Jedro

Za izključitev predaje je odločilno, ali bi bil pritožnik v primeru predaje izpostavljen dejanski nevarnosti, da bo ponovno napoten na mejo z Bosno in Hercegovino in tam nezakonito vrnjen s Hrvaške v navedeno državo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je za predajo bistveno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju (in izrazijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito). Glede tega pritožnik v pritožbi ne trdi, da Republika Hrvaška osebe, ki so ji predane v t. i. dublinskem postopku, nezakonito vrača v Bosno in Hercegovino in jim s tem onemogoča dostop do postopka mednarodne zaščite. Samo to, da so kršitvam dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem in nasilju hrvaške policije izpostavljene osebe ob prečkanju bosansko-hrvaške meje, ter da gre za kršitve sistemske narave, po stališčih SEU ne zadošča za izključitev predaje.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5469/2024/7 (1222-19) z dne 30. 1. 2025. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 19. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Sodišče je v isti odločbi s sklepom ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da je izvršitev navedene odločbe (pravilno sklepa) zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče pritrdilo toženki, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški ni ovir, saj v navedeni državi ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo zoper sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in sklep toženke odpravi, podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik, ki je 2. 12. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, bil 4. 11. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da je Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njegovo obravnavo. Bistveno stališče v izpodbijani sodbi je, da s predajo pritožnika Hrvaški ne bo kršena določba drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, v skladu s katero prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

7.Pritožnik navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri presoji obstoja navedenih sistemskih pomanjkljivosti upoštevati njegove navedbe o tem, da so hrvaški policisti ob prečkanju hrvaško-bosanske meje z njim grdo ravnali in ga vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. S tem v zvezi Vrhovno sodišče najprej pritrjuje pritožniku, da je dostop do azilnega postopka del azilnega postopka. V skladu s 6. členom Direktive 2013/32/EU ima namreč vsak državljan tretje države ali oseba brez državljanstva pravico vložiti prošnjo za mednarodno zaščito tudi na mejah države članice, če pri enem od organov iz te določbe izrazi željo po priznanju mednarodne zaščite, ne glede na to, če na tem ozemlju prebiva nezakonito in ne glede na možnosti za uspeh take prošnje. Praksa nezakonitega vračanja na zunanje meje EU pomeni kršitev navedenega člena, saj preprečuje uresničevanje pravice do vložitve prošnje za mednarodno zaščito, posledično pa tudi potek postopka vložitve in obravnavanja take prošnje v skladu s pravili, določenimi z zakonodajo EU. V tem primeru gre za resno pomanjkljivost azilnega sistema v državi članici, kar pa upoštevaje drugi pododstavek 3. člena Uredbe Dublin III še ne preprečuje predaje prosilca v drugo državo članico. Podlaga za to so lahko le pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost, da bo oseba izpostavljena ravnanju, ki je v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah. Pri tej presoji je zato treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko prosilec znašel ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je (prvič) vstopil na ozemlje te države članice.

8.Za izključitev predaje je torej odločilno, ali bi bil pritožnik v primeru predaje izpostavljen dejanski nevarnosti, da bo ponovno napoten na mejo z Bosno in Hercegovino in tam nezakonito vrnjen s Hrvaške v navedeno državo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je za predajo bistveno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju (in izrazijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito). Glede tega pritožnik v pritožbi - tudi sicer je njeno bistvo v predstavitvi splošnih stališč o dostopu do azilnega postopka in pridobitvi statusa prosilca - ne trdi, da Republika Hrvaška osebe, ki so ji predane v t. i. dublinskem postopku, nezakonito vrača v Bosno in Hercegovino in jim s tem onemogoča dostop do postopka mednarodne zaščite. Samo to, da so kršitvam dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem in nasilju hrvaške policije izpostavljene osebe ob prečkanju bosansko-hrvaške meje, ter da gre za kršitve sistemske narave, po povzetih stališčih SEU ne zadošča za izključitev predaje.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče priznavalo možnost, da bo pritožnik podvržen mučenju, če na Hrvaškem ne bo vložil prošnje za mednarodno zaščito in bo obravnavan kot tujec, zaradi česar se ga tja ne sme vrniti. Sodišče prve stopnje je v sodbi res zapisalo, da pritožnik zatrjevanega ravnanja hrvaških policistov ne bo (več) deležen, če bo vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tak zapis pa je treba brati v povezavi z ostalimi stališči v izpodbijani sodbi in ga razumeti v kontekstu zavrnitve pritožnikove tožbene navedbe, da ne sme biti vrnjen na Hrvaško že zato, ker je bil v preteklosti tam mučen ob prečkanju hrvaško-bosanske meje. Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča samo na podlagi te okoliščine ob izostanku drugih navedb, ki bi kazale na možnost ponovitve takega dejanja (glede na pritožnikov drugačen dejanski in pravni položaj ob vstopu na Hrvaško na podlagi dogovora obeh držav članic), ni mogoče sklepati na obstoj nevarnosti kršitve te absolutne prepovedi. Poleg tega je toženka v obravnavani zadevi od Republike Hrvaške nesporno prejela individualno zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo pritožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Da tako jamstvo Republike Hrvaške ne bi bilo verodostojno in zadostno za izključitev vsakršne resnične nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, pritožba ne zatrjuje.

10.Po obrazloženem niso razvidni razlogi, zaradi katerih Republika Slovenija ne bi smela izvesti obravnavane predaje, pri čemer pritožba ne izpodbija niti presoje prvostopenjskega sodišča, da pritožnikove navedbe glede slabe hrane v azilnem domu v Zagrebu (v katerem je, preden ga je samovoljno zapustil, bival 6 dni), zaradi katere ga je bolel želodec in ni mogel spati, ter izjave strežnice, naj se odstrani, ne morejo biti ovira za predajo.

11.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2