Jedro

Izrek izpodbijane odločbe, s katerim je tožena stranka odvetniku priznala stroške zastopanja v višini 545,38 EUR, ni skladen z 213. členom ZUP, ker ni oblikovan tako, da bi jasno vseboval tudi zavrnilni del. Toženka je odločitev o dodelitvi odvetnika v zadevi Pd 123/2015 sprejela ob znanih podatkih o sedežu odvetniške pisarne in krajevne pristojnosti sodišča in odvetnikovega zastopanja ni omejila samo na določna opravila. Ob upoštevanju tega podatka, da je torej odločila o dodelitvi BPP toženka, je po mnenju sodišča treba šteti, da je organ za BPP v tovrstnih primerih naročnik storitve, ki mu mora dodeljeni odvetnik na podlagi 16. člena OT (stranki oziroma naročniku) izstaviti specificiran račun za opravljeno odvetniško storitev, posebnost tega mandatnega razmerja pa bo vplivala tudi na odločitev o priglašenih stroških.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Delovnega sodišča v Celju št. Bpp 186/2014 z dne 30. 3. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom, opr. št. Bpp 186/2014 z dne 30. 3. 2016, odločila, da se odvetniku A.A. priznajo stroški zastopanja v zadevi Pd 123/2015 pri Delovnem sodišču v Celju, v višini 545,38 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila 19. 12. 2014 prosilcu dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), za vložitev tožbe in zastopanje v delovnem sporu pred sodiščem prve stopnje, in da je odvetnik 17. 3. 2016 vrnil izpolnjeno napotnico z dokazili o opravljenih storitvah ter 23. 3. 2016 predložil še stroškovnik. Nagrada 1.890 točk je bila odmerjena po določbah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) in po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 867,51 EUR. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve BPP upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, zato se priznani znesek zmanjša za polovico in znaša 433,76 EUR. Tako preračunanemu znesku je prištetih 2% materialnih stroškov od 1.000 točk in dodatni 1% od 890 točk, kar znaša 8,9 točke, torej skupaj 28,9 točke oziroma 13,27 EUR, povečano za 22% davek na dodano vrednost. 3. Sodišče izvajalcu BPP ni priznalo 58,00 EUR za kilometrino za prihod na narok 11. 1. 2016 ter isti znesek kilometrine za prihod na narok 9. 3. 2016. Odločitev je tožena stranka obrazložila z navedbo, da stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer so se vršile obravnave, ni mogoče naložiti v breme državnega proračuna, ker je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituirali. Stranka ima res prosto izbiro pooblaščenca, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Posledično odvetniku niso bili priznani stroški tudi za čas na poti po 6. členu OT, ki ga je priglasil dvakrat vsakič po 200 točk. 4. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da bi moral biti odvetniku priznan strošek kilometrine za prihod na narok dne 11. 1. 2016 in 9. 3. 2016 in čas na poti. Ne strinja se s pojasnilom tožene stranke, zakaj je bil sporni znesek zavrnjen, saj takšno stališče velja predvsem za primere, ko si stranka sama izbere zagovornika in ne za primere, ko je stranki pooblaščenec ali zagovornik dodeljen z odločbo o dodelitvi BPP, ali po uradni dolžnosti. Pojasnjuje, da je z dodelitvijo pooblaščenca stranki v primeru BPP mandatno razmerje nastalo med Organom za BPP in pooblaščencem, pravica prosilca izbrati za izvajalca BPP kateregakoli odvetnika, pa ni zakonsko omejena. V primeru drugačnega stališča bi morala tožena stranka to svoje stališče zavzeti že v odločbi o dodelitvi BPP. Prav tako z odločbo o dodelitvi BPP dodeljeni odvetnik ne more nositi stroškov izvajanja teh storitev sam. Ni dvoma, da je tožnikov pooblaščenec v predmetnem delovnem sporu dvakrat pristopil na narok pred Delovnim sodiščem v Celju, kamor se je pripeljal iz Ljubljane, kjer ima svojo pisarno in za pot porabil po eno uro v vsako smer. Glede na navedeno je upravičen tudi do priglašenih stroškov za kilometrino in urnino, zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi delu, v katerem ni odločeno o priglašenih stroških za kilometrino in urnino oziroma v delu, v katerem ti stroški niso priznani in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Z izpodbijanim sklepom je bilo v skladu s 40. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), odločeno o stroških nudenja BPP v zadevi Pd 123/2015. 8. Po 213. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se v izreku odloči o predmetu postopka in o zahtevkih strank, izrek pa mora biti kratek in določen. Izrek izpodbijane odločbe, s katerim je tožena stranka odvetniku A.A. priznala stroške zastopanja v višini 545,38 EUR, ni skladen z navedeno zakonsko določbo, ker ni oblikovan tako, da bi jasno vseboval tudi zavrnilni del (213. člen ZUP). V izreku izpodbijane odločbe je tožena stranka namreč odločila o priglašenih stroških tako, da je priznala stroške zastopanja v zadevi Pd 123/2015 Delovnega sodišča v Celju v višini 545,38 EUR, iz obrazložitev tega sklepa pa izhaja (tudi) zavrnitev priglašenih stroškov v višini kilometrine za prihod na narok dne 11. 1. 2016 in narok dne 9. 3. 2016 ter posledično časa na poti po 6. členu OT.

9. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, saj predstavlja navedena kršitev absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo že iz tega razloga in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala v skladu s četrtim odstavkom istega člena izdati novo odločbo.

10. V ponovljenem postopku odločanja bo torej morala stranka ponovno odločiti o vseh priglašenih stroških zastopanja. Upoštevati bo morala, da ne ZOdv, ne OT, ne urejata primera drugačnega vrednotenja, obračunavanja in plačila odvetniških storitev in izdatkov, kot ga je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa utemeljila tožena stranka, saj ima v skladu z določbo 10. člena OT odvetnik pravico stranki naložiti plačilo prevoznih stroškov, parkirnine, dnevnice in izdatke za prenočevanje, če so ti izdatki v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko (10. člen OT). Navedeno pomeni, da bo morala, seveda ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP, ponovno odločati (tudi) o v stroškovniku z dne 22. 3. 2016 priglašeni kilometrini za pot na relaciji Celje-Ljubljana (157x0,37 EUR za narok na glavno obravnavo 11. 1. 2016 in 9. 3. 2016) ter za oba dneva, na podlagi 6. člena OT, tudi strošku časa na poti.

11. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje še, da mu je sicer znano stališče sodne prakse, da se kot potrebni stroški postopka (155. člen ZPP) praviloma priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča (sodba in sklep Cpg 221/2015), vendar opozarja, da gre za sodno prakso, ki sama opozarja na možne izjeme, kdaj se stroški štejejo za potrebne. Tako iz prej citirane sodbe izhaja, da je drugačna razlaga, ali gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, mogoča predvsem takrat, če jo v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine. Da gre v zadevah dodelitve BPP za posebno naravo mandatnega razmerja, opozarja Ustavno sodišče RS v 12. točki obrazložitve Sklepa U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015. 12. Sodišče se s takšnim stališčem strinja in pritrjuje tožniku, da odločanje o potrebnosti stroškov v smislu 155. člena ZPP v obravnavani zadevi predstavlja takšno izjemo. Prosilcu za BPP je bila namreč z odločbo toženke opr. št. Bpp 186/2014 z dne 19. 12. 2014, dodeljena redna BPP od 14. 11. 2014 dalje, za vložitev tožbe in zastopanje pred sodiščem na I. stopnji in za izvajanje BPP določen odvetnik A.A. iz Odvetniške pisarne B. iz Ljubljane. Toženka je tako odločitev o dodelitvi odvetnika v zadevi Pd 123/2015 pri Delovnem sodišču v Celju sprejela ob znanih podatkih o sedežu odvetniške pisarne in krajevne pristojnosti sodišča in v prej navedeni odločbi odvetnikovega zastopanja ni omejila samo na določna opravila. Ob upoštevanju tega podatka, da je torej odločila o dodelitvi BPP toženka, ki je za izvajanje BPP določila tudi odvetnika, je tudi po mnenju sodišča treba šteti, da je organ za BPP v tovrstnih primerih naročnik storitve, ki mu mora dodeljeni odvetnik, na podlagi 16. člena OT (stranki oziroma naročniku), izstaviti specificiran račun za opravljeno odvetniško storitev, posebnost tega mandatnega razmerja pa bo vplivala tudi na odločitev o priglašenih stroških.

K II. točki izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

14. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).