Jedro

Skladno s 133. členom ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Kot to izhaja iz ugotovitve tožene stranke, tožnik nima dovolj zavarovalne dobe (skupna zavarovalna doba, tako dopolnjena v Republiki Avstriji kot tudi Republiki Sloveniji namreč znaša 29 let in 14 dni). Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev, določenih v 27. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, saj nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe, je tožena stranka njegovo zahtevo za priznanje omenjene pravice z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 17. 7. 2014 in št. ... z dne 28. 4. 2014 ter da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od leta 2012 dalje, upoštevaje delovno dobo v skupnem trajanju 40 let in 6 mesecev. Nadalje je odločilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je 16. 4. 2014 vložil zahtevo za starostno pokojnino po določbah Uredbe (ES) št. 883/2004, saj ima zavarovalno dobo dopolnjeno tudi v Republiki Avstriji. Njegova zahteva pa je bila zavrnjena, ker naj ne bi imel dopolnjene dovolj delovne dobe, to pa zaradi tega, ker naj ne bi bili plačani prispevki za zavarovanje. Tožnik je bil samostojni podjetnik. Davčni urad RS (v nadaljevanju DURS) je zoper tožnika vodil postopke davčne izvršbe, nato pa zneske, ki jih je tožnik plačal za pokritje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, uporabil za kritje drugih odprtih obveznosti, ki jih je tožnik imel do DURS. Le-ta je z denarnimi sredstvi, ki bi jih moral posredovati toženi stranki, zapiral druge obveznosti, ki jih je imel tožnik iz drugih naslovov. Dejstvo je, da bi DURS moral najprej nakazati zneske v višini prispevkov in šele nato zapirati druge obveznosti po sklepih o izvršbi. Tako pa je DURS oškodoval pokojninsko blagajno in posledično povzročil tožniku ogromno materialno škodo. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)1 v 103. členu jasno določa, da so iz izvršbe izvzeti davki in prispevki, kar pomeni, da davčni organ nikakor ne bi smel rubiti sredstev, ki jih je tožnik namenil za plačilo svojih davkov in prispevkov. Zaradi napačno vodenih postopkov s strani DURS je bil tožnik oškodovan tudi zaradi tega, ker mu A., ni priznalo pravice do koridorske pokojnine. Tožnik nadalje pojasnjuje potek davčnih postopkov. Odmera dohodnine za leto 1998 in plačilo prispevkov za leto 2000 je bilo na osnovi pritožb tožnika odpravljena. DURS je ves čas iz transakcijskega računa tožnika odtegoval sredstva iz prilivov (v višini 14.164,33 EUR). Nastal je višek, ki bi ga morala poknjižiti v korist prispevkov tožnika, kar je razvidno iz dopisa z dne 10. 5. 2010. Na kontu 902020 je imel poknjižen znesek v dobro tožnika v znesku 14.164,33 EUR. Ta znesek bi moral DURS evidentirati in poknjižiti za pokojninsko blagajno, saj gre v skladu z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2)2 (160. člen) za omejitev davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva. DURS pa je omenjeni znesek poknjižil po kontih, vezanih na dohodnino, katere plačilo je bilo odpravljeno že v letu 2005 in s tem tožnika oškodoval. DURS je glede na navodilo ministrstva moral denar zarubiti in poknjižiti po opr. št. tožnika, kar pa je bilo storjeno le za eno leto. Od zneska 14.164,33 EUR, ki ga je na dan 10. 5. 2010 imel na računu, je del tega zneska poknjižil za del obveznosti od 10/2003 do 9/2004, preostanek pa je porabil za plačilo dohodnine za leto 1998, katere tožnik ni bil dolžan plačati, saj je bila odločba davčne uprave odpravljena že v letu 2005. Tožnik predlaga, da sodišče pozove davčno upravo, da najprej pojasni izpis salda po obveznostih z obrestmi do 10. 5. 2010. V primeru dvoma je potrebno pritegniti tudi izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil, kako je ravnala davčna uprava in zakaj ni ravnala v skladu z odločbami Ministrstva za finance. Sodišče prve stopnje je sicer postavilo sodno izvedenko za finance, katere izvedensko mnenje pa tožnik ne sprejema, saj izvedenka ni podala odgovorov na predhodne trditve tožnika. Tožnik se sklicuje tudi na kartice DURS. V teh karticah ni bil evidentiran promet v dobro. Štirje prilivi iz leta 2004, en priliv iz leta 2009, devet prilivov iz leta 2010, osem prilivov iz leta 2011, šest prilivov iz leta 2012 in dva priliva iz leta 2013 v skupnem seštevku 8.071,90 EUR. Zaradi pomanjkljivih podatkov ima tožnik ugovor glede obračuna obresti in dolga, saj DURS ni upošteval celotnega prometa v dobro, tudi nima pravilnega izkaza stanja na svojih karticah, kar tožnik nesporno izkazuje z izpiskom prometa. Tudi sodna izvedenka se ni poglobila v pregled knjiženja obveznosti, pač pa je zgolj navedla, brez kakršnekoli utemeljitve, da znesek 14.164,33 EUR tožnik ni vplačal. Tožnik tega zneska ni vplačal v seštevku, pač pa gre za več zneskov, katerih vsota je omenjeni znesek. Tudi sodišče prve stopnje v obširni odločbi ni argumentirano zavrnilo omenjenih trditev tožnika. Izvedenka pri dopolnilnem mnenju sploh ni upoštevala absolutnega zastaranja z dne 29. 6. 2009 in posledično odločbe z dne 1. 7. 2009, s katero so bila odpravljena vsa pretekla dejanja DRUS glede dohodnine 1995. Ker je bilo tudi dopolnilno mnenje sodne izvedenke nepopolno, saj ni raziskala okoliščin, na katere se sklicuje tožnik, omenjeno pa ni bilo moč odpraviti z zaslišanjem izvedenke, ki se je zgolj sklicevala na dokumentacijo DURS-a, je utemeljeno predlagal, da sodišče v postopek pritegne drugega izvedenca. Sodišče v obsežni obrazložitvi ni argumentirano odgovorilo na osnovno vprašanje, ki je predmet tega tožbenega zahtevka, da se z zneskom, ki ga je imela davčna uprava na svojem računu z dne 10. 5. 2010, to je 14.164,33 EUR, poplačajo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi izvedenka je dopuščala možnost, da lahko tožnik z listinami dokaže, da je nakazal 14.164,33 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 7. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 4. 2014. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3. Tožena stranka je namreč v postopku ugotovila, da ima tožnik v Sloveniji 26 let, 5 mesecev in 14 dni zavarovalne dobe, v Avstriji pa 2 leti in 7 mesecev, skupaj torej 29 let in 14 dni. Za pridobitev pravice pa bi moral dopolniti starost 60 let in imeti dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

6. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je bil tožnik v RS registriran kot samostojni podjetnik. Za sporno obdobje kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani. Tožnik meni, da je za neplačilo prispevkov odgovoren takratni DURS, ki je namesto, da bi plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz tožnikovih sredstev zapiral druge davčne obveznosti. Še posebej gre za znesek 14.164,33 EUR, ki bi ga po mnenju tožnika moral DURS poknjižiti v korist prispevkov in jih nakazati toženi stranki.

7. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja najprej pridobilo pisno pojasnilo Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS) z dne 9. 6. 2016 (listovna št. 34). Postavilo je tudi sodno izvedenko za davke in finance, ki je podala pisno izvedensko mnenje in ki jo je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo.

8. Sodna izvedenka je po proučitvi dokumentacije podala izvedensko mnenje, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani od 1. 10. 2003 do 30. 9. 2004. Po 22. 1. 2007 ni razvidno več nobeno plačilo. Za čas od 2004 do 2009 je po mnenju sodne izvedenke pravilna ugotovitev FURS-a, kot je razvidna iz dopisa z dne 9. 6. 2016 (listovna št. 34 - 36 sodnega spisa). FURS za omenjeno obdobje namreč ugotavlja, da so bili za obdobje od 1. 10. 2004 do 28. 2. 2005 prispevki zaradi zastaranja pravice do izvršbe odpisani, za obdobje od 1. 3. 2005 do 31. 3. 2005 so bili plačani, za obdobje od 1. 4. 2005 do odjave dejavnosti 31. 8. 2014 pa prispevki niso bili plačani.

9. Iz pritožbenih navedbe ne izhaja, da bi tožnik nasprotoval ugotovitvam sodne izvedenke, da prispevki niso bili plačani. Tožnik namreč meni, da ravnanje FURS-a oziroma pred njim DURS-a ni bilo pravilno oziroma zakonito in da bi moral sredstva, ki jih je DURS imel na računu nakazati toženi stranki, ne pa da je s temi sredstvi zapiral druge tožnikove davčne obveznosti.

10. ZPIZ-2 v 158. členu določa, da se prispevki za obvezno zavarovanje, ki so določeni s tem zakonom, plačujejo zavodu. Prispevki za obvezno zavarovanje se plačujejo v skladu s predpisi, ki veljajo v času nastanka obveznosti za plačilo prispevkov. Skladno s 159. členom ZPIZ-2 prispevke za obvezno zavarovanje po tem zakonu pobira davčna uprava, razen prispevke za dokup pokojninske dobe. Če ni s tem zakonom drugače določeno, se glede postopka pobiranja prispevkov, pravic in obveznosti zavarovanca, varovanja podatkov in pristojnosti davčnega organa uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in davčno službo. Tudi pred uveljavitvijo ZPIZ-2 je bilo določeno, da DURS pobira prispevke in da se glede načina izterjave zapadlih prispevkov, nadzora nad plačevanjem in obračunavanjem prispevkov, glede zastaranja in zamudnih obresti, smiselno uporablja zakon, ki ureja davčni postopek (228. člen ZPIZ-1).

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za določena obdobja niso bili plačani prispevki. Skladno s 133. členom ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Kot to izhaja iz ugotovitve tožene stranke, tožnik nima dovolj zavarovalne dobe (skupna zavarovalna doba, tako dopolnjena v Republiki Avstriji kot tudi Republiki Sloveniji namreč znaša 29 let in 14 dni). Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev, določenih v 27. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, saj nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe, je tožena stranka njegovo zahtevo za priznanje omenjene pravice z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila.

12. Tožnik je v tožbi uveljavljal, da je za neplačilo prispevkov odgovorna davčna uprava oz. takratni DURS. Iz podanega mnenja sodne izvedenke izhaja prepričljiva ugotovitev, da omenjenemu organu ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja. Ustrezno je pojasnila, kako je v spornem obdobju postopal DURS. Vse omenjeno podrobno navaja tudi že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče navedenega ne ponavlja znova. Ključen očitek, kot je razviden iz pritožbenih navedb je, da naj bi imela davčna uprava na svojem računu 14.164,33 EUR na dan 10. 5. 2010 in da je del tega zneska poknjižila za del obveznosti od 10/2003 do 9/2004, preostanek pa je davčna uprava porabila za plačilo dohodnine za leto 1998, katero tožnik ni bil dolžan plačati, saj je bila odločba davčne uprave odpravljena v letu 2005. Tožnik zato s tožbo terja, da se s preostankom teh sredstev poplačajo prispevki oz. obveznosti za nadaljnja leta. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno ni predmet odločanja v zvezi s presojo sporne odločbe. Če tožnik meni, da je bilo ravnanje davčnega organa nepravilno oz. nezakonito, bi moral zoper omenjeni organ pravočasno sprožiti ustrezne postopke. Sicer pa je tudi že sodna izvedenka glede zneska 14.164,33 EUR prepričljivo pojasnila, da je bil navedeni znesek iz aktivnega konta obveznosti preknjižen na sporne terjatve, na konto 90 20 20. Ko je bila odločba razveljavljena, se je ta terjatev stornirala. Ni bil pa to znesek, ki bi bil nakazan s tožnikove strani. Izrecno je izvedenka poudarila, da to iz kartic ni razvidno. Dopustila je le možnost, da lahko tožnik nakazilo zneska 14.164,33 EUR dokaže z listinami. Omenjeno pa tožnik ni storil in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Edini priliv, ki je bil izkazan s strani tožnika v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2009 (fizično plačilo) je le plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, in sicer 7. 9. 2007 tri akontacije po 15,36 EUR in 23. 5. 2008 znesek v višini 16,24 EUR. V obdobju od 2004 do 2007 so bile opravljene izvršbe in vse te izvršbe so bile pravilno knjižene. Za kasnejše obdobje pa ni podatkov, da bi bila opravljena še kakšna izvršba. Izvedenka je tudi pojasnila pravno podlago v zvezi z opravljanjem izvršbe. V 93. členu ZDavP-2 je določen vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev ter v 94. členu tudi prednost dospele davčne obveznosti pred drugimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek. Iz tretjega odstavka 93. člena ZDavP-2 izhaja, da če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: najprej stroški postopka pobiranja davka, potem obresti, potem davek in nato denarne kazni in globe in stroški postopka. V postopku davčne izvršbe zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka (četrti odstavek 93. člena).

13. Ker je tudi po stališču pritožbenega sodišča sodna izvedenka prepričljivo odgovorila na zastavljena vprašanja, tako v pisno podanem izvedenskem mnenju kot tudi pri pisni dopolnitvi tega mnenja in tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se v postopek pritegne nov izvedenec. Podlago za svoje odločitve je sodišče prve stopnje imelo v drugem odstavku 287. člena ZPP.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.