- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sklep II Cp 860/95
ECLI:SI:VSLJ:1996:II.CP.860.95 Civilni oddelek
Povzetek
- Prekluzivni rok za zahtevo za odkup stanovanjaAli prekluzivni rok, ki ga določa Stanovanjski zakon, velja tudi za tožbo, ki jo je mogoče vložiti v splošnem zastaralnem roku?
- Ugotovitev dejanskega stanja in uporaba materialnega pravaAli je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo pri zavrženju tožbe?
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Predkluziven je samo rok za zahtevo za odkup stanovanja, ne pa tudi za tožbo, ki jo je mogoče vložiti v splošnem zastaralnem roku.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala odkup stanovanja v K. Štelo je, da je tožba vložena zunaj 2-letnega prekluzivnega roka.
Proti sklepu se tožeča stranka pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da vojaška stanovanja niso prešla v last Republike Slovenije na podlagi Stanovanjskega zakona, ampak kot del nepremičnega premoženja bivše SFRJ. Privatizacija stanovanj, ki so na tak način prešla v last Republike Slovenije, je bila izvedena v skladu s Stanovanjskim zakonom, vendar na podlagi Uredbe o izvedbi privatizaciji stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA. Po tej uredbi se je 2-letni rok za odkup vojaških stanovanj iztekel 8.1.1995. Pritožba je utemeljena.
Za ta postopek in za vprašanje, ki je tu sporno, je bistveno, da je tudi samo z uporabo Stanovanjskega zakona odločitev napačna.
Prekluzivni rok, o katerem govori sodišče prve stopnje, velja po 117. čl. Stanovanjskega zakona v zvezi s čl. 123 istega zakona namreč samo za zahtevo za odkup stanovanja, ne pa tudi za tožbo, ki jo je mogoče vložiti v splošnem zastaralnem roku. Tožnik je zahteval odkup stanovanja 16.6.1993 (ugotovitev sodišča prve stopnje). Zahteva je bila torej vložena v roku, ki ga predvideva Stanovanjski zakon, torej do 19.10.1993, kar je dve leti od dneva, ko je začel veljati Stanovanjski zakon. Tako je torej napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo. Zaradi napačne uporabe materialnopravnih predpisov je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno.
Sklep je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bo o stvari moralo vsebinsko odločiti (čl. 370/1 ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določilom čl. 166/3 ZPP.