Jedro

I. Razmerje med pravdnima strankama, ki se nanaša na dovoljenje za opravljanje obrti, ni del spornega najemnega razmerja. Če pa je odpoved v skladu z ZPSP, tudi ni mogoče uporabiti splošnih določb zakona o obligacijskih razmerjih, ker je ZPSP v razmerju do ZOR specialni predpis.

II. Po 400. členu ZPP je revizija dovoljena le zoper tiste sklepe, s katerimi se postopek pravnomočno konča. S tem, ko sodišče ni dovolilo nasprotne tožbe, o zahtevku ni odločilo.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o izpraznitvi poslovnega prostora se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper odločitev o tem, da se nasprotna tožba ne dovoli, se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi nalog o izpraznitvi poslovnega prostora opr. št. N .../92 z dne 19.8.1992, ni pa dovolilo nasprotne tožbe, s katero je nasprotni tožnik zahteval plačilo 591.517,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca oz. nasprotnega tožnika ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti odločbi druge stopnje je vložil toženec oz. nasprotni tožnik revizijo. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je tožeča stranka s tem, ko je tožniku dovolila nadaljnje opravljanje obrtne dejavnosti, dejansko odpovedala tožbenemu zahtevku. Gre za zlorabo pravice s strani tožeče stranke. Ker sta ji sodišči sledili, sta kršili 3. in 13. člen ZOR. Zmotno pa je tudi stališče sodišč, da navedba odpovednega razloga ni potrebna. Pri tem sta sodišči prezrli dejstvo, da najemodajalec ni lastnik poslovnega prostora. Poslovni prostor ni namenjen za kakšno drugo dejavnost in ga zaradi neizpolnjevanja minimalnih pogojev tudi ni mogoče na novo oddati. V njem zdaj toženec in njegova hčerka opravljata vsak svojo dejavnost. Toženec ima fotokopirnico, njegova hčerka pa knjigovodski servis. Ne en ne drug nimata kam iti. Ker pa je tožnik vlagal v poslovni prostor, ima tudi pravico zahtevati plačilo teh vlaganj in dotlej ostati v poslovnem prostoru. Sodišči sta zato nepravilno ravnali, ko nasprotne tožbe nista dopustili. Zaradi vsega navedenega tožnik oz. nasprotni toženec predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Ad.1. Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili. Odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas, ki sta jo sklenila 1.5.1976 toženec in pravna prednica tožeče stranke, je bila odpovedana v skladu z zakonom o poslovnih stavbah in prostorih (ZPSPP, Ur.l. SRS, št. 18/74 in 34/88 - 24. člen). Ravnanje upravnega organa v postopku za priglasitev obrtne dejavnosti nima neposrednega vpliva na odločitev v tem pravdnem postopku. Razmerje med pravdnima strankama, ki se nanaša na dovoljenje za opravljanje obrti, ni del spornega najemnega razmerja. Del tega razmerja tudi ni razmerje med toženčevo hčerko in tožečo stranko. V pogodbi, ki jo tožeča stranka odpoveduje, niso navedeni nobeni posebni pogoji za odpoved, razlogov, ki jih uveljavlja toženec, pa tudi ZPSPP ne pozna. Če pa je odpoved v skladu z ZPSPP, tudi ni mogoče uporabiti splošnih določb zakona o obligacijskih razmerjih, ker je ZPSPP v razmerju do ZOR specialni predpis.

V odgovor na revizijske trditve pa je potrebno še dodati, da revizijsko sodišče v morebitna nova razmerja med pravdnima strankama, ki bi utegnila vplivati na (ponovno) oddajo spornega poslovnega prostora, ne sme posegati.

Iz navedenih razlogov zato reviziji zoper odločitev o izpraznitvi ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ad.2. Revizija zoper sklep o nasprotni tožbi pa ni dovoljena.

Po 400. členu ZPP je revizija dovoljena le zoper tiste sklepe, s katerimi se postopek pravnomočno konča. S tem, ko sodišče ni dovolilo nasprotne tožbe, o zahtevku ni odločilo. Nasprotna tožba ima status samostojne tožbe in jo bo sodišče, če bo nasprotni tožnik pri njej vztrajal, moralo obravnavati v samostojnem postopku.