Jedro

Tožnik je bil izrecno opozorjen, da mora na delo prihajati tudi ob sobotah, pa tega ni storil, češ da mu ni treba in da tako pravi tudi njegov odvetnik, zato je takšno ravnanje tožnika možno opredeliti le kot naklepno.

Tožnik je v spornem času neopravičeno izostal z dela. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije (KPDTS) v 3. odstavku 20. člena, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določa, da se šteje, da je delavec huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, če je neopravičeno odsoten z dela več kot tri dni. Ta določba pomeni zgolj to, da so se stranke kolektivne pogodbe dogovorile, da se bo štelo, da je delavec huje kršil obveznosti, če z dela izostane več kot tri dni. Takšna določba pa ne preprečuje delodajalcu, da bi v okviru določbe 2. alineje 110. člena ZDR-1 ocenil, ali tudi dvodnevna neopravičena odsotnost z dela pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I in II izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu plača znesek 1.117,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2014 dalje do plačila.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 170,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.“ Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani del (točka III izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške v znesku 133,71 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.117,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2014 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrne stroške postopka v znesku 226,67 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 13. 8. 2013, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 8. 2013, temveč je trajalo vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika za čas od 22. 8. 2013 do izdaje prvostopenjske sodbe prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu za to obdobje obračuna pripadajoče nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku najmanj vsakokratne minimalne plače od posameznih mesečnih zneskov obračuna in izplača akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke ter tožniku izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu plača denarno povračilo v višini 7.083,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka III izreka).

Zoper točko III izreka izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da noben predpis ne opredeljuje števila dni neopravičene odsotnosti z dela kot kriterija za opredelitev hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V 3. odstavku 20. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (KPDTS, Ur. l. RS, št. 111/2006 s spremembami) je določeno, da se šteje, da je delavec huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, če je neopravičeno odsoten z dela več kot tri dni. Domnevna neopravičena odsotnost tožnika z dela v dneh 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013 se tako ne šteje za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zato bi tožena stranka tožniku lahko podala kvečjemu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, kakršna je bila tožniku zagrožena v pisnem opozorilu z dne 17. 7. 2013. V skladu z 2. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1 v povezavi s 3. odstavkom 20. člena KPDTS bi tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala le v primeru, če bi bil tožnik z dela neupravičeno odsoten več kot tri dni. Sicer pa tožena stranka sploh ni dokazala, da bi bil tožnik ob sobotah na svojem delovnem mestu potreben. Tožena stranka bi tudi morala dokazati naklep ali hudo malomarnost, česar pa ni storila. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili tožnikovi odsotnosti z dela 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013 neupravičeni. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za poizvedbe na ZZZS o pravilih izpolnjevanja bolniških listov in dokazni predlog za poizvedbe na izpostavi A. ZZZS o izrečenih mnenjih in napotkih tožniku glede sobotnega dela. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako bi se lahko tožnik sploh zglasil na delu 20. 7. 2013, ko pa je pisno opozorilo tožene stranke z dne 17. 7. 2013 prejel šele 20. 7. 2013 ob 11. uri. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ko je navedlo, da je tožnik 20. 7. 2013 niti ni poskušal kontaktirati tožene stranke in pojasniti svoje zadržanosti z dela. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo nikakršnih razlogov glede dejstva, da je tožena stranka v vabilu s pisno obdolžitvijo z dne 30. 7. 2013 navajala zgolj tožnikovo odsotnost z dela naslednji dve delovni soboti po 20. 7. 2013. Spregledalo pa je tudi izpovedbo priče B.B. glede tega vprašanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo stališča, da je tožnikovo sklicevanje na nepravilno izpolnjene bolniške liste nerelevantno. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da tožnikova delovna obveznost ob sobotah lahko znaša največ 5 ur in da je tožena stranka zato od njega neutemeljeno zahtevala, da ob sobotah dela 6 ur. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo izpovedbe zaslišanih prič o tem, da naj bi bil tožnik ustno seznanjen z obveznostjo dela ob sobotah, saj tožena stranka predhodno ni podala trditvene podlage, v kateri bi časovno, krajevno in osebno opredelila domnevne ustne seznanitve tožnika z dolžnostjo dela ob sobotah. Prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da je bil s C.C. dogovorjen, da mu bo za sobote evidentiral letni dopust, če se bo izkazalo, da je tožnik dolžan delati tudi ob sobotah. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče C.C. ter ostalih prič upoštevalo, čeprav za te izpovedbe ni bilo predhodne trditvene podlage tožene stranke. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo obvestila, ki se v spisu nahaja kot priloga A46, na katerega se pri dogovarjanju o evidenitranju letnega dopusta upravičeno oprl tožnik. Celotna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti zakonita, kar pa ni mogoče trditi za očitek v odpovedi, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela tudi v dneh od 28. 6. do 8. 7. 2013 ter glede očitkov o neupravičeni odsotnosti 6. 7. in 13. 7. 2013, saj je bil tožnik za navedeni odsotnosti že predhodno pisno opozorjen. Sodišče je tudi zanemarilo dejstvo, da si tožnik zaradi nezadostnega plačevanja potnih stroškov ni mogel privoščiti dela ob sobotah in je bil tudi iz tega razloga dne 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013 povsem opravičeno odsoten z dela. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tudi tožena stranka zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (točki I in II izreka) uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da KPDTS ne določa, ali je delavec upravičen do povračila potnih stroškov v višini 70 % mesečne vozovnice ali 70 % dnevne cene vozovnice. Tožena stranka je 26. 2. 2010 sprejela sklep o višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini 70 % vrednosti mesečne vozovnice. S tem sklepom so bili seznanjeni vsi delavci, nedvomno tudi tožnik. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela potrebno upoštevati ceno dnevne vozovnice, ker KPDTS kot cene javnega prevoza ne opredeljuje cene mesečne vozovnice. Ob takšnem sklepanju bi bil zaključek lahko tudi obraten: ker ni določeno, da mora delodajalec upoštevati dnevno ceno vozovnice, se lahko upošteva cena mesečne vozovnice. Niti KPDTS niti njena tarifna priloga ne določata, da delodajalec ne sme obračunavati povračila potnih stroškov na podlagi mesečne vozovnice, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s sklepom z dne 26. 2. 2010 enostransko in samovoljno posegla v pravico delavca. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri izračunu mesečnega povračila stroškov prevoza na delo in z dela potrebno upoštevati ceno dnevne vozovnice, ker je višina povračila potnih stroškov odvisna od števila dni prisotnosti na delu. Določba 80. člena takrat veljavne KPDTS, da delavcu za dneve odsotnosti nadomestilo ne pripada, ne pomeni, da je znesek povračila potrebno priznati na podlagi cene dnevne vozovnice. Delodajalec ima pravico povračilo stroškov prevoza na delo in z dela obračunati na podlagi cene najcenejšega javnega prevoza. V konkretnem primeru je to bila cena mesečne vozovnice. Tak način obračunavanja ni prepovedan in tudi ni v nasprotju z nobenim predpisom. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožbenega zahtevka in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- k pritožbi tožnika Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako bi se tožnik sploh lahko zglasil na delu 20. 7. 2013, glede na to, da je pisno opozorilo tožene stranke prejel istega dne. Navedeno ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Celo več, pritožbena navedba kaže na nestrinjanje s pravnim stališčem sodišča prve stopnje glede tega, ali je tožnik 20. 7. 2013 neupravičeno izostal z dela. Za upravičenost tožnikovega izostanka z dela v navedenem dnevu pa ni bistveno kdaj je tožnik prejel pisno opozorilo tožene stranke z dne 17. 7. 2013, saj je izostanek neopravičen zaradi tega, ker sta poslovodja in njegova namestnica D.D. tožnika že pred tem ustno seznanila z obveznostjo opravljanja dela ob sobotah.

Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba smiselno uveljavlja z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da so bili bolniški listi za julij 2013 izpolnjeni s predpostavko 5 dnevnega delovnega tedna. Tožnik se očitno ne strinja z oceno sodišča prve stopnje o nerelevantnosti sklicevanja na nepravilno izpolnjen bolniški list za julij 2013, vendar je takšno stališče sodišča prve stopnje pravilno. Na podlagi bolniškega lista za julij 2013 tožnik ni mogel biti v nikakršni zmoti glede tega, da mu na tej podlagi ob sobotah ni potrebno prihajati na delo. Bolniški list za julij 2014 je bil izdan 31. 7. 2013, torej po tistem, ko je tožnik 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013 ponovno neopravičeno izostal z dela.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke ter upoštevalo navedbe prič o ustni seznanitvi tožnika z obveznostjo, da dela ob sobotah, pritožba smiselno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa tožnik pri tem spregleda, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik ne zanika prejema pisnega opozorila z dne 17. 7. 2013 in pogovora s poslovodjo na to temo. Tožena stranka pa je odgovoru na pritožbo priložila tudi elektronsko sporočilo poslovodje C.C. z dne 6. 8. 2013, iz katerega je razvidno takšno ustno opozarjanje tožnika na obveznost dela ob sobotah. V odgovoru na tožbo je tožena stranka tudi izrecno zapisala, da je bil tožnik s stališčem tožene stranke glede delovnih sobot in s posledicami neupoštevanja delovnih obveznosti ustno in pisno seznanjen še pred obema neopravičenima odsotnostima, a se kljub temu 20. in 27. 7. 2013 zavestno in namenoma ni odpravil v službo. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke, ko je upoštevalo izpovedbe prič o tem, da je bil tožnik ustno večkrat opozorjen, da mora delati tudi ob sobotah.

Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ko je navedlo, da tožnik 20. 7. 2013 ni niti poskušal kontaktirati tožene stranke in pojasniti svoje zadržanosti od dela. Pritožba pri tem v celoti spregleda, da je sodišče prve stopnje navedeno ugotovitev zapisalo v zvezi s tožnikovim ugovorom, da je pisno opozorilo tožene stranke z dne 17. 7. 2013 prejel šele 20. 7. 2013 in da zato nikakor ne bi mogel pravočasno priti na delo. Pri tem se je sodišče prve stopnje izrecno oprlo na izpovedbo tožnika. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu ni možno razlagati tako, da bi stranka morala navesti prav vsako možno modaliteto nekega historičnega dogodka. Spor poteka o tem ali je tožnik 20. 7. in 27. 7. 2013 neopravičeno izostal z dela. Tožnik je postavil ustrezne trditve, zakaj šteje, da je bila njegova odsotnost upravičena, prav tako pa je tožena stranka pravočasno postavila trditve, zakaj šteje, da bi tožnik v navedenih dneh moral priti na delo. Sicer pa to, da tožnik 20. 7. 2013 v zvezi z izostankom niti ni poskušal vstopiti v stik s toženo stranko niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožniku se ne očita, da tožene stranke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost (tožnik je nadrejenim zatrjeval, da ob sobotah ni dolžan delati), temveč da je bil njegov izostanek neopravičen.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil na podlagi odločb ZZZS zmožen za delo v skrajšanem delovnem času in sicer v obdobju od 6. 4. 2013 do 15. 6. 2013 po 4 ure dnevno, v obdobju od 16. 6. 2013 do 3. 9. 2013 pa 6 ur dnevno; - vodja poslovne enote E. v F., kjer je tožnik opravljal delo, C.C. in vodja izmene v tej enoti D.D. sta tožnika ustno seznanila z obveznostjo opravljanja dela ob sobotah, vendar tožnik nobeno od sobot v juliju (6. 7. 2013, 13. 7. 2013, 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013) ni prišel na delo; - mesečni razpored dela za julij 2013 je bil objavljen na oglasni deski pri toženi stranki, v tem razporedu pa je bilo tudi navedeno, da tožnik dela ob sobotah; - poslovodja C.C. je tožnika ustno opozoril na kršitev že po prvem izostanku z dela, do katerega je prišlo v soboto, 6. 7. 2013; - v zvezi z neopravičeno odsotnostjo z dela 6. 7. 2013 in 13. 7. 2013 je tožena stranka tožniku dne 17. 7. 2013 izdala pisno opozorilo na izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bilo tožniku vročeno 20. 7. 2013; - tožnik je z dela ob sobotah izostal brez vnaprejšnjega obvestila tožene stranke; - tožnik je poslovodjo C.C. prosil za odobritev letnega dopusta za sobotne odsotnosti z dela šele v avgustu 2013. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikova dokazna predloga za poizvedbe na ZZZS o pravilih izpolnjevanja bolniških listov ter za poizvedbe na izpostavi ZZZS v A. o izrečenih mnenjih in napotkih tožniku glede sobotnega dela. Že zgoraj je razloženo, da niti ni bistveno, kako so bili izpolnjeni bolniški listi, še zlasti, ker je bil bolniški list za julij 2013 izdan šele potem, ko je tožnik že neopravičeno izostal z dela. Sicer pa v nobenem primeru ne more biti odločitev o tem, ali delavec dela 5 dni v tednu ali 6 dni v tednu, odvisna od tega, kako je izpolnjen obrazec za začasno zadržanost od dela. O tem odloča delodajalec glede na organizacijo delo. Povsem nepotreben je tudi dokazni predlog za poizvedbe na A. izpostavi ZZZS. Tožnik je ob predlaganju tega dokaza sam navedel, da mu tam niso rekli, da ob sobotah ne sme delati (kot je pomotoma zatrjeval v tožbi) temveč, da ob sobotah ne bi smel delati 6 ur, kot naj bi od njega neutemeljeno zahtevala tožena stranka, temveč bi lahko delal le 5 ur. Celo v primeru, če bi bilo navedeno res, to tožniku še ne bi dajalo pravice, da na delo sploh ne pride.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dogovora, da bodo tožniku za odsotnost ob sobotah pisali dopust. Priča C.C., je zaslišan kot priča, prepričljivo zanikal tožnikove trditve, da naj bi tožniku obljubil, da mu bo pisal dopust, če bi se izkazalo, da mora tožnik ob sobotah delati in da mu je tožnik šele potem, ko je že štiri sobote izostal z dela, rekel, če mu lahko za nazaj piše dopust. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine obvestila strokovne sodelavke G.G., ki se v spisu nahaja kot priloga A46. Iz tega obvestila ne izhajajo takšne posledice, za kakršne se zavzema tožnik, temveč takšne, kot jih uveljavlja tožena stranka. Za konkretni primer pride v poštev tisti del obvestila, ki se nanaša na odobreni bolniški stalež za skrajšan delovni čas. Razdelan je primer delavca, ki mu je zdravniška komisija odobrila bolniško za skrajšan delovni čas in sicer tako, da mora delati štiri ure na dan. V obvestilu je zavzeto povsem jasno stališče, da tedenska obveznost takšnega delavca, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za 6 dnevni delovni teden, znaša 6 krat po 4 ure na teden. Prejemniki obvestila so posebej opozorjeni na to, da je takšne delavce potrebno razporejati na 6 dni po 4 ure in ne na 20 ur na teden. Sicer pa je bil tožnik s takšnim stališčem tožene stranke seznanjen, saj je bil pred tem v času od 6. 4. 2013 do 15. 6. 2013 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno in je tožena stranka od njega zahtevala, da dela po štiri ure 6 dni v tednu, torej tudi ob sobotah. Tožnik je takrat tudi dejansko prihajal na delo ob sobotah, kot je to razvidno iz izpovedbe priče C.C., pa tudi samega tožnika. Ta je zaslišan kot stranka izpovedal, da je tožnik takrat delal vse sobote.

Nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da tožena stranka tožniku ni v zadostni meri povrnila stroškov prevoza na delo in z dela. Navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Celo v primeru, če bi bilo navedeno res, to tožniku ne bi dajalo pravice, da kar ostane doma in ne pride na delo, ko je nanj razporejen.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbo priče B.B. v delu, ki se nanaša na 3. odstavek vabila s pisno obdolžitvijo v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A5). Tožnikov pooblaščenec je priči predočil ta odstavek, ki se glasi: „ker niste prišli na delo tudi 6. in 13. 7. 2013, vam je delodajalec izdal pisno opozorilo, ki sta prejeli 20. 7. 2013, pa ste kljub temu naslednji dve delovni soboti izostali z dela“. Priča je na posebno vprašanje pooblaščenca, kako si razlaga ta stavek in kateri dve soboti sta s tem mišljeni, v resnici odgovorila, da naslednji dve delovni in je na nadaljnje vprašanje ali po 20. juliju odgovorila z „ja“. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je priča B.B. izpovedal, da je bil zgolj podpisnik dokumentov v zvezi z odpovedjo, da pa pri sami odpovedi ni sodeloval. Priča B.B. je tako zgolj na podlagi iz konteksta iztrganega stavka sklepal, da se izraz naslednji dve delovni soboti nanaša na dve soboti po 20. 7. 2013. Vendar pa je iz celotnega vabila, predvsem pa iz predhodnega odstavka povsem jasno razvidno, da se tožniku očita, da ga ni bilo na delo 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013, kar sta v resnici naslednji dve soboti po predhodnih dveh, ko je tožnik prav tako neopravičeno izostal z dela. Iz istega razloga, to je zaradi neopravičene odsotnosti z dela 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013 pa je bila tožniku tudi dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Za odločitev tudi ni bistveno, kdaj je bilo predhodno pisno opozorilo tožniku vročeno, saj je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne redna odpoved, pri kateri pa je dejansko pomembno, da je delavcu predhodno pisno opozorilo vročeno, še preden stori nove kršitve, ki so potem razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot celota ni zakonita, ker se sklicuje tudi na tožnikovo neopravičeno odsotnost z dela dne 6. 7. 2013 in 14. 7. 2013, čeprav je bil tožnik zaradi te odsotnosti že opozorjen. Iz izreka izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je povsem jasno razvidno, da je bila ta podana zaradi neopravičene odsotnosti z dela dne 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013 in ne zaradi predhodnih odsotnosti.

Glede na to, da je bil tožnik izrecno opozorjen, da mora na delo prihajati tudi ob sobotah, pa tega ni storil, češ da mu ni treba, da tako pravi tudi njegov odvetnik, je povsem nerazumljiva pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Kadar se delavcu povsem jasno predoči njegova delovna obveznost, on pa te obveznosti ne izvrši, zaradi samovoljnega razlage, da mu to ni potrebno, potem je takšno ravnanje možno opredeliti le kot naklepno.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013 neopravičeno izostal z dela in da navedeno pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Obveznost opravljanja dela, kakor je opredeljena v 1. odstavku 33. člena ZDR-1 je prav gotovo temeljna obveznost delavca iz delovnega razmerja. V skladu z navedeno določbo mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. V konkretnem primeru je bil čas, v katerem bi tožnik moral opravljati delo pri toženi stranki tudi 20. 7. 2013 in 27. 7. 2013, česar pa tožnik naklepoma ni storil, temveč si je samovoljno razlagal, da ob sobotah ni dolžan hoditi na delo. Izostanek z dela je neopravičen, če delavec zanj nima izrecnega soglasja delodajalca (npr. v obliki odobritve dopusta in podobno) oziroma ni ugotovljena upravičena zadržanost od dela iz zdravstvenih razlogov ali pa zaradi zahtev državnih organov. V konkretnem primeru ni bilo podano nič od navedenega, temveč je tožnik samovoljno izostal z dela.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi zgolj dvakratna samovoljna odsotnost z dela 20. 7. in 27. 7. 2013 (v resnici je tožnik samovoljno izostal z dela tudi dve prejšnji soboti (to je 6. in 13. 7. 2013) glede na delovni proces pri toženi stranki pomeni hujšo kršitev tožnikovih obveznosti iz delovnega razmerj.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kar bi glede na določbo 3. odstavka 20. člena KPDTS tožena stranka tožniku izredno odpoved lahko podala le v primeru, če bi bil z dela neopravičeno odsoten več kot tri dni. Res je sicer, da 3. odstavek 20. člena KPDTS, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določa, da se šteje, da je delavec huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, če je neopravičeno odsoten z dela več kot tri dni. Vendar pa takšna določba ne pomeni, da delavcu ni možno očitati hujše kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, če z dela izostane tri ali manj delovnih dni. Določba 3. odstavka 20. člena KPDTS pomeni zgolj to, da so se stranke kolektivne pogodbe dogovorile, da se bo štelo, da je delavec huje kršil obveznosti, če z dela izostane več kot tri dni. Takšna določba pa z ničemer ne preprečuje, da bi delodajalec v okviru določbe 2. alineje 110. člena ZDR-1 ocenil ali tudi dvodnevna neopravičena odsotnost z dela pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Na podlagi določbe 20. člena KPDTS ni mogoče z argumentom a contrario sklepati, da kot hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ni mogoče opredeliti protipravne prilastitve ali neopravičene odsotnosti, ki ni zajeta v navedeni določbi KPDTS. Z enakimi argumenti, s katerimi tožnik uveljavlja, da kot hujše kršitve ni možno opredeliti neopravičene odsotnosti z dela do vključno treh dni, bi bilo tudi možno trditi, da ne gre za hujšo kršitev, če si delavec v zvezi z delom protipravno prilasti premoženje, ki ni zajeto z opredelitvijo iz 2. odstavka 20. člena KPDTS. Ta določa, da se šteje, da je podana hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, če si delavec protipravno prilasti premoženje delodajalca, sodelavcev ali drugih oseb, ki se nahajajo v prostorih delodajalca. Po razlagi, kakršno ponuja pritožba, bi ob enakem sklepanju a contrario, morali šteti, da ne gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti, če si delavec na zunanjem delovišču protipravno prilasti premoženje kooperanta ali pa druge osebe, češ, da ne gre za premoženje delodajalca ali sodelavcev in da se oškodovana oseba ne nahaja v prostorih delodajalca.

Za oceno, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 so pomembne dejanske okoliščine primera. Te pa so v konkretnem primeru predvsem naslednje: tožnik je bil opozorjen, da mora na delo prihajati tudi ob sobotah, vendar teh opozoril ni upošteval temveč je samovoljno izostal z dela, njegovo delo pa so morali opravljati drugi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

- k pritožbi tožene stranke Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Nekonkretiziran je tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj pritožba ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo zmotno.

Dejansko se vse pritožbene navedbe tožene stranke nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je dejansko zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je glede na določbo 3. člena tarifne priloge h KPDTS tožnik za sporno obdobje upravičen do razlike med izplačanim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela v višini 70 % cene mesečne vozovnice, preračunane na dneve, ko je tožnik prihajal na delo in povračilom v višini 70 % cene dnevne vozovnice javnega prevoza za vsak dan prisotnosti na delu. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da 3. člen tarifne priloge h KPDTS ne določa ali se pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela upošteva cena mesečne vozovnice ali cena dnevne vozovnice. Določeno je zgolj to, da se povračilo stroška prevoza na delo in z dela izplača najmanj v višini 70 % cene javnega prevoza. Tožena stranka ni kršila te določbe, ko je tožniku, v skladu s sklepom, ki ga je sprejela 26. 2. 2010 (priloga B18), stroške prevoza obračunavala ob upoštevanju cene mesečne vozovnice. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za enostranski in samovoljen poseg delodajalca v pravico delavca do povračila stroškov prevoza na delo. Nenazadnje tudi za javne uslužbence ob zelo podobni opredelitvi (povrnejo se stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi - 168. člen ZUJF) velja, da se ti stroški obračunavajo glede na ceno mesečne vozovnice za dneve dejanske prisotnosti na delu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi obveznost povračila stroškov prevoza na delo in z dela morali obračunavati glede na ceno dnevne vozovnice javnega prevoza zaradi tega, ker se ti stroški povračajo le za dneve prisotnosti na delu.

Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1.117,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2014 dalje, kolikor naj bi znašala razlika med že povrnjenimi stroški prevoza na delo in z dela za sporno obdobje in temi stroški, ki bi upoštevali ceno dnevne vozovnice javnega prevoza. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1.117,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2014. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožena stranka uspela v sporu glede denarnega zahtevka za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Upoštevajoč vrednost tega dela spora je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 170,80 EUR (nagrada za postopek 72,80 EUR, nagrada za narok 67,20 EUR, 22 % DDV 30,80 EUR). Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenih prevoznih stroškov in potnih stroškov zaslišanih prič, saj so bile priče zaslišane v zvezi s sporom o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa velja, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Enako velja glede potnih stroškov pooblaščenca tožene stranke.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov, ki znašajo 133,71 EUR (nagrada za pritožbo 89,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 24,11 EUR).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.