Jedro

Ker tožnik ob zaslišanju prič ni bil prisoten, čeprav je prav on predlagal njihovo zaslišanje, ni imel možnosti pričam postavljati vprašanj. To pa pomeni, da v postopku ni imel možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote (UE) Kranj št. 214-1364/2013-22 z dne 5. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnik vložil na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V obrazložitvi ugotavlja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in sicer državljan SR Srbije in je imel na dan 23. 12. 1990 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. Dne 26. 2. 1992 so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj). Iz tožnikove izjave je razvidno, da je z družino Slovenijo zapustil avgusta 1991, ko so odšli na dopust v Srbijo in da jim je bil, ko so se februarja ali marca 1992 skušali vrniti v Slovenijo, vstop v Slovenijo zavrnjen, zato so se morali vrniti v Srbijo. Tožnik je v postopku predlagal tudi zaslišanje treh prič. Priči B.B. in C.C. sta na zaslišanju povedala, da tožnika in njegovo družino poznata, vendar se tožnikovega odhoda ne spominjata več; tretja priča, Č.Č., pa je povedala, da je tožnik z družino odšel v Srbijo na dopust in se nazaj niso mogli vrniti, ker so jih na meji zavrnili. Določilo 1. č člena ZUSDDD natančno opredeljuje dopustno trajanje odsotnosti iz Slovenije. Dopustna odsotnost zaradi enega od upravičenih razlogov lahko traja 5 let, za vse nadaljnje obdobje odsotnosti pa je pogoj dejanskega življenja izpolnjen v primeru, če se je oseba po preteku petletne dopustne odsotnosti, v obdobju nadaljnjih petih let, skušala vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, na kar kažejo njena ravnanja v tem naslednjem petletnem obdobju. Iz tožnikove izjave je razvidno, da se tožnik po letu 1992 ni več poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in tudi nobena od treh zaslišanih prič ni vedela nič o tožnikovih poskusih vračanja.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je pri tožniku pogoj dejanskega življenja izpolnjen samo za obdobje prvih pet let odsotnosti od zapustitve Slovenije, ne pa tudi za obdobje naslednjih pet let odsotnosti, saj tožnik v postopku ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je tudi v obdobju petih let po obdobju upravičene odsotnosti poskušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožnik je sam izjavil, da v Slovenijo niti ni poskušal potovati zaradi finančnih težav. Tudi zaslišane priče niso potrdile tožnikovih poskusov vračanja v Slovenijo. Ker torej tožnik ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v obdobju po petletni dopustni odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let skušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, organ ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji in posledično tudi ne pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da tožena stranka ni upoštevala določb 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in mu ni omogočila, da bi sodeloval v postopku izvedbe dokazov-zaslišanja prič. Ker mu ni bila zagotovljena možnost, da sodeluje v postopku zaslišanja prič, mu ni bila zagotovljena možnost „enakosti orožij“ v postopku, kar je nujno za pošten upravni postopek. Konstantno je povpraševal o možnosti vrnitve v Slovenijo in o možnosti ureditve svojega statusa. To pa pomeni, da je pokazal dovolj interesa za stalno prebivanje v Sloveniji. V Sloveniji je na dan 23. 12. 1990 imel prijavljeno stalno prebivališče in je tedaj v Sloveniji tudi dejansko živel. Prav tako je imel na dan 25. 6. 1991 državljanstvo nekdanje SFRJ in je tudi tedaj v Sloveniji živel ter imel stalno prebivališče v Sloveniji do 26. 2. 1992. To pa pomeni, da je bila njegova odsotnost iz Slovenije upravičena. Pogoj maksimalne desetletne odsotnosti nasprotuje človekovim pravicam iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Kršene so mu bile tudi temeljne človekove pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo UE odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se je postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje pričel na podlagi tožnikove prošnje in da je prvostopenjski organ priložena dokazila preučil in pred izdajo odločbe tudi upošteval načelo zaslišanja strank, kot to določa 9. člen ZUP. Bistvo tega načela pa ni zgolj v navzočnosti stranke na ustni obravnavi, pač pa predvsem o možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Prvostopenjski organ je odločbo izdal šele po tem, ko se je tožnik izrekel o dejstvih in okoliščinah, na katere se odločba opira. Tožnik je bil pred izdajo odločbe zaslišan na Veleposlaništvu RS v Beogradu. Ker je tožnik je v postopku ugotavljanja dejstev in okoliščin predlagal zaslišanje treh prič, so te tri priče tudi bile zaslišane. Pri tem je prvostopenjski organ upošteval načelo ekonomičnosti postopka, ki poudarja, da je postopek treba voditi hitro, brez zavlačevanja in v razumnem času. Organ prve stopnje je pri vodenju postopka upošteval tudi določbi 23. in 22. člena Ustave RS, saj je odločil brez nepotrebnega odlašanja in tudi ni kršil EKČP. Dalje pojasnjuje, da pri zaslišanju prič ne gre za stranke v postopku, saj priča izpričuje dejstva, kot jih je sama zaznala in so prek pričanja pridobljeni dokazi posredni. Dokazna moč pričanja je subjektivna in pogosto manjše vrednosti, dokazni sklep pa mora temeljiti na načelu proste presoje dokazov. Tako tožena stranka kot organ prve stopnje sta, v skladu z določbami ZUP skrbno presodila vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in pri tem ugotovila, da tožnik ni izpolnjeval dejanskega življenja v Sloveniji in zato tudi ne pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da se tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Slednja določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel oz. tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje dejansko tudi neprekinjeno živel, ne glede na določbe ZTuj, na njegovo prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Sodišče v obravnavani zadevi iz podatkov spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku med drugim zaslišal tudi tri, s strani tožnika, predlagane priče. Tudi na podlagi zaslišanja teh prič je ocenil, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo in tako ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji in posledično tudi ne pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Po določbah 146. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov oziroma, da se seznani z uspehom dokazovanja (3. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Iz spisovnih podatkov in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku v postopku sicer dana možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o določenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar pa je hkrati razvidno tudi, da tožnik ni imel možnosti sodelovanja pri izvedbi dokazov-zaslišanja prič, na kar zato utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Ker tožnik ob zaslišanju prič ni bil prisoten, čeprav je prav on predlagal zaslišanje teh prič, ni imel možnosti pričam postavljati vprašanj. To pa pomeni, da tožnik v postopku ni imel možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da je treba pri vodenju postopka upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, vendar ne tako, da je to pretirano glede na upravičene interese tožnika, temveč tako, da se zagotovi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba (14. člen ZUP).

Zaradi zgoraj navedenega so podane bistvene kršitve določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki jih je mogoče sanirati samo v ponovnem postopku. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.