Jedro

Presoja sodišča o neogibni potrebnosti pripora zaradi varnosti ljudi je pravilna, saj izhaja iz okoliščine, da je z izvrševanjem kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji ogrožena varnost precejšnjega števila deklet, ki se jih peha v zdravju škodljivo dejavnost. Takšno presojo je treba namreč razlagati predvsem z vidika, da gre za ukvarjanje s prostitucijo, ki se zaradi njene prepovedanosti izvaja v neustreznih pogojih in brez vsakega zdravstvenega in siceršnjega nadzora.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 15.04.2002 zoper obd. F.V. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 07.05.2002 pritožbo obdolženčeve zagovornice, odvetnice M.D. iz K., zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik B.G. iz S., je dne 16.05.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in 20. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi izpodbijana sklepa.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V izpodbijanih sklepih sta sodišči prve in druge stopnje glede obdolženega F.V. utemeljeno zaključili, da okoliščine, da je bil obdolženi F.V. že obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in da je še v postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, skupaj z ostalimi okoliščinami zadostujejo za zaključek, da je bil obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti povsem pravilno ugotovljen in zoper obdolženca podaljšan pripor še po vložitvi obtožbe. Ni mogoče zatrjevati, da izpodbijana sklepa nimata razlogov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in določbe 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Pravnomočni sklep o podaljšanju pripora obdolžencu ne ugotavlja le obstoja utemeljenega suma, ki ga zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija, temveč tudi objektivne in subjektivne okoliščine, na katere opira presojo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče zaključek o realni nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, opira ne samo na njegovo prejšnjo kaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje, temveč tudi na dejstvo, da je v teku zoper njega še en kazenski postopek zaradi takšnega kaznivega dejanja ter na težo obravnavanega dejanja, ki se kaže v obsegu, organiziranosti in načinu izvajanja dobičkonosne kriminalne dejavnosti. Pravilno v zvezi z nevarnostjo ponovitve kaznivih dejanj ocenjuje tudi okoliščino o nadaljnjem delovanju lokalov, ki jih vodi obdolženec. Glede na to pravnomočni sklep ne ugotavlja in presoja le obdolženčevega prejšnjega življenja, temveč tudi težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih je deloval. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora ni navedlo vseh za presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP zahtevanih okoliščin in da je zaradi tega bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z lastno oceno teže obdolženčevega kaznivega dejanja ter oceno okoliščin, v katerih živi in ki zadevajo opravljanje gostinske dejavnosti ter dejstva, da je že tri mesece v priporu, vložnik zahteve napada dejanske zaključke izpodbijanega sklepa. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče tudi ocenjuje, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Izhaja iz okoliščine, da je z izvrševanjem kaznivega dejanja ogrožena varnost precejšnjega števila deklet, ki se jih peha v zdravju škodljivo dejavnost. Takšno presojo je treba razlagati predvsem z vidika okoliščin, da gre za ukvarjanje s protitucijo, ki se zaradi njene prepovedanosti izvaja v neustreznih pogojih in brez vsakega zdravstvenega ter siceršnjega nadzora. Vse to že samo po sebi ogroža zdravje deklet, pritegnjenih v prostitucijo in istočasno omogoča zlorabe proti njim. Presoja sodišča o neogibni potrebnosti pripora zaradi varnosti ljudi je tedaj pravilna, s tem pa tudi zaključek o sorazmerju med takšno nevarnostjo in priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obdolženčevo pravico do prostosti in ocena, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tako se pokaže, da je sodišče pri odločitvi, ki jo vsebuje izpodbijani sklep, upoštevalo določbe 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP in tudi določbo 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, katere zato ni kršilo. Z izvajanji, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti izraža drugačno oceno teh okoliščin, tudi v tem delu v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. F.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).