Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka prvotno vtoževano terjatev delno plačala, ne dokazuje, da je plačilno zmožna tudi glede preostale terjatve. Poleg tega je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi celo predlagala taksno oprostitev in navedla, da je v slabem finančnem stanju in da plačila takse ne bi zmogla brez nevarnosti za samo poslovanje, pri čemer pa je taksna obveznost znašala zgolj 40,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 11. 12. 2013. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugovoru ugodi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka zgolj ponavlja nekatere navedbe iz ugovora zoper sklep o zavarovanju, očitno pa se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, ki jo je opravilo glede njenih ugovornih navedb in predloženih dokazov. Višje sodišče ugotavlja, da je ta ocena podrobna, pri tem pa je sodišče prve stopnje ocenilo celotne listine in ne le njihovih delov, kot to hoče tožena stranka. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da v primeru unovčenja sredstev tožena stranka verjetno ne bi več imela evidentiranega pomanjkanja sredstev. Vendar pa tožena stranka ne upošteva, da je jasno in logično tudi navedlo, da so zaloge in terjatve očitno težko unovčljive oziroma izterljive, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da tožena stranka nima denarnih sredstev, pri čemer je imela v času odločanja že 260 dni blokiran en transakcijski račun. Iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi ugotovitev, da so nepremičnine tožene stranke obremenjene za večji znesek, kot je njihova vrednost, tega pa tožena stranka niti v pritožbi ni zanikala, kaj šele izkazala. Ob upoštevanju tudi slabe bonitetne ocene tožene stranke (SB8), kar je sodišče prve stopnje vse jasno in podrobno obrazložilo, zaradi česar se višje sodišče sklicuje na te razloge, ki jih tožena stranka niti ne prereka, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja nevarnosti iz 1. odstavka 257. člena ZIZ.

6. Dejstvo, da je tožena stranka prvotno vtoževano terjatev delno plačala, ne dokazuje, da je plačilno zmožna tudi glede preostale terjatve. Ob tem pa višje sodišče opozarja na še dejstvo, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi celo predlagala taksno oprostitev in navedla, da je v slabem finančnem stanju in da plačila takse ne bi zmogla brez nevarnosti za samo poslovanje, pri čemer pa je taksna obveznost znašala zgolj 40,00 EUR.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, sodišče prve stopnje je upoštevalo vsa dejstva, ki izkazujejo verjetnost nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj parcialno upoštevanje le določenih podatkov, za kar se zavzema tožena stranka, pa ni pravilno. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.