Jedro

Poslovodja - direktor je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, kar pa obdolženka (in obdolženi B. B.) z nakupi v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačilih na pošti zagotovo nista.

Izrek

I.Ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolžene A. A. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se po petem v zvezi s prvim odstavkom 75. člena v zvezi s 74. členom Kazenskega zakonika obdolženi A. A. in obdolženemu B. B. vsakemu naloži v plačilo polovica zneska 1.127,14 EUR, to je 563,57 EUR, kar ustreza pridobljeni premoženjski koristi.

II.Pritožba zagovornikov obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolžena A. A. in B. B. za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obema obdolžencema izreklo pogojno obsodbo (pravilno pogojni obsodbi), v okviru katere jima je po prvem odstavku 240. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V skladu s 74. in 75. členom KZ-1 je obdolžencema odvzelo premoženjsko korist v višini 1.127,14 EUR, ki sta jo dolžna nerazdelno plačati. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolžene A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4.Zagovorniki z navedbami, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženka ravnala z direktnim naklepom, smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ni jim mogoče pritrditi. Uvodno je poudariti, da je treba razloge izpodbijane sodbe brati in razumeti kot celoto, iz teh pa je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov podalo jasne zaključke o obdolženkinem naklepu, in sicer zlasti v točki 25 obrazložitve, ko je med drugim pojasnilo, da sta obdolženka in obdolženi B. B. za lastne potrebe in ne za poslovanje družbe uporabljala poslovno bančno kartico družbe O. d.o.o., kot to nenazadnje izhaja celo iz zagovorov obeh obdolžencev, ter da je obdolženka po izobrazbi pravnica, od katere se še toliko bolj pričakuje zavedanje o ravnanju v nasprotju z zakonom. Prav tako je sodišče prve stopnje tehtno izpostavilo, da obdolženka in obdolženi B. B. na poziv C. C. slednjemu nista želela odobriti dostopa do računa, da bi ta lahko imel vpogled do opravljenih transakcij, kar vse kaže na to, da sta sporne transakcije želela prikriti ostalim družbenikom. Sodišče prve stopnje je torej podalo jasne razloge o direktnem naklepu obdolženke, zato v nasprotno zagovorniki ne morejo prepričati niti z lastno interpretacijo zagovora obdolženke in obdolženega B. B.. Nadalje je prav tako tehtno pojasnilo "zlorabo zaupanja", ko je izpostavilo, da sta obdolženca ravnala v nasprotju z določili 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v zvezi s 515. členom ZGD-1, ko sta s poslovno bančno kartico družbe opravljala nakupe v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačevala na pošti, ter da sredstev družbe nista porabila za njeno poslovanje, temveč za lastne potrebe. V luči navedenega zagovornikom tudi v tem delu ni mogoče pritrditi v smiselnih navedbah o odsotnosti razlogov v tej zvezi.

5.Zagovorniki menijo, da je bila obdolženka spoznana za krivo storitve ravnanja, ki ni kaznivo dejanje, s tem pa smiselno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno, saj je iz obrazložitve pritožbenih navedb v bistvenem razbrati, da zagovorniki izražajo zgolj lastne dokazne zaključke glede vloge oziroma pravnega položaja obdolženke v družbi O. d.o.o. ki so drugačni od teh, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, kar pa pomeni uveljavljanje drugega samostojnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede preostalih pritožbenih navedb, s katerimi zagovorniki zgolj teoretično pojasnjujejo konkretizacijo naklepa v opisu kaznivega dejanja, pa je dodati le, da so te ostale povsem neobrazložene, medtem ko pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP takšne kršitve kazenskega zakona ni ugotovilo.

6.V osrednjem delu pritožbe zagovorniki grajajo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega ji kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa z njimi v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je dodati le:

7.Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženkinega zagovora in trditvah, da je bila njena vloga v družbi O. d.o.o. izključno formalna, brez resničnega upravljanja ali nadzora nad podjetjem. Sama ni sprejemala poslovnih odločitev, temveč je le izvajala napotke drugih in navidezno zastopala podjetje. Prav tako ni imela vpliva na vodenje niti zadostnega znanja za samostojno presojo poslovnih potez. Navedeno pomeni, da sploh ni izpolnjevala pogojev za storilca kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, saj funkcije direktorice ni opravljala po vsebini.

8.Povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke, v katerem je zanikala storitev očitanega ji kaznivega dejanja ter v bistvenem navajala, da je bila le "slamnata direktorica". Pravilno se je namreč oprlo na skladne izpovedbe prič Č. Č., D. D. in E. E. ter na tej podlagi in listinski dokumentaciji v spisu argumentirano pojasnilo, da je obdolženka prijavljala delavce v sisteme zavarovanj, sestavljala pogodbe o zaposlitvi, se pogajala v nemščini, kreirala oglase za delo, izbirala obleke za zaposlene, sodelovala pri izbiri delavcev ter imela tudi formalna pooblastila direktorice in vpogled v poslovanje družbe. Aktivna vpetost obdolženke oziroma vsa navedena opravila in pristojnosti, ki jih je imela v družbi, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utrjujejo prepričanje, da je vodila in nadzorovala gospodarsko dejavnost in torej imela lastnost storilca po 240. členu KZ-1. Vso preostalo pritožbeno polemiziranje v tej smeri se zato izkaže za neutemeljeno. Enako velja še za navedbe, da so poslovne odločitve podjetja sprejemali izključno E. E., C. C. in B. B.. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, argumentirano pojasnilo obdolženkino vlogo v družbi, ki je bila vse prej kot (zgolj) formalna, medtem ko soposlovodstvo z drugimi osebami ne more a priori izključiti njene krivde.

9.Nadalje zagovorniki trdijo, da ni podlage za zaključek o kazenski odgovornosti glede očitkov o osebni pridobitvi sredstev. Obdolženka je namreč priznala, da je s službeno kartico opravila nekaj nakupov v trgovinah s prehrambenimi izdelki in drugimi osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Ti nakupi so bili opravljeni v času socialne in finančne stiske, prav tako so bili dokumentirani in evidentirani v računovodstvu, kar potrjuje, da ni šlo za prikrito ali naklepno ravnanje. Obdolženka prav tako ni ravnala z naklepom pridobiti sebi ali komu drugemu protipravno korist ali škodovati podjetju, saj je v izrednih življenjskih okoliščinah posegla po sredstvih, za katera je bila prepričana, da jih bo nadomestila.

10.Tudi s takšnimi navedbami zagovorniki ne morejo vzbuditi dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Nenazadnje so si povzete navedbe celo nasprotujoče, saj zagovorniki na eni strani "priznavajo" obdolženkino opravljanje nakupov s službeno kartico, na drugi strani pa pogrešajo podlago za zaključek o osebni pridobitvi sredstev. Dejstvo je, da sta obdolženka in obdolženi B. B. opravila nakupe ter da ti niso bili namenjeni za gospodarsko družbo. To je obdolženka navsezadnje v pisnem zagovoru sama potrdila, ko je pojasnila, da je na ta način kupila nekaj prehrambenih izdelkov. Obširno pritožbeno pojasnjevanje o socialni in finančni stiski ter vsebini opravljenih nakupov pa je za presojo očitkov obravnavanega kaznivega dejanja povsem nerelevantno. Poudariti je namreč, da je družba z omejeno odgovornostjo pravna oseba, ki v pravnem prometu nastopa samostojno in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, pri čemer je njeno premoženje v času njenega obstoja ločeno od premoženja njenih družbenikov oziroma direktorjev. Poslovodja - direktor je tako dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, kar pa obdolženka (in obdolženi B. B. ) z nakupi v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačilih na pošti zagotovo nista. Ravno nasprotno. Tekom zagovorov sta oba pojasnila, da sta sredstva družbe uporabljala tudi za lastne potrebe, kar pa življenjsko logično ne more prinašati koristi gospodarski družbi, ki sta jo zastopala, temveč nasprotno - škodo, saj so bila družbina sredstva porabljena na način, kot ne bi smela biti.

11.Končno je kot neutemeljene zavrniti tudi vse pritožbene navedbe, s katerimi poskušajo zagovorniki upravičiti porabo sredstev družbe na račun slabe socialne in finančne situacije obdolženke in soobdolženega B. B. Še zlasti, ko je obdolženka malo pred inkriminiranim obdobjem sklenila pogodbo o finančnem leasingu za vozilo višjega cenovnega razreda (s ceno 42.000,00 EUR) s pologom v višini 11.445,00 EUR ter 84-imi mesečnimi obroki po 477,84 EUR, pri čemer je svojo obveznost iz navedene pogodbe v celoti izpolnila še pred predvidenim planom plačil (l. št. 760 spisa), kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, kar torej pomeni, da je sredstva za plačilo avtomobila imela (in torej potemtakem ni bila v izjemni izredni življenjski situaciji), za preživljanje družine pa očitno ne. Pojasnjeno vendarle ne kaže na tako slab položaj obdolženke, kot to poskušajo prikazati zagovorniki, le njene prioritete plačil so bile drugače razporejene, kar ne more upravičevati porabe družbinih sredstev. Navkljub temu pa se je t.i. eksistenčni motiv obdolženke nedvomno odrazil pri izbiri in odmeri obdolženki izrečene kazenske sankcije, ko ji je bila določena nizka zaporna kazen z minimalno preizkusno dobo. V luči vsega navedenega tudi ni mogoč zaključek o povsem minornem znesku, kot to poskušajo prikazati zagovorniki. Še zlasti, ker je šlo za porabo v razmeroma kratkem časovnem obdobju (od 10. 6. 2019 do 13. 7. 2019). Nadalje se tudi pritožbene navedbe o obdolženkini odsotnosti zavesti o protipravnosti dejanja izkažejo za neutemeljene. Ne samo, da je obdolženka po izobrazbi pravnica, kar pomeni, da se od nje pričakuje seznanjenost s pravili o ločenosti premoženja družbe in direktorjev, temveč je sodišče prve stopnje zavest o protipravnosti njenega ravnanja tehtno oprlo še na izpovedbi prič C. C. in Č. Č. (računovodje družbe O. d.o.o.) in utemeljeno zaključilo, da obdolženka (ter obdolženi B. B.) kasneje računovodstvu več nista dostavljala zahtevane dokumentacije, onemogočala sta dostop do računa družbeniku C. C. ter prekinila komunikacijo z ostalimi družbeniki. Obrazloženo pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kaže na zavedanje obdolženke o nedopustnosti porabe sredstev gospodarske družbe za svoje lastne potrebe in ne njene nevednosti, ki bi utemeljevala oprostilno sodbo, kot se za to zavzemajo zagovorniki. K navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja pravilne razloge izpodbijane sodbe iz točke 21 obrazložitve, ko je sodišče prve stopnje ob presoji zagovora obdolženke in obdolženega B. B. tehtno zaključilo, da sta oba uporabljala poslovno bančno kartico družbe v zasebne namene in si tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 1.127,14 EUR, s čimer sta družbi O. d.o.o. v takšni višini povzročila premoženjsko škodo. Vse pritožbene navedbe glede premoženjske koristi in škode so zato neutemeljene.

12.Glede navedb zagovornikov o posebnem namenu pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sicer bilo mogoče kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 res izvršiti le z obarvanim naklepom, kjer je torej storilec tega kaznivega dejanja moral delovati bodisi s koristoljubnim bodisi oškodovalnim namenom. Vendar je navedeno veljalo le do novele KZ-1E, s katero je bil črtan poseben storilčev namen. Upoštevaje obrazloženo in časovno opredelitev obdolženki očitanega kaznivega dejanja (od 10. 6. 2019 do 13. 7. 2019) se zato pritožbeno polemiziranje v tej zvezi, kakor tudi sklicevanje na obravnavani zadevi neprimerljivo sodno odločbo in pogrešanje obdolženkine zavesti o oškodovanju podjetja izkaže za povsem nerelevantno. Enako velja še za pritožbeno povzemanje zaključkov in sklicevanje na sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila obdolženka (v prvotnem postopku) oproščena storitve očitanega ji kaznivega dejanja. Predmet sedanje pritožbene presoje je namreč le izpodbijana sodba in ne morebiti prejšnje - razveljavljene sodne odločbe.

13.Zagovorniki s sklicevanjem na načelo sorazmernosti sankcije in navedbami, da je obdolženka mati dveh nepreskrbljenih otrok; brez lastnega premoženja in v slabem premoženjskem stanju; neobsojena ter ni v drugem kazenskem postopku, smiselno grajajo tudi odločbo o kazenski sankciji. Vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje njene krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v kateri določena kazen ter preizkusna doba nikakor nista odmerjeni prestrogo. Kot olajševalni okoliščini je v zadostni meri upoštevalo obdolženkino predhodno nekaznovanost in dejstvo, da skrbi za dva mladoletna otroka. Pritožbeno izpostavljene okoliščine, ki se nanašajo na obdolženkino premoženjsko stanje, pa pri izbiri in odmeri kazenske sankcije v obravnavani zadevi ne morejo biti relevantne. Po vsem obrazloženem in upoštevaje podrobne razloge, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v tej zvezi, pritožbeno sodišče z izrekom odločbe o kazenski sankciji v celoti soglaša, saj je prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženko, da v bodoče ne bo ponavljala kaznivih dejanj. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati v njeno korist.

14.Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo kršitev kazenskega zakona - 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 75. člena KZ-1.

15.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da se obdolženima A. A. in B. B. odvzame premoženjska korist v višini 1.127,14 EUR, kar sta dolžna plačati nerazdelno. Takšna odločitev je v nasprotju z določili KZ-1. Če je namreč premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, se po določbi petega odstavka 75. člena KZ-1 odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Drugače kot pri škodi, povzročeni s kaznivim dejanjem, za katero Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) določa solidarno odgovornost "sostorilcev, pomagačev, napeljevalcev in prikrivalcev" (186. člen OZ), namreč noben predpis ne določa solidarne odgovornosti več zavezancev, ki se jim odvzame protipravna premoženjska korist. Iz tega a contrario sledi, da ni dopustno naložiti solidarnega oziroma nerazdelnega plačila protipravne premoženjske koristi. Povedano drugače, peti odstavek 75. člena KZ-1 (tudi) v primeru, ko se premoženjska korist odvzame več obdolžencem (ali drugim osebam) na način, da so dolžni plačati denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, izključuje nerazdelno (solidarno) naložitev v plačilo. Obrazloženo pomeni, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o nerazdelnem plačilu premoženjske koristi kršilo določbo 5. točke 372. člena ZKP, saj je v škodo obdolženke (pa tudi obdolženega B. B., kot bo to še pojasnjeno), prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožbeno sodišče je zato poseglo v odločbo o odvzemu premoženjske koristi in jo spremenilo na način, da sta obdolžena A. A. in B. B. dolžna plačati vsak 563,57 EUR, kar predstavlja polovico zneska pridobljene premoženjske koristi. Tak znesek je bil določen ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve in dejstva, da glede na zagovor obdolžencev in vse izvedene dokaze ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen delež premoženjske koristi si je pridobil kateri od njiju. Kot že obrazloženo, je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi tudi obdolženemu B. B., čeprav se slednji zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil. Upoštevati je bilo treba namreč določilo 387. člena ZKP, v skladu s katerim mora pritožbeno sodišče, če ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženca, tudi v korist kateremu od soobdolžencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba t. i. beneficium cohaesionis (t. i. privilegij pridruženja) upoštevna, ker gre za soobdolženca, ki jima je bila v istem postopku izdana ena sodba. Sprejeta odločitev pa je nedvomno tudi v korist obdolženemu B. B., saj je na ta način točno določen znesek (563,57 EUR), ki ga mora plačati iz naslova premoženjske koristi, medtem ko je bilo prvotno odločeno o nerazdelnem plačilu celotnega zneska v višini 1.127,14 EUR.

16.Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo, kot to izhaja iz točke I izreka te sodbe (prvi odstavek 394.člena ZKP). Ker pa zagovorniki glede odločilnih dejstev in okoliščin niso navedli ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo drugih kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njihovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17.Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to odločbo deloma odločeno obdolženki v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Sodba VSRS I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017.

2Tako tudi dr. M. Ambrož, Odvzem protipravne premoženjske koristi, Revija Odvetnik, št. 2 (70)/2015 z dne 17. 4. 2015, str. 30 in sodba VSM II Kp 39528/2023 z dne 9. 5. 2024. Enako tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 281/2005 z dne 26. 10. 2006 in I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009.