Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval (1) ugotovitev, da je lastnik v zemljiškem katastru vpisane stavbe št. 5625, k. o. ..., stoječe na parc. ID znak ... v lasti toženke; (2) da na delu nepremičnine z ID znakom ... v lasti toženke, ki je v elaboratu sodnega izvedenca A. A. s 7. 4. 2015 označen z rezervirano parc. št. 149/2 k. o. ..., obstaja v korist tožnika stavbna pravica od 1. 1. 2003 dalje, v obsegu na tej rezervirani parcelni številki zgrajene pritlične nestanovanjske stavbe št. 5625 k. o. ... v izmeri 116 m2, in zemljišča ob stavbi v izmeri 15 m2, za čas, dokler stavba stoji; (3) da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo možna vknjižba predmetne stavbne pravice za čas, dokler stavba stoji, (4) pri čemer je elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je izdelal sodni izvedenec Matjaž Mlinar 7. 4. 2015, sestavni del te sodbe. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnik predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali odločitev sodišča v pravdnem postopku opr. št. P 593/2016, da predlagatelj ni lastnik objekta, ki je zajeta le v obrazložitvi sodbe, ne pa tudi v tožbenem zahtevku, predstavlja res iudicata in je bilo sodišče v pravdnem postopku opr. št. P 313/2018 na to vezano? 2) Ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaznega postopka v pravdni zadevi opr. št. P 313/2018 in je svojo odločitev o tem v celoti oprlo na dokazni postopek v pravdnem postopku opr. št. P 593/2016, čeprav je šlo za povsem drugačno pravno vprašanje oziroma je predlagatelj v postopku opr. št. P 313/2018 predlagal dokaze, ki v postopku opr. št. P 593/2016 niso bili izvedeni?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da ne bo izvedlo dokaznega postopka, saj predlagatelj že v pravdnem postopku P 593/2016 ni uspel izkazati obstoja lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji stavba in s tem tudi na stavbi. Ni upoštevalo, da se tožbena zahtevka obeh postopkov razlikujeta, saj je bila v postopku P 593/2016 obravnavana lastninska pravica predlagatelja na zemljišču, v konkretnem primeru pa njegova lastninska pravica izključno na stavbi. Sodišče je v postopku P 593/2016 ugotovilo, da predlagatelj ni lastnik parcele in da je njena lastnica toženka. Predlagatelj temu ne oporeka, vendar želi v novem postopku dokazati, da je lastnik stavbe, ki stoji na parceli. Res je, da se je sodišče v postopku P 593/2016 ukvarjalo tudi z lastništvom stavbe, čeprav tega predlagatelj kot tožnik sploh ni zahteval oziroma je šlo le za obiter dictum in ne za nosilno stališče za zavrnitev tožbenega zahtevka. Nižji sodišči sta obrazložitev sodbe P 593/2016 šteli kot nesporno dokazano in s tem predlagatelju odvzeli možnost sodnega varstva. Predlagateljev nov tožbeni zahtevek ni res iudicata in ne gre za kršitev pravila ne bis in idem. Za predlagatelja bi bilo sicer res bolj ugodno, če bi uspel izkazati lastništvo parcele, vendar se mu zato ne sme onemogočiti, da bi izkazal vsaj upravičenost do nečesa drugega, po mnenju sodišča manj ugodnega. Ugotovitev obstoja stavbne pravice bi predlagatelju omogočila nadaljnje opravljanje družinske dejavnosti. Ne glede na to, da se je sodišče v postopku P 593/2016 ukvarjalo tudi z lastništvom stavbe, odločitev o tem ni postala pravnomočna. Pravnomočen postane samo izrek sodbe in ne njena obrazložitev. Le pravna stališča ratio decidendi imajo zavezujoči učinek, saj je le glede teh utemeljeno pričakovanje, da se je sodišče o njih izreklo po tehtnem premisleku in na podlagi kontradiktornih argumentov strank. Omenjeno pravno stališče je sodišče v P 593/2016 izreklo obiter dictum, kar ne more pomeniti takšnih učinkov. Odločitev o enem zahtevku iz določenega razmerja ne preprečuje nove tožbe, s katero bi se uveljavljal drug zahtevek iz istega razmerja. Glede drugega postavljenega vprašanja pa poudarja, da je zgodovina zemljišča in stavbe različna, kar je ugotovilo tudi sodišče v postopku P 593/2016. Ker v danem primeru lastnik zemljišča ni tudi lastnik zgradbe, bi predlagatelj lahko kot lastnik zgradbe pridobil stavbno pravico. Sodišče se je v postopku P 593/2016 ukvarjalo tudi z vprašanjem lastninske pravice stavbe, vendar o lastništvu stavbe ni bilo pravnomočno odločeno. Predlagatelj je v novem postopku predlagal nove dokaze, s katerimi bi izkazal lastništvo stavbe, vendar sodišče njegovih dokaznih predlogov ni upoštevalo. Zaključilo je, da bi bil njegov zahtevek utemeljen, če bi že v prejšnjem postopku uspel izkazati, da je lastnik zemljišča, kar predstavlja boljše pravno varstvo, vendar mu to ni uspelo. Ključno vprašanje je, ali je sodišče smelo tožbeni zahtevek zavrniti brez izvedbe dokaznega postopka. Tožbene navedbe so bile v neposredni povezavi z uveljavljano pravno podlago in niso bile že prima facie neutemeljene. S presojo, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb, sodišče tožniku ni dalo možnosti izjave v postopku, saj njegovih dokazov sploh ni izvajalo. Predlagani dokazi niso bili irelevantni, temveč namenjeni ugotavljanju odločilnih dejstev glede pridobitve lastninske pravice na stavbi. Nenazadnje tudi toženka priznava tožnikovo lastninsko pravico na stavbi, kar izhaja iz sicer nepodpisane pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, ki jo je sama sestavila. V tej pogodbi toženka ugotavlja, da je na zemljišču pridobila lastninsko pravico, medtem ko je predlagatelj lastnik objekta na zemljišču. Pogodba ni bila sklenjena, ker se je predlagatelj takrat še štel za lastnika zemljišča in ker naj bi se stavbna pravica ustanovila zgolj za čas dveh let, medtem ko drugi odstavek 271. člena Stvarnopravnega zakonika določa, da se stavbna pravica ustanovi za čas, dokler stavba stoji.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).