Jedro

Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke glede odločitve o stroških postopka se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka sodbe razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino ob sodni razvezi v višini 4.400,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.454,31 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V presežku, to je do zneska 14.901,38 EUR s pp, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku in zahtevku glede pravdnih stroškov v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe dalje do plačila oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Sodbi očita bistveno kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, kar vpliva na zakonitost sodbe, po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP, v konkretnem primeru pa tudi zmotno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP. Izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo pravil pravdnega postopka glede pravočasnega navajanja dejstev ter dokazov in prerekanja trditev ter dokazov nasprotne stranke. Trditveno podlago glede odškodnine je tožeča stranka podrobno pojasnila že v tožbi pod točko III., posledično bi moralo sodišče zahtevku v celoti ugoditi, tožena stranka namreč trditvene podlage za plačilo odškodnine ni pravočasno prerekala ne v odgovoru na tožbo, niti v pripravljalni vlogi 22. 12. 2011 kot tudi ne kasneje, vse do naroka dne 22. 8. 2013, kar pa je prepozno. Podredno pa tožeča stranka izpostavlja tudi, da je določitev odškodnine bistveno prenizka. Po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR sodišče v primeru, da delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja ter ob ugotovitvi, da je odpoved delodajalca nezakonita, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, obenem pa mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ osemnajstih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova plača v zadnjih treh mesecih je znašala povprečno 1.358,67 EUR. Tožnik je bil v času vložitve tožbe star 56 let in po izobrazbi poklicni šofer. Prijavljen je bil na zavodu za zaposlovanje in je ostal brez vseh dohodkov. Splošno znano je, da je v sedanjem času zelo težko dobiti novo službo. Upoštevati je potrebno starost tožnika in gospodarsko situacijo v regiji. Tožnik iz navedenih razlogov zahteva odškodnino, skladno z določilom ZDR v višini 14 zadnjih plač, ker meni, da je ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, posebej pa še oškodovanja iz naslova neprejete odpravnine in odpovednega roka s strani tožene stranke, pravična in primerna odškodnina. Meni, da odškodnina dejansko pomeni odmeno za odpoved reintegraciji ter odmeno za prikrajšanje zaradi izključenega odpovednega roka in neizplačila odpravnine ter nadalje izpostavljenost slabim ekonomskih razmeram, v katerih se je znašel tožnik po krivdi tožene stranke. Navaja, da ima nepreskrbljeno hčerko in da si je plačeval osnovno socialno zavarovanje. Trdo je iskal novo zaposlitev, a je ni uspel najti. Meni, da je v celoti dokazal vse zahtevane predpostavke vtoževane odškodnine. Sodišče pozablja, koliko časa je trajal sodni postopek in koliko časa je bil tožnik brez zaposlitve in brez dohodka. Navaja, da je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje glede prisojene višine odškodnine za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi in na plačilo stroškov postopka. Meni, da je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati, da je tožena stranka tožniku izplačala plačo in obresti, plačo je dobil plačano, čeprav ni hodil v službo. Tožena stranka je plačala tako že odškodnino, ki se odraža v obrestih, prav tako pa od tožnika ni imela koristi in je njegovo delo moral opravljati nekdo drug. Odškodnina je previsoko odmerjena. Sodišče je tudi napačno obračunalo stroške postopka, ko je priznalo sedemkratno kilometrino na relaciji A. - B. - A.. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, odškodnino zniža na dve neto plači, v vsakem primeru pa spremeni odločitev o stroških postopka in tožniku naloži v plačilo stroške pritožbe, ki jih priglaša. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni glede odločitve o stroških postopka, v ostalem sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava v delu, ko je odločalo o stroških postopka, v ostalem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi.

Zmotno je pritožbeno zavzemanje tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko je upoštevalo prerekanje tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine po višini na naroku 22. 8. 2013, kar naj bi bilo prepozno. Iz poteka postopka tega individualnega delovnega spora namreč izhaja, da je do obravnavanja tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) prišlo šele po pravnomočni odločitvi sodišča o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2011 nezakonita, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 12. 2. 2013, kar je bilo odločeno s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 480/2013 z dne 19. 6. 2013, s katerima je bilo tudi odločeno, da se razveljavi zavrnilna odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine v zvezi s sodno razvezo. V novem postopku je moralo tako sodišče prve stopnje odločiti še o višini odškodnine po 118. členu ZDR. Glavna obravnava dne 22. 8. 2013, je bila prva obravnava po odločitvi višjega sodišča, na kateri se je sploh obravnavalo vprašanje odškodnine po 118. členu ZDR. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče kršilo določbe ZPP, pri čemer niti ne navede, katere določbe ZPP, verjetno meri na določbe 286. člena ZPP, neutemeljene. Pri tem pa je potrebno še poudariti, da je pravno zmotno stališče pritožbe, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku za odškodnino po 118. členu ZDR, če tožena stranka tožbenega zahteva ne bi prerekala po višini. Sodišče mora po določbi 118. člena ZDR namreč prisoditi ustrezno denarno odškodnino, ki jo zakon omejuje na osemnajst plač. To pomeni, da mora sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi ustrezno odškodnino, glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Kot je bilo že zgoraj navedeno, je bilo s pravnomočno sodno odločbo v tem individualnem delovnem sporu ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in je bila pogodba o zaposlitvi razvezana na predlog tožnika z dnem zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V takih primerih je po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR delavec upravičen do ustrezne denarne odškodnine v višini največ osemnajstih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožniku, kot ustrezno denarno odškodnino, prisodilo znesek 4.400,00 EUR. Tožeča stranka meni, da gre za občutno prenizek znesek in da bi bila primerna odškodnina v višini 19.301,38 EUR (kar predstavlja skupaj štirinajst bruto plač), tožena stranka pa meni, da je odškodnina, ki naj bi predstavljala skoraj pet neto plač, previsoka in bi bila ustrezna odškodnina kvečjemu v višini dveh neto plač.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da sta pritožbi tožeče in tožene stranke neutemeljeni in da je prisojena odškodnina v višini 4.400,00 EUR ustrezna odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje in tudi na materialno podlago, ki jo daje 1. odstavek 118. člena ZDR. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje in ugotovljenega dejanskega stanja v postopku izhaja, da je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagal tožnik in da je tožnik upravičenec do prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, torej, da se ne bo znašel na odprtem trgu brezposelnih oseb. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s položajem na trgu dela, saj tožniku na ta trg dela ne bo potrebno vstopati, ker bo prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti do uveljavitve pravice do pokojnine. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi sodišče pri odškodnini po 1. odstavka 118. člena ZDR moralo upoštevati trajanje sodnega postopka, dejstvo, da ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni dala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine (očitno pritožba meri na pravice ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse namreč odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS; št. 2/2013) jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost, kot je bilo že obrazloženo zgoraj in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.

Pri višini odmere odškodnine po 118. členu ZDR tudi ni pomembno, koliko časa je trajal sodni postopek, saj so bile tožniku priznane vse pravice iz delovnega razmerja do datuma sodne razveze, to je 12. 2. 2013 in je tožnik tudi že prejel za navedeno obdobje vsa izplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zmotno je sicer pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče moralo kot odškodnino šteti tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je tožena stranka izplača tožniku, zato dejstvo reparacije do 12. 2. 2013 nima nobenega vpliva na višino odškodnine po 118. členu ZDR.

Zmotno je tudi zavzemanje tožnika, da bi sodišče moralo pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR upoštevati njegov stres in strah ob izgubi zaposlitve. Gre sicer za pritožbeno novoto, vendar tudi v kolikor bi tožnik to trditev in ustrezne dokaze predlagal pravočasno, to ne bi moglo vplivati na določitev ustrezne odškodnine po 118. členu ZDR. Kot je bilo že večkrat navedeno, gre za odškodnino namesto reintegracije k delodajalcu in ne za odškodnino po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001 in naslednji).

Pritožbeno sodišče se tako strinja s sodiščem prve stopnje, da je primerna odškodnina po 1. odstavka 118. člena ZDR v konkretnem primeru 4.400,00 EUR, kar predstavlja dobre tri bruto plače, kot jih je prejel tožnik pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Ta višina je primerna, glede na tožnikovo starost, delovno dobo, izobrazbo in premoženjsko stanje, kot je to pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pri tem je seveda bistvena ugotovitev, da je tožnik prejemnik denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga bo prejemal vse do upokojitve.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke glede višine odškodnine zavrnilo kot neutemeljeni in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS; št. 2/2004 in naslednji). Sodišče v obrazložitvi sicer navaja, da gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, za katerega veljajo določbe navedenega člena, kjer je določeno, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo uspeh strank v postopku, kar je v nasprotju z določbo navedenega člena. Zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je v preizkusu po uradni dolžnosti tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot potrebne stroške postopka na strani tožeče stranke štelo prevozne stroške pooblaščenca tožeče stranke. Tožnik je namreč doma v B., kjer je tudi sedež sodišča in kjer je tožena stranka. Tožba je bila vložena pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Zunanjim oddelkom v B., kjer se je tudi odvijal postopek. Dejstvo, da je tožnik imel pooblaščenca iz A., ne pomeni, da so prevozni stroški pooblaščenca potrebni stroški postopka v smislu določbe 155. člena ZPP, ki se na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči. Pritožbeno sodišče pa ni moglo spremeniti odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka, ker iz sodbe in tudi iz spisa ni razvidno, katera dejanja je pooblaščenec tožnika opravljal na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči in katera le na podlagi pooblastilnega razmerja med tožnikom in pooblaščencem. Od tega dejstva pa je odvisna višina nagrade in tudi komu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče moralo odločitev o stroških postopka razveljaviti in zadevo vrniti v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, v kolikšnem znesku mora tožena stranka stroške, ki jih je dolžna povrniti, nakazati na TRR sodišča in v kolikšnem znesku izplačati tožniku, nato pa odločiti o vseh pravdnih stroških tega spora.

Pritožbeno sodišče je svojo odločitev glede glavne stvari sprejelo na podlagi določbe 353. člena ZPP, glede stroškov postopka pa na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP in glede stroškov pritožbenega postopka na podlagi določbe 3. odstavka 165. člena ZPP.