Jedro

Na podlagi člena 545 ZKP je mogoče priznati odškodnino le za tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim priporom, ne pa tudi samim kazenskim postopkom. Nematerialna škoda se ugotavlja na podlagi člena 200 ZOR.

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki odškodnino v znesku 500.000,00 SIT in 8.000,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prisojeni znesek se nanaša na nematerialno škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi neupravičenega pripora v času od 13.3.1987 do 15.6.1987. Zavrnjeni del zahtevka pa se nanaša na materialno škodo, nastalo tožniku potem, ko je bil v delovni organizaciji prestavljen na nižje vrednoteno delovno mesto.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v svoji pritožbi, ki jo je naperila proti zavrnilnemu delu sodbe, uveljavlja vse tri pritožbene razloge po čl. 353 ZPP.

Navaja, da je tožnik že v tožbi opozoril, da je bil neposredno po povratku iz pripora in razporeditvi na nižje delovno mesto 16.6.1987 z dne 7.7.1987 uveden proti njemu disciplinski postopek na podlagi kaznivih dejanj, ki so bila predmet kazenskega postopka. O tem pa je bilo pravnomočno odločeno šele 17.7.1991. Kot rešitev predhodnega vprašanja bi se zato moralo ugotavljati, ali je bila razporeditev tožnika na nižje delovno mesto in s tem povzročena gmotna škoda v vzročni zvezi s kazenskim postopkom in priporom. Delovna organizacija drugih razlogov ni imela in je tako ravnala izključno zaradi neupravičenega pripora kot posledici kazenskega postopka, ki ga ni povzročila ona, marveč organi pregona, za katere je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v svoji pritožbi, vloženi proti obsodilnemu delu sodbe, uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožnik ni predložil nobenega dokazila o tem, da je v resnici jetrni bolnik. Ta trditev ni dokazana. Prav tako ni dokazano, da je imel tožnik visok standard, da je družina psihično trpela in da so someščani izvajali psihični pritisk s telefonskimi klici. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. Satisfakcija za škodo mora biti v objektivnih okvirih in v skladu z odškodninami, kot so se oblikovale v sodni praksi, sicer bi prišlo do neenakopravnega obravnavanja državljanov Republike Slovenije. Upoštevati pa je treba, da je višina odškodnine odraz ekonomske moči družbe, kar prav tako vpliva na razpon odškodninskih zneskov, oblikovanih v sodni praksi. Tožnik ni dokazal, da je jetrni bolnik in da je bolezen, če jo ima, v vzročni zvezi s priporom. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo tako spremeni, da ustrezno zniža prisojeno odškodnino ali pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Svojemu odgovoru je tožnik priložil tri zdravniška potrdila, iz katerih izhaja, da se zdravi zaradi bolezni na jetrih. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bil tožnik tekom kazenskega postopka, ki se je končal z oprostilno sodbo, v priporu od 13.3.1987 do 15.6.1987. Tožnik, tedaj direktor DO T., je bil osumljen kaznivega dejanja prejemanja daril, kasneje pa še grabeža in kupčevanja s tujo valuto.

Ko se je vrnil iz pripora, je v delovni organizaciji stekel proti njemu disciplinski postopek, ki se je tudi končal z oprostitvijo, vendar pa je bil tožnik prestavljen na drugo delovno mesto, nižje ovrednoteno, v času od 16.6.1987 pa do 24.8.1990, ko je zapustil delovno organizacijo.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama prav tako ni sporen temelj tožbenega zahtevka, to pa je določilo čl. 545 ZKP (Zakona o kazenskem postopku - Ur.l. SFRJ št. 4/77), po katerem ima pravico do povrnitve škode tudi, kdor je bil v priporu, pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe.

Ko je ugotavljalo višino tožnikove škode, se je sodišče prve stopnje pri nematerialni škodi pravilno oprlo na določilo čl. 200 ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Ta se nanaša med drugim tudi na pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti in za strah. Pri ugotavljanju vseh okoliščin primera, ki vplivajo na višino odškodnine, se je sodišče oprlo na podatke kazenskega spisa, kakor tudi na izpovedbo tožnika, ko je bil zaslišan kot stranka.

Prepričljivi tožnikovi izpovedbi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Za tožnika je pomenil pripor popolno degradacijo, kar je ugotovil tudi po prihodu iz pripora glede na odnos ljudi do njega.

Sicer pa je v priporu psihično trpel tako, da je shujšal kar 15 kg, kar pa se je pozneje odrazilo tudi v obolelosti na jetrih. Tožnik je trpel zlasti tudi zaradi prizadetosti svojih otrok in žene in njihovi izpostavljenosti raznim šikanam. Vse to, kot tudi trajanje pripora, težo očitanih kaznivih dejanj, prizadetost časti je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ko je priznalo tožniku vtoževani znesek 500.000,00 SIT iz naslova odškodnine za nematerialno škodo kot primerno satisfakcijo za to škodo. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe tožene stranke, da naj bi se pri vseh oškodovancih upoštevalo, da naj se enakopravno obravnavajo kot državljani Republike Slovenije. Odškodnina za utrpelo nematerialno škodo se določa od primera do primera po subjektivnih kriterijih, te pa je sodišče prve stopnje v danem primeru pravilno upoštevalo in določilo za tožnikovo nematerialno škodo pravično odškodnino. Pritožba tožene stranke, ki zahteva znižanje te odškodnine, zato ni utemeljena.

Tudi tožnikova pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med priporom in pa njegovo prestavitvijo v delovni organizaciji z direktorskega mesta na nižje vrednoteno delovno mesto. Za sam kazenski postopek, ki je verjetno bil vzrok taki odločitvi, pa materialno pravo ne prizna odškodnine, razen seveda, če bi šlo za nezakonito ravnanje v kazenskem postopku, kar pa se v tožbi ne zatrjuje in ne uveljavlja kot temelj tožbenega zahtevka. V ostalem se pritožbeno sodišče sklicuje na prepričljive razloge v sodbi sodišča prve stopnje. Ker ni podan noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov, je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih čl. 166 in 154 ZPP.

Določila ZPP, ZOR in ZKP so bila uporabljena na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).