na prvi stopnji ni imel statusa stranke ali stranskega udeleženca in iz tega razloga na podlagi 280. člena ZUP ni upravičena oseba za vložitev predloga za izrek njegove ničnosti. Posledično je prvostopenjski organ skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 280. člena ZUP predlog zavrgel. 3. Tožnik navaja, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da na prvi stopnji ni imel statusa stranke oziroma stranskega udeleženca in da na podlagi tega ni upravičen do pritožbe zoper soglasje. Navaja, da je z izpodbijanima sklepoma prizadet, kot da bi bil stranka v postopku in da bi mu izdajatelj soglasja moral omogočiti udeležbo v postopku njegove izdaje. Iz priključka na občinsko cesto, za katerega je bilo izdano soglasje, se namreč iztekajo meteorne in odpadne vode v cestno telo in preko njega na njegovo zemljišče ter mu zamakajo teren ob hiši, bencinska topila, ki jih uporablja naslovnik soglasja in ki se iztekajo na njegovo zemljišče, pa raztapljajo betonske koritnice na njegovem zemljišču. Če bi hoteli preprečiti zamakanje zemljišča, bi morali ustrezno urediti odvodnjavanje, in sicer tako da bi zgradili asfaltno muldo, kar bi moral doreči že projektant, ki je oddal vlogo za soglasje. Upravni organ ne more izdati soglasja, ne da bi preučil, ali se na sosedovem zemljišču povzroča škoda in ne da bi mu dal možnost ugovora. V nadaljevanju tožbe izraža svoje nestrinjanje s soglasjem, kar obširno utemelji, pri čemer se sklicuje tudi na druge upravne postopke. Zatrjuje še, da je bilo kršeno načelo varstva pravic strank in varstvo javne koristi, saj toženka ni poskrbela za njegovo nevednost in neukost, da bi lahko zavaroval pravice, ki mu gredo po zakonu v skladu s 7. členom ZUP. Predlaga, da naslovno sodišče presodi, ali mu je organ pravilno odvzel status stranke.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo glede prvega izpodbijanega sklepa v celoti strinja z navedbami organa, da tožnik v postopku izdaje soglasja ni imel statusa stranke ali stranskega udeleženca. Dodaja še, da je tožnik soglasje prejel preko zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Tožnik je pritožbo vložil po preteku roka stranke za vložitev pritožbe, in sicer ko je preteklo več kot dva meseca, odkar je soglasje prejela stranka. Ugotavlja še, da tožnik tudi ni podal predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Sodišču predlaga, naj tožbo v delu, ki se nanaša na naveden sklep, zavrne kot neutemeljeno.

5. Glede drugega izpodbijanega sklepa pa toženka navaja, da tožnik zoper ta sklep ni vložil pritožbe, zato po določbi 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) upravni spor ni dopusten. Posledično sodišču predlaga, naj tožbo v tem delu zavrže na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K I. točki izreka**

6. Tožba zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 ni dovoljena.

7. ZUS-1 v 2. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Z eno tožbo se praviloma izpodbija en dokončni upravni akt. To izhaja tudi iz prvega odstavka 31. člena ZUS-1, ki določa obvezne sestavine tožbe. Glede na 35. člen ZUS-1 je sicer možna kumulacija tožbenih zahtevkov, vendar le ob predpostavki, da tožnik v eni tožbi uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, da vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in da je za vse pristojno isto sodišče. 8. Navedeni pogoji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Tožnik s tožbo izpodbija dva različna upravna akta, in sicer sklep župana Mestne občine Novo mesto št. 3512-0046/2020-3 z dne 7. 3. 2022, s katerim je bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper soglasje, in sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022, s katerim je bilo odločeno o njegovem predlogu za izrek ničnosti istega soglasja. Sklepa sta bila izdana v dveh samostojnih upravnih postopkih in temeljita na različnih pravnih podlagah. Ker po navedenem pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je sodišče tožnika na podlagi 31. člena ZUS-1 opozorilo na to pomanjkljivost in ga pozvalo na njeno odpravo.1 V pozivu z dne 10. 6. 2022 je tožnika pozvalo, naj tožbo razdruži tako, da zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 v roku 15 dneh vloži samostojno tožbo. Pri tem je sodišče tožnika opozorilo, da bo, če napotilu ne bo sledil, štelo, da s tožbo izpodbija samo samo prvo navedeni sklep, to je sklep župana Mestne občine Novo mesto št. 3512-0046/2020-3 z dne 7. 3. 2022, v preostalem delu pa bo tožbo zavrglo.

9. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je bil zgornji poziv tožniku vročen 23. 6. 2022. Tožnik nanj ni odgovoril in ni vložil samostojne tožbe. Posledično je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 zavrglo.

**K II. točki izreka**

10. Tožba zoper na sklep župana Mestne občine Novo mesto št. 3512-0046/2020-3 z dne 7. 3. 2022 je dovoljena, vendar ni utemeljena.

11. Predmet presoje v tem sporu je zgolj zakonitost sklepa župana Mestne občine Novo mesto z dne 7. 3. 2022, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba iz razloga, ker tožnik ni upravičena oseba za vložitev pritožbe, saj v postopku izdaje soglasja na prvi stopnji ni imel statusa stranke ali stranskega udeleženca. Predmet spora torej ni presoja pravilnosti in zakonitosti samega soglasja za posege v varovalnem pasu ceste št. 3511-527/2019-3 (668) z dne 22. 11. 2019, posledično pa so tožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje izdanemu soglasju, nerelevantne. Nebistveno za odločitev je tudi tožnikovo sklicevanje na inšpekcijski postopek, voden pod št. 0611-133/2018, in dejstvo, da je imel tožnik v njem status stranke, zato se sodišče do teh ugovorov ne opredeljuje.

12. Prvi odstavek 229. člena ZUP določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba (drugi odstavek 229. člena ZUP).

13. Da bi bil tožnik upravičen vložiti pritožbo, bi glede na zgoraj citirane zakonske določbe moral najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku na prvi stopnji v skladu s 142. členom ZUP oziroma v pritožbi izkazati, da soglasje posega v njegove pravice ali pravne koristi v skladu s prvim odstavkom 229. členom ZUP in pritožbo vložiti v roku, ki je določen za stranko.

14. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, tožnik v upravnem postopku izdaje soglasja ni imel položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Nesporno je, da se soglasje, zoper katerega je vložil pritožbo, nanj ne glasi, niti mu ni bilo vročeno, temveč ga je pridobil preko zahteve za dostop do informacij javnega značaja.

15. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v pritožbi tudi ni zatrjeval, da izdano soglasje posega v njegove pravice ali pravne koristi. Tudi v tožbi podaja zgolj dejanske navedbe glede škode, ki jo na njegovem zemljišču povzroča meteorna voda, s čimer pa posega v pravice oziroma pravne koristi, ki bi izhajal prav iz izdanega soglasja, ni izkazal. S temi navedbami po oceni sodišča zatrjuje kvečjemu dejanski interes za izid postopka, kar pa ne zadostuje, da bi bil kot druga oseba iz drugega stavka prvega odstavka 229. člena ZUP upravičen do vložitve pritožbe. Tožnik tudi ne trdi, da bi moral biti v postopku izdaje soglasja udeležen kot stranski udeleženec in da je v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP predhodno zahteval vročitev soglasja.

16. Toženka v odgovoru na tožbo še izpostavlja, da tožnik pritožbe tudi ni vložil v roku, ki je določen za stranko, česar tožnik ne prereka. Zato bi bilo treba njegovo pritožbo zavreči tudi iz razloga, ker ni bila vložena pravočasna, kar še dodatno potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve.

17. Glede zatrjevane kršitve 7. člena ZUP sodišče še pojasnjuje, da je navedeni tožbeni ugovor pavšalen. Tudi sicer navedeno načelo ZUP zavezuje organ nasproti stranki upravnega postopka, da ji nudi ustrezne možnosti za zavarovanje oziroma uveljavljanja njenih na zakon oziroma druge predpise oprith pravic. Kot že pojasnjeno, sodišče ne presoja pravilnosti soglasja ali postopka njegove izdaje, s čimer tožnik smiselno utemeljuje kršitev 7. člen ZUP. Predmet tega postopka je vprašanje pravilnosti zavrženja tožnikove pritožbe, ta pa je bila zavržena v okviru predhodnega preizkusa, torej v fazi preverjanja izpolnjevanja procesnih predpostavk. Ker te niso bile izpolnjene, do vsebinske obravanave pritožbe ni prišlo, zato v tem postopku tudi ni bilo kršeno načelo varstva pravic strank.

18. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, med stranka ni sporno, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave.

1 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 237/2013 z dne 29. 8. 2013.