Jedro

V zvezi z revizijsko neizpodbojnimi ugotovitvami sodišča, da je bil tožnik poškodovan pri delu s strojem, katerega sestavni del je bila krožna žaga brez varnostnega ščita, da je moral tožnik sam odstraniti „obdelovance“, kadar so se ti zagozdili, pri čemer je bilo tožnikovo delo normirano, je pravilno stališče, da je delo s strojem predstavljalo nevarno dejavnost in je zato odgovornost delodajalcev objektivna.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožnik sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca, da sta dolžna tožniku plačati 8,320.000,00 SIT (sedaj 34.718,74 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila. Znesek predstavlja odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi škodnega dogodka, ki se je pripetil 10. 8. 1995. Pri odmeri odškodnine je bil upoštevan prispevek tožnika k nastanku škode v višini 20%. Brez upoštevanja tožnikovega prispevka k škodi bi znašala odškodnina za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT, za strah 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 7,000.000,00 SIT, zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti pa 800.000,00 SIT.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo delno ugodilo pritožbi obeh tožencev proti prvostopenjski sodbi in to sodbo spremenilo tako, da sta toženca dolžna tožniku plačati 5,920.000,00 SIT (sedaj 24.703,72 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odločitvi je v celoti upoštevalo stališče prvostopenjskega stališča glede odgovornosti tožencev in tožnikovega prispevka k nastanku škode. Sicer pa je stališče pritožbenega sodišča, da znaša pravična denarna odškodnina brez upoštevanja tožnikovega prispevka k nastanku škode, za telesne bolečine 1,500.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 5,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča so vložili revizijo tožnik in toženca.

4. Tožnik je vložil revizijo zoper zavrnilni del Višjega sodišča v Mariboru in pri tem uveljavljal razlog zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidenta je, da mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino, pritožbeno sodišče pa je odškodnino nepravilno znižalo.

5. Toženca sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v obsodilnem delu in uveljavljala „pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava“. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo glede pasivne legitimacije toženih strank. Tožnik je najprej tožil toženca kot samostojna podjetnika, kasneje pa je „tožbeni zahtevek“ spremenil tako, da je zahteval plačilo odškodnine od tožencev kot fizičnih oseb, pri čemer se toženca nista strinjala s spremembo tožbe. Povzročitelj škode je I. kot tožnikov delodajalec in imetnik nevarne stvari. Jasno je, da je škodo povzročil le on in zato toženka zanjo ne odgovarja. Tožbeni zahtevek zoper oba toženca kot fizični osebi je bil uveljavljen šele 13. 9. 2004 in naj bi zato nastopilo zastaranje tožnikove terjatve. Tožencema tudi ni bila dana možnost, da bi lahko dokazovala dejstva v smeri ekskulpacijskih razlogov očitane objektivne odgovornosti z izvedencem lesne stroke, izvedencem za varstvo pri delu in rekonstrukcijo škodnega dogodka. Sodišče je namreč vse te dokaze zavrnilo. Žaga, ki obratuje brez varnostnega ščita je res nevarna stvar, vendar do škodnega dogodka ni prišlo zaradi tega, ker bi se žaga pokvarila temveč zato, ker je tožnik posegel v območje delovanja stroja med obratovanjem. Dokaz z izvedencema naj bi bilo nujno izvesti tudi zaradi pravilne uporabe materialnega prava in ne zgolj zaradi ugotovitve dejanskega stanja. Izvedenec lesne stroke in izvedenec za varstvo pri delu bi lahko opredelila, ali je bilo ravnanje tožnika v škodnem dogodku pravilno in v skladu s predpisi iz varstva pri delu in ali bi do škodnega dogodka sploh prišlo, če bi tožnik spoštoval predpise iz varstva pri delu. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja o nastanku poškodbe bi bilo treba z izvedencema opraviti ogled kraja dogodka in rekonstrukcijo. Sodišči naj bi tudi napačno ocenili tožnikov soprispevek oziroma njegovo izključno krivdo za povzročeno škodo. Sodišče prve stopnje je namenilo obrazložitvi temelja tožbenega zahtevka le pol strani, višje sodišče pa je nato dejansko stanje še dodatno obrazložilo, vendar ni upoštevalo vseh dejstev, ki so bila ugotovljena na prvi stopnji. Tožnik je kršil vsa pravila varnosti in zdravega razuma in je zato izključno s svojim dejanjem zakrivil škodo. Tožniku je bila prisojena previsoka odškodnina, pri čemer je najbolj izstopajoča odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženca sta zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja zaradi določitve odstotka trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, temu dokaznemu predlogu pa sodišče ni sledilo. Po mnenju dr. V. naj bi bile tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 28% in je tako tožnik za odstotek prejel skoraj 200.000,00 SIT, kar je pretirana odškodnina. Tožniku je priznana zgolj 30% odstotna telesna okvara, kar pomeni, da prejema invalidnino s strani ZPIZ, kar je zamolčal. Toženca sta vštetje invalidnine v odmero odškodnine zahtevala že v postopku na prvi stopnji in nato še v pritožbi, o tem pa drugostopna sodba nima razlogov. Pretirana naj bi bila tudi prisojena odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode.

6. Reviziji sta bili poslani Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročeni nasprotnima strankama, pri čemer je tožnik odgovoril na revizijo tožencev.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Samostojni podjetnik ima pravno subjektiviteto fizične osebe. Tožnik zato naknadno ni tožil drugih oseb kot v tožbi in zato tudi ni šlo za subjektivno spremembo tožbe, za kar bi bila potrebna posebna privolitev tožencev.(1) S tem v zvezi pa je tudi popolnoma zgrešen revizijski argument zastaranja terjatve.

9. Neutemeljen je tudi očitek tožencev, da sta bila zaradi zavrnitve dokaznih predlogov prikrajšana za „možnost, da bi lahko dokazovala dejstva v smeri ekskulpacijskih razlogov očitane objektivne odgovornosti z izvedencem lesne stroke, z izvedencem za varstvo pri delu in z rekonstrukcijo škodnega dogodka“. Stranka mora namreč natančno opredeliti katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi.(2) Glede na trditve tožencev pa naj bi šele angažiranje izvedencev in „rekonstrukcija“ škodnega dogodka pokazali, ali je bilo morda tožnikovo ravnanje takšno, da bi lahko izključilo objektivno odgovornost tožencev. Predlagani so bili torej informativni dokazi, ki naj bi bili izpeljani zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve. Takšni dokazi niso dovoljeni in jih je zato sodišče pravilno zavrnilo.

10. V zvezi z revizijsko neizpodbojnimi ugotovitvami sodišča(3), da je bil tožnik poškodovan pri delu s strojem, katerega sestavni del je bila krožna žaga brez varnostnega ščita, da je moral tožnik sam odstraniti „obdelovance“, kadar so se ti zagozdili, pri čemer je bilo tožnikovo delo normirano, je pravilno stališče, da je delo s strojem predstavljalo nevarno dejavnost in je zato odgovornost delodajalcev objektivna.(4) Upoštevaje revizijsko neizpodbojno dejstvo, da je bil tožnik v delovnem razmerju z obema tožencema, sta tudi oba objektivno odgovorna za škodo. Pravilno je tudi stališče obeh sodišč, da je tožnik zaradi premajhne pozornosti prispeval k nastanku škode in ta prispevek ne znaša več kot 20% ob upoštevanju kolizije z objektivno odgovornostjo tožencev. Glede na naravo dela, tožnikovo ravnanje (v skladu z dejanskimi ugotovitvami sodišča) ne more predstavljati „dejanja oškodovanca“ v smislu določb drugega odstavka 177. člena ZOR.

11. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati drugačnega dejanskega stanja (ki bi lahko vplivalo na drugačno odmero denarnega zadoščenja), kot jih je upoštevalo pritožbeno sodišče in je razvidno iz 6., 7. in 8. strani sodbe pritožbenega sodišča ter 13. in 14. strani prvostopenjske sodbe. Tožnik je zaradi delovne nezgode utrpel raztrganino v predelu desne podlahti, poškodbo globoke veje koželjničnega živca (nervus radialis) nižje od mesta, ki oživčuje iztegovalke zapestja ter prerezanino ter raztrganino mišičevja. Pri odmeri odškodnine zaradi posledic teh poškodb je pritožbeno sodišče ustrezno vrednotilo konkretne škodne posledice v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je nujno za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin v ustreznih razmerjih. V odstotkih izraženo abstraktno zmanjšanje oškodovančevih življenjskih sposobnosti ne predstavlja izključnega merila pri odmeri odškodnine, in se zato toženca neutemeljeno sklicujeta na določene odškodninske primere. Za odločitev o reviziji je bistveno, da so zneski zadoščenja znotraj razponov, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, ti razponi pa so bili pri odločanju pritožbenega sodišča v celoti upoštevani. Zaradi tega tudi ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, ki predstavljajo zavzemanje za izključno primerjavo s posameznimi primeri iz sodne prakse, in še to v zvezi s posameznimi oblikami relativno samostojnih škod. Sodišče tudi ni ugotovilo, da tožnik prejema invalidnino in se že zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba izreči o problemu vštevanja invalidnine v odškodnino.

12. Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP in implicira tudi zavrnitev predlogov za povrnitev revizijskih stroškov. Zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega odgovora ima podlago v prvem odstavku 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj 187. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj 212. člen ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (4): Primerjaj prvi odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR.