Jedro

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da bi ji moralo sodišče prve stopnje pojasniti, na katero upravno enoto naj naslovi zahtevo za ugotovitev naslova tožene stranke.

Pritožnica nadalje tudi neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni postavilo prav tistega vročevalca, katerega je predlagala za vročanje pisanj toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot nepopolno tožbo tožeče stranke.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in prvostopnemu sodišču naloži, da nadaljuje s predmetnim pravdnim postopkom, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.Poudarja, da podatka o novem stalnem naslovu tožeča stranka lahko pribavi le preko pristojne upravne enote, pri čemer pa s strani sodišča ni bila obveščena, na katero upravno enoto bi svojo prošnjo sploh naslovila, pa tudi sicer upravne enote ne veže sodno odmerjeni rok za popravek tožbe tožeči stranki. Zato je tožeča stranka predlagala, da se vročitev opravi preko sodnega vročevalca J. J., Ljubljana, A 68. Njega je predlagala, ker ima pozitivne izkušnje z njegovimi vročitvami v drugih pravdnih postopkih, prav tako pa je registritran kot direktor detektivske organizacije in bi mu nedvomno uspelo opraviti vročitev. Sodišče pa je opravilo vročitev preko podjetja Unicus d.o.o., s čemer je kršilo določbo 2. odstavka 132. člena ZPP. Sodišče namreč ne sme spreminjati predloga pravdne stranke, lahko mu ugodi ali pa ga zavrne. Za posledice nevročitve tožbe ne more biti izključno odgovorna tožeča stranka, še posebej ne, ker je zahtevek sedaj zastaran.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 105. člena ZPP morajo biti vloge razumljive in morajo obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Med drugim morajo obsegati tudi pravo stalno oziroma začasno prebivališče strank. Navedena zakonska določba torej zahteva, da vsaka vloga, ki prispe na sodišče, že tedaj vsebuje vse, kar je potrebno za sodno obravnavanje. Določba 1. odstavka 108. člena ZPP pa stranki dopušča možnost, da vendarle še po vložitvi vloge dopolni ali popravi manjkajoče oz. nepravilne obligatorne podatke, katerih do vložitve vloge ni mogla zbrati oz. jih ni pravilno navedla. Tudi glede ugotovitve pravega naslova tožene stranke določba 148. člena ZPP prevaljuje breme ugotavljanja naslova na tožečo stranko, saj določa, da je upravljalec zbirke podatkov dolžan stranki, ki izkaže pravni interes, sporočiti naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje. Opisana ureditev torej implicite predpisuje tudi dolžnost stranke, da svojo prošnjo za ugotovitev naslova nasprotne stranke pošlje na naslov ustreznega upravljalca podatkov. Ob povedanem se torej pritožnica neutemeljeno sklicuje na to, da bi ji moralo sodišče prve stopnje pojasniti, na katero upravno enoto naj naslovi zahtevo za ugotovitev naslova tožene stranke.

Določba 2. odstavka 132. člena ZPP, katere kršitev očita tožeča stranka v pritožbi, je predvsem tehničnega značaja, namenjena izvedbi vročanja sodnih pisanj, vsekakor pa ne nadomešča oz. dopolnjuje zgoraj navedene zakonske določbe 2. odst. 105. člena ZPP, ki določa dolžnost stranke, da sodišču pošlje popolno vlogo. Predstavlja prvenstveno pomoč sodišču, da se zagotovi uspešno vročanje na sicer v vlogi že navedeni pravilni oz. pravi naslov stranke (upoštevaje sodno prakso predvsem v primerih, ko se običajno dolžnik izmika vročanju zaradi želje po zavlačevanju postopka). Dolžnost vročevalca iz navedene zakonske določbe torej tudi ni ugotavljanje naslova namesto stranke, temveč le uspešno vročanje, v kolikor za to seveda obstajajo objektivni pogoji. Navedeno zakonsko določilo sicer predstavlja tudi le izjemo od pravila, določenega v 1. odstavku tega člena, ki določa, da se pisanja prvenstveno vročajo po pošti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način določen z zakonom. Sodišču le dopušča, (celo torej ne določa njegove obveznosti), da na predlog stranke odredi drugačen način vročanja - to je po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost na podlagi posebnega dovoljenja ministra, za pravosodje. Navedeno zakonsko določilo končno tudi ne določa, da mora sodišče vročanje odrediti prav tistemu vročevalcu, katerega je predlagala stranka. Zadostuje, da odloči o strankinem predlogu za drugačen način vročanja, kot že pojasnjeno - na pravilno označen naslov stranke v vlogi; odločitev sodišča predstavlja odredba, ki se pošlje izbranemu vročevalcu in predstavlja akt procesnega vodstva, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva. V tej luči je potrebno presojati tudi tožničino pritožbo, ki sodišču prve stopnje torej neutemeljeno očita, da ni postavilo prav tistega vročevalca, katerega je ona predlagala, temveč drugega, ki pa sicer prav tako izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za opravljanje vročitev v smislu cit. zakonske določbe. Okoliščina, da je pooblaščena organizacija za vročanje ugotovila, da toženec na naslovu označenem v tožbi ne živi več in da se je preselil na drug - neznan naslov, ni terjala od vročevalca, da ugotovi tudi novi naslov tožene stranke.

Izpodbijanemu sklepu, s katerim je sodišče na podlagi določbe 4. odstavka 108. člena ZPP, le pravilno upoštevalo zakonsko določeno sankcijo za primer, če stranka v roku ne dopolni oz. popravi nepopolne vloge, ob opisanem torej ni mogoče očitati v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila povzročena zaradi kršitve določbe 2. odstavka 132. člena ZPP. Ob povedanem tudi ni mogoč obstoj v pritožbi uveljavljanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšne procesne in materialnopravne kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je ob zgoraj povedanem, moralo zavrniti pritožbo tožeče stranke in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365/1-2 ZPP).