Jedro

Kaznivo dejanje prikrivanja iz drugega odstavka 221. člena KZ stori, kdor bi za stvar, ki jo je kupil, moral in mogel vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku

221. člena KZ lahko ravna z tremi oblikami krivde - eventualnim naklepom, z zavestno ali nezavestno malomarnostjo, pri čemer pa za temeljno dejanje ni potrebno, da bi bila izrečena obsodilna sodba, kar sicer pravilno ugotavlja pritožba sama. Sam obdolženec pa je povedal, da se na računalnike spozna in je zato vedel za ceno v trgovini, ki je bistveno višja, ob nakupu pa si je mislil, da neznanec računalnika po normalni poti že ni kupil. Zato za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 221. člena KZ ni potrebno, da bi storilec vedel za pravo opredelitev kaznivega dejanja, pomembno je le, da na splošno ve za obstoj kaznivega dejanja. Z izrazom "mogel in moral vedeti" pa se pri tem kaznivem dejanju nakazuje na nakup in druge oblike prikrivanja tako imenovanih sumljivih stvari.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. A. N. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po drugem odstavku 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 69. členu KZ je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmeta - računalnika. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe ali obtožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik v pritožbi ne opredeljuje, iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP bi naj prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kot tudi ne, iz katere točke 372. člena ZKP bi naj bil kršen kazenski zakon. Vendar pa iz obrazložitve izhaja, da bi naj prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, ko je sprejelo obsodilno sodbo, ne da bi obstajali zakonski znaki kaznivega dejanja prikrivanja, torej da bi obstajalo temeljno kaznivo dejanje. Po mnenju pritožbe pa je iz istega razloga prvostopno sodišče bistveno kršilo še določbe kazenskega postopka in očitno torej iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj o tem, čigav je računalnik, ki ga je kupil obdolženec ter o tem, kje se obravnava kaznivo dejanje tatvine tega računalnika, izpodbijana sodba nima razlogov.

Stališče obdolženčevega zagovornika v pritožbi je zgrešeno. Kaznivo dejanje prikrivanja iz drugega odstavka 221. člena KZ stori, kdor bi za stvar, ki jo je kupil, moral in mogel vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 221. člena KZ lahko ravna z tremi oblikami krivde - eventualnim naklepom, z zavestno ali nezavestno malomarnostjo, pri čemer pa za temeljno dejanje ni potrebno, da bi bila izrečena obsodilna sodba, kar sicer pravilno ugotavlja pritožba sama. Sam obdolženec pa je povedal, da se na računalnike spozna in je zato vedel za ceno v trgovini, ki je bistveno višja, ob nakupu pa si je mislil, da neznanec računalnika po normalni poti že ni kupil. Zato za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 221. člena KZ ni potrebno, da bi storilec vedel za pravo opredelitev kaznivega dejanja, pomembno je le, da na splošno ve za obstoj kaznivega dejanja. Z izrazom "mogel in moral vedeti" pa se pri tem kaznivem dejanju nakazuje na nakup in druge oblike prikrivanja tako imenovanih sumljivih stvari. Uveljavljana pritožbena razloga zato nista podana, kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji se zagovornik ne pritožuje, njen preizkus pa je pritožbeno sodišče opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona in določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencu pa izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave ter mu z njo določilo ustrezno dolgo zaporno kazen in primerno preizkusno dobo.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).