Jedro

Nikakor ne more biti sporno, če je tožena stranka pri ocenjevanju varnostnih razmer v Somaliji uporabila poročila organov, ki so del izvršilne veje oblasti, saj zaradi tega ta poročila sama po sebi ne morejo biti nič manj kredibilna. Iz teh poročil izhaja, da se varnostna situacija na območju izboljšuje, vendar je OZN zaskrbljena zaradi varnostne praznine. Govora je tudi o ciljnih umorih ter umorih po pomoti (napačna identiteta žrtve). Ljudje zdaj uživajo svobodo gibanja. Res pa je, da je tudi precej brezzakonja. Navedeno je še, da je Mogadiš sorazmerno miren, da potekajo številna obnovitvena dela, da je prejšnje leto prišlo ogromno pomoči zaradi suše, kar daje občutek stabilnosti, možnosti za zaposlitev in velik optimizem.

Zgolj nestabilnost razmer še ne pomeni, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik, ki je državljan Somalske republike, pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Navedel je, da za mednarodno zaščito prosi zaradi vojne v državi in s tem povezanih težav. Leta 2003 so mu ubili očeta. Oče pripada plemenu Marehan, ubili pa so ga pripadniki Hawiye, ki se maščujejo pripadnikom plemena Marehan, ker je bivši predsednik iz plemena Marehan. Očeta so ubili, ker je delal za prejšnjo vlado. Prejšnja vlada se je zamenjala leta 1991. Tudi sam je pripadnik plemena Marehan in tudi njega iščejo, zato je odšel. Leta 1991 so ubili tudi njegovega strica. Iščejo vse pripadnike plemena Marehan. Pleme Hawiye je trikrat večje od plemena Marehan. Njegovega brata so leta 2011 ubili v kraju A. Razmere v Somaliji so čedalje slabše zaradi Al Shabaaba. V izvorni državi je bil torej preganjan zaradi pripadnosti plemenu in zaradi splošne situacije v Somaliji.

Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je od rojstva pa do zapustitve Somalije živel v mestu A. V tem mestu sedaj skupaj živijo njegova mati, žena in sestre. Pleme Hawiye vedno išče pripadnike plemena Marehan, vse želijo ubiti. To pa iz razloga, ker je bil predsednik iz tega plemena. Pripadniki klana Hawiye so sicer v manjšini v mestu A., vendar so, ko se je pričela državljanska vojna, nadzirali mesto in postali večina. Sedaj pleme Hawiye ni v večini v mestu A. Meni pa, da bi bil sedaj še vedno ogrožen s strani klana Hawiye. Večina ljudi, ki imajo orožje, so Hawiye. Njegovega očeta so ubili leta 2003, ko je nekoč prišel iz mošeje in je na ulici srečal pleme Hawiye. Njegovega brata pa je ubil Al Shabaab, ker ni želel sodelovati z njimi.

Tožena stranka ugotavlja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s preganjanjem s strani pripadnikov plemena Hawiye in splošno varnostno situacijo v Somaliji. Tožena stranka ocenjuje, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Njegove izjave je mogoče v veliki meri oceniti kot skladne. Tožena stranka tudi ocenjuje, da so njegove izjave verjetne. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da so pripadniki klana Hawiye po začetku državljanske vojne začeli pobijati pripadnike klana Marehan, drži to, da je klan Hawiye prevzel nadzor nad tožnikovim domačim krajem A. V luči teh informacij tožena stranka sprejema navedbo tožnika, da je bil leta 1991 ubit njegov stric. Po Arta konferenci leta 2000 so se člani klana Marehan začeli vračati v Mogadiš. Tožnik je navedel, da so njegovega očeta ubili leta 2003 ter da so istega leta člani klana Hawiye tudi zasegli njihovo hišo, ki so jo zapustili po umoru očeta. Strogo gledano informacije o izvorni državi ne potrjujejo teh tožnikovih navedb. Vendar pa tožena stranka glede na siceršnjo verodostojnost izjav tožnika ne more reči, da tudi te navedbe ne držijo. Toda tožnik je navedel, da so pripadniki klana Hawiye njihovo hišo zasegli šele potem, ko so jo že sami zapustili. Torej ni šlo za nasilen odvzem, ampak bolj za izkoriščanje neke priložnosti. Glede na informacije so se člani plemena Hawiye začeli vračati v Mogadiš po Arta konferenci leta 2000, kar priča o tem, da je verjetno vsaj na splošno izginil sovražen odnos do klana Marehan s strani klana Hawiye, ni mogoče zaključiti, da to pomeni, da je bila situacija enaka v kraju A. ter da od tega časa dalje noben član klana Marehan ni bil več ubit s strani klana Hawiye. Pač pa tožena stranka označuje kot kontradiktorne tožnikove izjave o tem, ko je prvotno navedel, da je najprej zaprosil za azil v Grčiji, nato odšel v Nemčijo, kasneje pa, da je to storil šele po povratku iz Nemčije. Sicer pa tožena stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru prevladujejo elementi, ki govorijo v prid tožnikovi splošni verodostojnosti in tako ugotavlja, da je podana tožnikova splošna verodostojnost. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z dvema razlogoma in sicer s strahom, da bo ubit zaradi svoje klanske pripadnosti ter s splošno varnostno situacijo v izvorni državi. Svoj prvi razlog utemeljuje z dogodki, ki so se zgodili 10 in tudi več kot 20 let nazaj. O aktualni varnostni situaciji tožnik ni znal povedati veliko. Iz zbranih informacij izhaja, da so večji deli severne Somalije na splošno sorazmerno varni ne glede na klansko pripadnost. V drugih krajih Somalije ni verjetno, da bi katerikoli Somalec, ki pripada eni od večjih klanskih družin lahko dokazal, da ima utemeljen strah pred trpinčenjem ob povratku zgolj na osnovi svoje klanske pripadnosti. Iz poročil o stanju v izvorni državi izhaja, da nihče v Mogadišu nima razloga, da bi zbežal iz države in v tujini zaprosil za azil zaradi svoje klanske pripadnosti. Iz vseh zbranih informacij izhaja, da (pod)klan Marehan pripada klanski družini Darood, ki je ena izmed štirih največjih in najmočnejših klanskih družin v Somaliji in pripadniki te klanske družine so prisotni tako na severu, v južno centralni Somaliji kakor tudi znotraj Etiopije in Kenije. Iz informacij je mogoče razbrati, da ni verjetno, da bo nekdo preganjan zgolj zaradi svoje klanske pripadnosti, še manj pa, da bi to lahko dokazal posameznik, ki pripada eni od štirih dominantnih klanskih skupin v državi. Razen tega je klan Marehan kljub svoji manjšinski zastopanosti v Mogadišu po letu 2000 ponovno začel pridobivati na moči in ugledu in sedaj v Mogadišu obstajajo pripadniki tega klana, ki so lastniki hotelov. Tožena stranka ocenjuje, da je v letu 2003, ko je bil ubit tožnikov oče, imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi svoje etnične pripadnosti. Tožnik je zapustil Somalijo pred 10 leti in čeprav je v teh 10 letih Somalija doživela že ogromno gorja in v nekaterih njenih delih še vedno poteka oborožen spopad, iz informacij izhaja, da so se okoliščine, zaradi katerih je tožnik leta 2003 imel utemeljen strah pred preganjanjem, bistveno spremenile in klanska pripadnost, še toliko bolj pripadnost enemu izmed štirih največjih klanskih družin, ne utemeljuje individualnega strahu pred preganjanjem, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da tožnik ob povratku v Somalijo ne bo preganjan zaradi svoje klanske pripadnosti. Tožnik je navedel, da je bil njegov brat leta 2011 ubit s strani Al Shabaaba, vendar pa sam tožnik ni nikjer izrecno uveljavljal, da se boji, da bo tudi sam tarča podobnega napada s strani Al Shabaaba. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik nima utemeljenega strahu, da bi ga Al Shabaab novačil v svoje vrste in se mu ob njegovi vrnitvi maščeval v smislu pripisanega političnega ali verskega prepričanja.

Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, kar se tiče prvih dveh alinej 28. člena ZMZ. Ni mogoče zaključiti, da bi bil zaradi svoje klanske pripadnosti tarča umora ali drugih oblik grdega ravnanja. Po zbranih informacijah o izvorni državi, ki jih tožena stranka v odločbi zelo podrobno povzema, ob zaključku tožena stranka zaključuje, da se situacija v Somaliji za civiliste izboljšuje. Ker so napadi Al Shabaaba pretežno ciljno usmerjeni in ker v primerih, ko na območjih, ki niso več pod nadzorom Al Shabaaba, pride do neposrednega boja med uporniki in vojsko, običajno ni žrtev na strani civilistov, je težko govoriti o nediskriminatornem nasilju. Glede nediskriminatornega nasilja tožena stranka ne more zaključiti, da je v takšnem razmahu, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da stopnja samovoljnega nasilja v mestu A. ni takšna, da bi predstavljala resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista na njegovem ozemlju. Tožnik tudi ni navedel, da bi se kdaj ukvarjal z novinarstvom, politiko, da bi delal kot javni uslužbenec, bil zaposlen pri OZN ali kakšni nevladni organizaciji, skratka da bi kadarkoli imel kakšno funkcijo, zaradi katere bi glede na informacije o izvorni državi lahko bil tarča ciljnega napada. Tožnik tudi ne bi smel imeti težav pri dostopu do domačega kraja A. Obstajajo leti v Mogadiš, ki so celo polno zasedeni. Glede na informacije pa obstajajo tudi redni avtobusni prevozi med Mogadišem in A. Iz preučenih virov ne izhaja, da bi potovanje po tej cesti predstavljalo kakšno posebno tveganje. Informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, ne morejo vplivati na oceno tožene stranke. Iz teh člankov je razvidno, da ni šlo za napade na civiliste, ampak na vojaške baze in konvoje z vladnimi predstavniki. Tožena stranka še ugotavlja, da čeprav so številke o žrtvah spopada kljub zmanjšanju še vedno visoke, njihova analiza in analiza dinamike nasilja kažeta, da majhen delež teh številk pripada žrtvam nediskriminatornega nasilja.

Tožnik v tožbi navaja, da je konec novembra 2012, to je en mesec po osebnem razgovoru, govoril s svojo materjo, ki mu je povedala, da so se nedavno obe njegovi sestri in njegova žena z minibusom odpravile iz A. do Mogadiša na tržnico in da je minibus zapeljal na bombo. Njegovi sestri in žena sta umrli, mati pa se je hudo poškodovala. Kasneje je izvedel, da je za posledicami te nesreče umrla tudi ona. O tem dogodku tožnik ni obvestil svojega pooblaščenca oziroma uradne osebe, ker ni vedel, da bi to lahko bilo pomembno za postopek, poleg tega pa je od ostalih prosilcev v azilnem domu slišal, da ne more govoriti z uradno osebo, saj dodatni osebni razgovor ni možen. Tožnik je o tem povedal svoji pooblaščenki šele, ko mu je bila vročena zavrnilna odločba. Navedenega dogodka tožnik ne more z ničemer dokazati, lahko pa predlaga priče, to je prosilce iz azilnega doma, ki bodo potrdile, da je bil tožnik takrat pretresen in žalosten, da so mu izrekli sožalje. Nacionalne določbe o prekluziji, kot je tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne smejo ovirati učinkovitosti določb prava EU in se morajo zato upoštevati tudi navedbe in dokazi, predloženi v upravnem sporu. 39. člen Direktive Sveta 2005/85/ES določa, da države članice zagotovijo, da ima prosilec za azil pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem. Tožnik zatrjuje, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta kršena pravica iz 18. člena ustave. Nadalje tožnik navaja, da je napačno stališče tožene stranke, da je potrebno presojati ne le, ali je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je poskušal poiskati zaščito v državah, preko katerih je potoval od odhoda iz izvorne države. V konkretnem primeru tožena stranka tožniku očita, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Saudovi Arabiji in Turčiji ter da ni dovolj hitro zaprosil v Grčiji. Tožnik sedaj pojasnjuje, da je predvsem želel preživeti, zato si je v Saudovi Arabiji tudi poiskal delo. Tudi če bi zaprosil za azil, pa Saudova Arabija ne spoštuje načela ne vračanja. Glede Turčije pa tožnik ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Glede očitkov, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je to bilo mogoče, pa tožnik opozarja na splošno znano situacijo azilnih postopkov in življenjskih razmer prosilcev za azil v tej državi, ki se vse do danes ni izboljšala. Tožnik je tam tudi sam izkusil nečloveške razmere, zato mu tožena stranka ne sme šteti v škodo, da je želel takšnim razmeram ubežati. Nekonsistentne izjave tožnika o tem, ali je v Grčiji dobil odgovor glede vložene prošnje, gre pripisati tožnikovi slabi izobrazbi, še posebej pa nepoznavanju azilnega postopka. V Grčiji je tožnik živel na ulici in se ne spominja, da bi mu bila vročena kakšna zavrnilna odločba oziroma da bi proti njej celo vložil pritožbo. Tožena stranka je tudi napačno zaključila, da je tožnik podal kontradiktorne izjave glede komuniciranja s svojo ženo. Tožnik je s svojo družino komuniciral preko telefona in preko interneta, za dan 27. 5. 2012 pa je sam navedel, da je z ženo govoril preko interneta. Nekonsistentnosti so samo navidezne, predvsem pa niso povezane s pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje tožnik navaja, da je nepravilen zaključek tožene stranke, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se preganjanje na podlagi plemenske pripadnosti ne bo ponovilo. Navedeno je tožena stranka utemeljila zgolj v enem odstavku na 16. strani odločbe. Tožena stranka je prezrla informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da se je po eni strani vpliv klanov po februarju 2012 povečal in da klanska zavest postopoma raste, po drugi strani pa se klanska podpora zmanjšuje povsod po državi in niti podklani ne morejo več pomagati, zgolj od posameznikovega ugleda in položaja je odvisno, ali bo posameznik deležen pomoči. Dejstvo, da tožnikov podklan pripada enemu izmed štirih največjih klanov, tako nima nobenega vpliva na njegovo varnost, saj se tožnik lahko zanese le na zaščito svojega podklana. Tožnikov podklan pa je majhen in neoborožen. Tožniku pa ne grozi preganjanje zgolj zaradi etničnega porekla, pač pa tudi zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini in sicer majhnemu in nezaščitenemu podklanu. Glavni klan Darod ne more nuditi nikakršne varnosti oziroma zaščite, zato je relavantna osebna okoliščina pripadnost podklanu Marehan. To, da je pripadnost klanu pripadnost posebni družbeni skupini, je presodilo tudi Upravno sodišče v Muenchnu. Sam umik Al Shabaaba iz mesta takšnih tveganj, ki jim je tožnik izpostavljen, ne zmanjšujejo. Država ne more in noče zaščititi tožnika pred preganjanjem, ki mu še vedno grozi s strani dominantnejših klanov. Glede razmer v Mogadišu in A. po umiku Al Shabaaba pa tožnik meni, da so se razmere zgolj spremenile, izboljšale pa le v določenih pogledih. Skupno poročilo Danske službe za priseljevanje in norveške misije Landinfo navaja, da so se varnostne razmere v septembru in oktobru 2012 zaostrile, da vojaki ne dobijo plače in zato ropajo in ubijajo že za mobilni telefon. Iz predhodnega poročila danske službe l. 2012 izhaja, da so se varnostne razmere zaradi umika Al Shabaaba poslabšale, kar je paradoks, da je Al Shabaab prešel na asimetrične oblike vojskovanja in nepredvidljive napade na naključnih krajih in da je edina zaščita, ki je na voljo ljudem, njihovo lastno orožje in tradicionalni klanski mehanizmi zaščite, kot je izjavil župan Mogadiša. Ljudje se ne morejo zanesti na policijo, saj ta celo nima avtomobilov. Nobeden od člankov ne poroča, da bi bil cilj napada določena oseba ali skupina oseb. Al Shabaab ne izvaja ciljnih napadov, pač pa izvaja tudi napade, katerih cilj je največje možno število žrtev, kar ustreza definiciji nediskriminatornega nasilja. Navedenim nevarnostim je civilno prebivalstvo izpostavljeno vsakodnevno. Tudi skupno poročilo navaja, da so varnostne razmere v Mogadišu sedaj bolj zapletene in nepredvidljive v primerjavi s časi, ko je Al Shabaab nadzoroval dele mesta. Tisti, ki so glavne tarče, so medijski ljudje, pojavlja pa se tudi naključno streljanje, kjer so ranjeni civilisti. Mesto sedaj še vedno ni dovolj varno v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik tudi opozarja, da je tožena stranka pri ocenjevanju varnostnih razmer v Somaliji uporabila zgolj poročilo organov, ki so del izvršilne veje oblasti, politični organ pa je tudi Varnostni svet OZN, v katerem sodelujejo predstavniki izvršilne oblasti posameznih držav. Tožena stranka ni uporabila nobenega vira UNHCR, ki je specializirana organizacija za begunce s posebnim statusom v vseh državah podpisnicah Ženevske konvencije. Predstavnica UNHCR je za bilten evropskega sveta za begunce in izgnance z dne 22. 2. 2013 izjavila, da so smernice UNHCR, da ne svetujejo vračanja v osrednjo in južno Somalijo, še vedno veljavne. Vlade morajo biti zelo previdne glede prisilnega vračanja v Somalijo, četudi je bila prošnja za azil zavrnjena po izčrpnem postopku. Nizozemsko sodišče je sprejelo začasno odredbo, s katero je zadržalo prisilno vrnitev prosilca za azil iz Nizozemske v Mogadiš. Nizozemska ni prisilno vrnila nikogar od leta 2010. S tem v zvezi se tožnik sklicuje na članek organizacije Human Rights Watch z naslovom Nizozemska: Ustavite načrt za deportacijo Somalijcev. Tožena stranka je s tem, ko ni uporabila informacij UNCHR kršila določbo člena 8(2) (b) Postopkovne direktive in določbo člena 8 (2) nove Kvalifikacijske direktive. Nadalje tožnik meni, da ni jasno, katere izmed informacij je tožena stranka štela za pravilne in kakšno dejansko stanje je sploh ugotovila. Zgolj povzemanje poročil, nato pa ocena, da stopnja samovoljnega nasilja ni tako visoka, da bi bilo mogoče govoriti o resni ali individualni grožnji za življenje ali osebnost vsakega civilista, ne pomeni ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik opozarja tudi na to, da je Mednarodni odbor Rdečega križa izjavil, da na splošno ni točne številke o izgubah med civilisti v Mogadišu ali drugih krajih centralne Somalije. Ob ugotovitvi tožene stranke, da v Mogadišu oziroma A. poteka oborožen spopad, visoko število žrtev kaže na to, da gre še vedno za zelo resen oborožen spopad, pri čemer ni bistveno, ali so v številki zajeti tudi vojaki ali ne. Tudi napadi, katerih tarča je določena vplivna oseba, terjajo veliko število žrtev, ki so znašli ob napačnem času na napačnem kraju. Resno in individualno grožnjo za življenje vsakega civilista dokazuje prav dogodek (obcestna bomba), v katerem so umrle tožnikova žena, mati in obe sestri, pri čemer ni pomembno, kdo je takšno bombo nastavil. Glede izseljencev, ki se vračajo v Somalijo, pa tožnik opozarja, da gre predvsem za bogate in izobražene ljudi, ki iščejo poslovne priložnosti in vrnitev izgubljenega premoženja, vendar pa ni mogoče zaključiti, da so razmere dovolj varne, da ne bodo ogrožena njihova življenja. Večina s strani tožene stranke pridobljenih informacij kaže, da še vedno obstaja resna in individualna grožnja, da bi bila vsaka oseba, vrnjena v Somalijo oziroma konkretneje v Mogadiš, podvržena preganjanju in kršitvam 18. člena ustave. Tožnik sedaj nima nobenega bližnjega sorodnika v izvorni državi, prav tako ne more računati na podporo svojega podklana. Ob vrnitvi bi bil prisiljen živeti v taboriščih za notranje razseljene osebe v bližini Mogadiša. Glede taborišč v tem koridorju je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da notranje razseljene osebe živijo v nečloveških razmerah. Druga relevantna osebna okoliščina pa je pripadnost majhnemu in neoboroženemu klanu Marehan, ki ima večletne in hude konflikte z vladajočim klanom Hawiye. Tožnikov klan ga ne more zaščiti pred različnimi klanskimi spori in klanskimi milicami. Tožnik predlaga, naj sodišče ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma podrejeno subsidiarne zaščite oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogla upoštevati okoliščine v zvezi s smrtjo tožnikovih najbližjih, saj z njo ni bila seznanjena. Po oceni tožene stranke tožnik ni prepričljivo pojasnil, zakaj o dogodku ni obvestil svojega pooblaščenca oziroma uradne osebe. Na osebnem razgovoru mu je bilo postavljenih kar nekaj vprašanj v zvezi z bivanjem njegovih družinskih članov ter stikov z njimi in iz tega razloga je težko sprejeti pojasnilo, da tožnik ni vedel, da je to lahko relevantno za postopek. Prav tako tudi izjava, da je od ostalih prosilcev v azilnem domu slišal, da ne more govoriti z uradno osebo, ne more biti opravičilo. Tožnik bi v času uradnih ur lahko govoril z uradno osebo, o tej okoliščini pa bi jo lahko obvestil tudi pisno ali pa se vsaj posvetoval s svojim pooblaščencem, ki bi mu znal ustrezno svetovati. Če pa bi sodišče ocenilo, da tožnik iz upravičenih razlogov ni mogel navesti teh okoliščin, je potrebno oceniti, ali je navedeni dogodek takšne narave, da bi lahko vplival na odločitev v postopku priznanja mednarodne zaščite in ker je tožeča stranka te okoliščine navedla šele v tožbi, tožena stranka meni, da bi moralo sodišče v tem primeru uporabiti prvi odstavek 75. člena ZMZ. Glede tožnikovih navedb, ki se nanašajo na to, ali je zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, pa tožena stranka navaja, da ji 4. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ nalaga, da upošteva, ali je prosilec to storil. Gre torej za zakonsko določbo, ki je tožena stranka ne more kar preprosto zaobiti. Je pa to zgolj eden od elementov pri presoji splošne verodostojnosti prosilca in ta element nima odločujočega vpliva na oceno verodostojnosti, kot želi napačno prikazati tožeča stranka. Pač pa se tožena stranka strinja s tem, da prišlo v odločbi do dveh protispisnih trditev. Gre za očitni pomoti in nenamerno navajanje protispisnih trditev (tožena stranka je navedla, da je tožnik kot letnico odhoda v Nemčijo in deportacijo nazaj v Grčijo navedel 2007, vendar je dejansko navedel letnico 2008) druga protispisna trditev je navedba v odločbi, da je tožeča stranka ob podaji prošnje 7. 6. 2012 navedla, da zadnja dva meseca ni imela stikov z družino, drži pa, da je to navedla na osebnem razgovoru 24. 10. 2012. Res je, da je tožena stranka zaključek glede sedanjega preganjanja tožnika zaradi klanske pripadnosti naredila v enem odstavku na 16. strani odločbe, vendar je to le zaključek. S tem vprašanjem se je začela ukvarjati že na strani 13 in je v nadaljevanju vključila tudi informacije o izvorni državi. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožniku ne grozi preganjanje zgolj zaradi etničnega porekla, ampak tudi zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini se tožena stranka zaveda, da je v nekateri sodni praksi pripadnost določenemu klanu v smislu kvalifikacije za status begunca opredeljena kot pripadnost posebni družbeni skupini. Prav tako pa se tožena stranka strinja, da ni naloga prosilca za mednarodno zaščito, da dejansko stanje aplicira na pravno normo. Vendar v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o kakšni nepopolni presoji tožene stranke. Tožena stranka je klansko pripadnost tožnika obravnavala v okviru etnične pripadnosti, lahko pa bi jo obravnavala tudi v okviru posebne družbene skupine. Vendar presoja ne bi bila popolnoma nič drugačna. Nadalje tožnik citira poročilo Danske službe za priseljevanje iz leta 2012, pri čemer je tožena stranka v odločbo vključila novejše poročilo iste službe, v katerem različni viri navajajo, da se je situacija v Mogadišu od februarja 2012 bistveno izboljšala. Tožena stranka je situacijo v Mogadišu podrobno preučila in v zvezi z navedbami, da bi morala ob poročilu Danske službe za priseljevanje upoštevati tudi poročilo iste službe iz leta 2012 še enkrat tožena stranka opozarja, da novejše poročilo priča o bistvenem izboljšanju razmer. Situacija se je torej bistveno spremenila, zaradi česar je zahteva po upoštevanju starejšega poročila neutemeljena. Tožena stranka ne zanika, da prihaja tudi do nediskriminatornega nasilja, vendar je to v zelo majhnem obsegu in ne dosega praga resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka ni uporabila nobenega vira UNHCR, pa tožena stranka poudarja, da ni šlo za selektivno zbiranje informacij, ampak je uporabila aktualne informacije, ki so bile v danem trenutku na razpolago. Od izdaje UNHCR-jevih smernic za Somalijo je minilo že skoraj tri leta, v tem času se je varnostna situacija bistveno spremenila in posledično te smernice niso nudile vpogleda v aktualne varnostne razmere. Poročilo Danske službe za priseljevanje temelji na izjavah mnogih virov, večinoma nevladnih organizacij, kakor tudi predstavnikov uradov v okviru Združenih narodov. Glede očitka, da je tožena stranka spregledala, da je Mednarodni odbor Rdečega križa izjavil, da podpira dve medicinski ustanovi, specializirani za vojne ranjence in ima dokaj točne evidence o prejetih pacientih, da sta leta 2012 obe bolnici obravnavali okoli 4.200 ranjencev ter da bi morala tožena stranka domnevati, da se ta številka nanaša na civiliste, pa tožena stranka izpostavlja, da se je od časa, na katerega se nanašajo te številke, situacija v Somaliji bistveno izboljšala. Tožena stranka poudarja, da se ne more strinjati s pavšalno navedbo tožnika, da je najbolj verjetno, da se številke nanašajo na civiliste. Njihove navedbe niso tako jasne, da bi preprosto dopuščale tak zaključek. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da kot prava neuka stranka ne more vedeti, zakaj ga je uradna oseba spraševala o njegovi družinskih članih in zakaj je to relevantno za njegovo prošnjo. Tudi če bi sodišče presodilo, da tožnik nima upravičenih razlogov, pa poudarja, da nacionalne določbe o prekluziji ne smejo ovirati učinkovitosti določb prava EU, gre za 39. člen Procesne direktive, zato se morajo upoštevati tudi navedbe in dokazi, predloženi v upravnem sporu. V nesreči minibusa je šlo za nesrečo, kjer se lahko prevaža le nekaj ljudi in takšne obcestne bombe so v Somaliji stalnica, zato ni nujno, da bi kdo o tem poročal. Nadalje tožnik zatrjuje, da je tožena stranka zgolj citirala informacije o državi izvora na straneh 13, 14 in 15, nato pa ni napravila dokazne ocene, pač pa zgolj posplošeno zaključila, da so se okoliščine od leta 2003 bistveno spremenile in klanska pripadnost ne utemeljuje individualnega strahu pred preganjanjem. Ker je Marehan v Mogadišu še vedno v manjšini, tožena stranka nima podlage za zaključek, da tožniku ne bo grozilo preganjanje zaradi pripadnosti k klanu Marehan. Pripadnost eni izmed večjih plemenskih skupin (Darod) pa ne zagotavlja nikakršne varnosti. Okoliščini, da je pleme Marehan manjšinski in njegova neoboroženost sta bistveni za ogroženost pripadnikov podklana Marehan. Navedeno izhaja tudi iz poročila Danske službe za priseljevanje. V novem poročilu Danske službe za priseljevanje ni novega intervjuja z županom Mogadiša, prav tako poročilo nikjer ne omenja, da navedene izjave župana ne držijo več ali pa da bi izjave kakšne druge osebe oziroma organizacije nasprotovale županovim izjavam. V novejšem skupnem poročilu iz leta 2013 je navedeno, da so se varnostne razmere v zadnjih dveh mesecih v Mogadišu zaostrile, da se vedno več klanov na novo mobilizira, da v enotah SNAF ni poveljevanja in nadzora niti v policiji in da policiste dejansko nadzorujejo posamezniki v skladu z določenimi klanskimi linijami. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da ne prihaja do nediskriminatornega nasilja. Tožena stranka je najprej navedla, da je število žrtev eden ključnih pokazateljev nediskriminatornega nasilja, nato pa različne podatke o smrtnih žrtvah ocenila za nezanesljive in jih ni upoštevala. Poleg tega je tudi navedla, da so poročane številke zelo verjetno manjše od dejanskih, kar se v oboroženih spopadih pogosto dogaja. Nikakor ne drži navedba tožene stranke, da se nediskriminatorno nasilje pojavlja v zelo majhnem obsegu. Ob ugotovitvi, da vladni vojaki, pa tudi vojaki AMISOM-a streljajo na civiliste, kradejo, prekomerno uporabljajo silo in posiljujejo, ni pravilen zaključek tožene stranke, da iz informacij ne izhaja, da bi do tega prihajalo množično. UNHCR tudi v letošnjem letu še vedno vztraja pri svojem poročilu o nevračanju beguncev v Somalijo ne glede na leto izdaje, istega mnenja pa je tudi organizacija Human Rights Watch.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s preganjanjem s strani pripadnikov plemena Hawiye in splošno varnostno situacijo v Somaliji, da se je potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da je njegove izjave mogoče v veliki meri oceniti kot skladne in verjetne ter da je podana tožnikova splošna verodostojnost. Pravilno pa je tudi ugotovila, da iz zbranih informacij izhaja, da so večji deli severne Somalije na splošno sorazmerno varni ne glede na klansko pripadnost, v drugih krajih Somalije pa ni verjetno, da bi katerikoli Somalec, ki pripada eni od večjih klanskih družin lahko dokazal, da ima utemeljen strah pred trpinčenjem ob povratku zgolj na osnovi svoje klanske pripadnosti ter da nihče v Mogadišu nima razloga, da bi zbežal iz države in v tujini zaprosil za azil zaradi svoje klanske pripadnosti in da ni verjetno, da bo nekdo preganjan zgolj zaradi svoje klanske pripadnosti, še manj pa, da bi to lahko dokazal posameznik, ki pripada eni od štirih dominantnih klanskih skupin v državi. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je v letu 2003, ko je bil ubit tožnikov oče, imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi svoje etnične pripadnosti, vendar pa iz informacij izhaja, da so se okoliščine, zaradi katerih je tožnik leta 2003 imel utemeljen strah pred preganjanjem, bistveno spremenile in klanska pripadnost, še toliko bolj pripadnost enemu izmed štirih največjih klanskih družin, ne utemeljuje individualnega strahu pred preganjanjem, zato obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da tožnik ob povratku v Somalijo, ne bo preganjan zaradi svoje klanske pripadnosti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj ni mogoče zaključiti, da bi bil zaradi svoje klanske pripadnosti tarča umora ali drugih oblik grdega ravnanja, po zbranih informacijah o izvorni državi, pa se situacija v Somaliji za civiliste izboljšuje, ker so napadi Al Shabaaba pretežno ciljno usmerjeni in običajno ni žrtev na strani civilistov, stopnja samovoljnega nasilja v mestu A. pa ni takšna, da bi predstavljala resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista na njegovem ozemlju.

Tožnik v tožbi navaja, da je konec novembra 2012 govoril s svojo materjo, ki mu je povedala, da je v eksploziji izgubila življenje njegova žena in obe sestri, nakar je kasneje izvedel, da je za posledicami te nesreče umrla tudi mati, ki je bila tudi zraven. Tožnik trdi, da o tem dogodku ni obvestil svojega pooblaščenca, ker ni vedel, da bi lahko bilo to pomembno za postopek in ker so mu ostali prosilci v azilnem domu rekli, da dodatni osebni razgovor ni možen. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V skladu z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. S tem v zvezi se torej postavlja vprašanje, ali tožnik upravičeno ni mogel povedati o nesreči še pred izdajo odločbe o zavrnitvi njegove prošnje. Po tožbenih navedbah je za nesrečo izvedel konec novembra 2012, odločba pa je bila izdana 27. 3. 2013, kar pomeni, da je minilo daljše časovno obdobje od takrat, ko je izvedel za nesrečo pa do izdaje odločbe. Vprašanje je, ali so razlogi, ki jih navaja, upravičeni. Tožnik zatrjuje, da ni vedel, da je ta okoliščina lahko pomembna za postopek. Vendar pa sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, saj je v postopku tožnik dobil precej vprašanj v zvezi s svojo družino, razen tega zatrjuje, da so se njegovi najbližji ponesrečili zaradi nastavljene bombe, nastavljanje eksplozivov pa je ravno povezano z razlogi za priznanje mednarodne zaščite, tako da ni mogoče slediti navedbam, da bi tožnik mislil, da ta dogodek ni pomemben za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da je upravičen razlog, da je od ostalih prosilcev v azilnem domu slišal, da ne more več zahtevati dodatnega osebnega razgovora, ko je bil enkrat že opravljen. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da bi o tem dogodku lahko obvestil pooblaščene uradne osebe, tako ustno kot tudi pismeno, lahko pa bi tudi kontaktiral z svojim svetovalcem za begunce. Iz navedenih razlogov sodišče glede teh okoliščin ne more slediti tožnikovim navedbam, češ da naj bi jih upravičeno ne mogel navesti že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta in zato ne more upoštevati novih dejstev in novih dokazov, ki jih je navedel v tožbi. S tem v zvezi tožnik opozarja na 39. člen Direktive Sveta 2005/85/ES (v nadaljevanju Procesna direktiva), iz katere naj bi izhajalo, da nacionalne določbe o prekluziji ne smejo ovirati učinkovitosti določb prava EU oziroma da se morajo upoštevati tudi navedbe in dokazi, predloženi v upravnem sporu. Sodišče se s tako razlago ne more strinjati. V prvem odstavku 39. člena Procesne direktive je navedeno, da države članice zagotovijo, da ima prosilec za azil pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, niti iz tega določila niti iz nadaljnjih odstavkov 39. člena Procesne direktive pa ne izhaja, da se v azilnih postopkih ne bi smele uporabljati nacionalne določbe o prekluziji dokazov.

Nadalje tožnik v tožbi podrobno pojasnjuje, da je imel upravičene razloge za to, da za azil ni zaprosil v najkrajšem možnem času. Sodišče s tem v zvezi meni, da je v mnogih azilnih postopkih to sicer zelo pomembno, kako hitro je prosilec vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in lahko to tudi vpliva na odločitev organa o tem, ali bo prošnji za mednarodno zaščito ugodil, vendar pa je v tem konkretnem primeru to povsem postranskega pomena. Tožena stranka sama v odgovoru na tožbo navaja, da je to ugotavljala zaradi tega, ker jo k temu zavezuje zakon. V obravnavanem primeru je namreč tožena stranka ne glede na to, da po njenem mnenju tožnik ni prošnje vložil takoj, ocenila, da je tožnik verodostojen in mu je tudi verjela glede dogodkov, ki jih je opisal in zaradi katerih meni, da je bil v svoji državi preganjan. Ni bil razlog v tem, da mu tožena stranka ni priznala statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite zaradi tega, ker naj prošnje ne bi vložil v najkrajšem možnem času, ampak zaradi tega, ker so se po ugotovitvah tožene stranke razmere od takrat, ko je tožnik (pred 10 leti) zapustil Somalijo, bistveno spremenile. Sodišče se zato ne opredeljuje do nekonsistentnosti izjav tožnika o tem, ali je v Grčiji dobil odgovor glede vložene prošnje, ker po mnenju sodišča za ta postopek to ni bistveno, saj je tožena stranka v odločbi jasno izrazila stališče, da je tožnik po njenem mnenju verodostojen, le da ne more več uveljavljati razlogov za mednarodno zaščito zaradi spremenjenih okoliščin.

Nadalje tožnik v točki 3. tožbe zelo obsežno opisuje, da mu še vedno grozi preganjanje s strani dominantnejših klanov in da s tem v zvezi tožena stranka ni pravilno ocenila situacije v izvorni državi tožnika. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa, konkretno iz poročila Danske službe za priseljevanje in norveške misije Landinfo na 12. strani razvidno, da v Mogadišu še nikogar niso ubili zaradi njegove klanske pripadnosti. Glede klana Marehan je navedeno, da so se v Mogadiš vrnili po konferenci v Arta leta 2000. Pripadniki Marehan, ki so pred leti imeli v mestu mnogo težav, se vračajo v Mogadiš, da bi dobili nazaj premoženje in obstajajo tudi pripadniki tega klana, ki so zdaj lastniki hotelov. Na strani 13. navedenega poročila je tudi navedeno, da nihče v Mogadišu nima razloga, da bi zbežal iz države in v tujini zaprosil za azil zaradi svoje klanske pripadnosti. Prav tako pa tudi Al Shabaab ali oblast nikogar ne napada zaradi klanske pripadnosti.

Tožnik nadalje v tožbi navaja, da so se razmere v Mogadišu in A. po umiku Al Shababa izboljšale le v določenih pogledih. Opozarja na to, da je treba skupno poročilo danske službe za priseljevanje uporabljati skupaj s predhodnim poročilom danske službe iz leta 2012. To poročilo pa navaja, da so se varnostne razmere zaradi umika Al Shabaaba poslabšale zaradi nepredvidljivih napadov na naključnih krajih. S tem v zvezi sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa, konkretno iz skupnega Poročila Danske službe za priseljevanje in norveške misije Landinfo iz januarja 2013 ugotavlja, da je v tem poročilu navedeno, da se varnostna situacija izboljšuje, vendar je OZN zaskrbljena zaradi varnostne praznine. V poročilu je govora o ciljnih umorih ter umorih po pomoti (napačna identiteta žrtve). Ljudje zdaj uživajo svobodo gibanja. Res pa je, da je tudi precej brezzakonja. Navedeno je tudi, da je Mogadiš sorazmerno miren, da potekajo številna obnovitvena dela, da je prejšnje leto prišlo ogromno pomoči zaradi suše, kar daje občutek stabilnosti, možnosti za zaposlitev in velik optimizem. Po podatkih Centra Elman Peace and Human Rights se je število mrtvih med civilisti bistveno zmanjšalo v Mogadišu, če jih primerjamo z letom 2010. Danes v mestu ni veliko dejanskih spopadov, vendar pa so ciljni umori in dosti gverilskih atentatov ter umorov, ki jih nihče ne preiskuje. Vendar se je varnost izboljšala, ker je število izgub med civilisti upadlo od februarja 2012 dalje. Iz vsega navedenega izhaja, da razmere res še niso stabilne, vendar pa je sodišče ocenilo, da pa niso več tako nevarne, da bi predstavljale resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost kogarkoli, ki bi odšel v Somalijo, zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Sodišče meni, da tudi nikakor ne more biti sporno, če je tožena stranka pri ocenjevanju varnostnih razmer v Somaliji uporabila poročila organov, ki so del izvršilne veje oblasti, saj zaradi tega ta poročila sama po sebi ne morejo biti nič manj kredibilna. S tem v zvezi tožnik tudi citira predstavnico UNHCR v biltenu Evropskega sveta za begunce in izgnance z dne 22. 2. 2013, ko je izjavila, da so smernice UNHCR, da se ne svetuje vračanja v osrednjo in južno Somalijo, še vedno veljavne ter da morajo biti vlade zelo previdne glede prisilnega vračanja v Somalijo, četudi je bila prošnja za azil zavrnjena po izčrpnem postopku. S tem zvezi sodišče opozarja na to, da je zavrnitev prošnje za azil nekaj drugega kot postopek prisilne odstranitve (tujca). V postopku vrnitve tujca namreč skladno s 67. členom Zakona o tujcih policija lahko določi rok, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo in če obstajajo objektivne okoliščine, zaradi katerih se tujec ne more prostovoljno vrniti v določenem roku, lahko skladno s četrtim odstavkom 67. člena Zakona o tujcih policija rok za prostovoljno vrnitev tudi podaljša. Isti zakon pa tudi omogoča, da se tujcu, ki je že v postopku odstranitve, lahko dovoli nadaljnjo zadrževanje (73. člen ZTuj-2). Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito torej sama po sebi še ne pomeni prisilne odstranitve v Somalijo.

Sodišče se glede tožbenih navedb o subsidiarni zaščiti tudi ne more strinjati z tožnikom, da ocena tožene stranke, da stopnja samovoljnega nasilja ni tako visoka, da bi bilo mogoče govoriti o resni individualni grožnji za življenje ali osebnost vsakega civilista, ne pomeni ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka s tem v zvezi (pod točko VI. tožbe) navaja, da poročila o številu žrtev niso najbolj natančna in povsem primerljiva. Sklicuje se na to, da je Mednarodni odbor Rdečega križa izjavil, da na splošno ni točne številke o izgubah med civilisti. S tem v zvezi se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da se je od časa, na katerega se nanašajo evidence o sprejetih ranjencih, situacija v Somaliji bistveno izboljšala in se prav tako strinja s toženo stranko, da navedbe o žrtavah niso tako jasne, da bi dopuščale zaključek, da se številke Mednarodnega odbora Rdečega križa nanašajo le na civiliste. Navedena evidenca o sprejetih ranjencih namreč izhaja iz ugotovljenega stanja Danskega odbora za priseljevanje iz februarja 2012. Sodišče se ne strinja z zaključkom tožnika v tožbi, da pridobljene informacije o državi izvora tožnika kažejo, da še vedno obstaja resna individualna grožnja, da bi bila vsaka oseba vrnjena v Somalijo, oziroma konkretneje v Mogadiš, podvržena preganjanju in kršitvam iz 18. člena ustave in 3. člena EKČP. 18. člen ustave govori o prepovedi mučenja, prav tako pa tudi 3. člen EKČP. Iz opisanih razmer v državi izvora sicer izhaja, da so razmere še vedno nestabilne, vendar se izboljšujejo, zgolj nestabilnost razmer pa še ne pomeni, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju.

Tožnik je s tem, ko je predlagal zaslišanje prosilcev za mednarodno zaščito, da bi dokazal, da se je njegovi družini zgodila nesreča, smiselno predlagal, naj sodišče opravi glavno obravnavo. Glede na to, da sodišče meni, da tožnik ne more več s tožbo predlagati novih dejstev in dokazov, kar je podrobneje pojasnilo v tej sodbi, ni sledilo tožnikovemu predlogu za razpis glavne obravnave.

Ker iz zgoraj navedenih razlogov tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.