Jedro

Zamudna sodba po čl. 318/I ZPP temelji na dejanskih ugotovitvah in stanju, kot je to obstajalo ob nastopu pogojev za njeno izdajo, torej po stanju na prvi dan po preteku 30-dnevnega zakonskega roka, v katerem bi toženec lahko vložil odgovor na tožbo.

Zato pa okoliščine, ki se nanašajo na omejitev odgovornosti pravnega naslednika prvotnega toženca po določbi čl. 142 ZD in ki so nastopile za tem, predstavljajo takšne okoliščine, ki bi jih lahko pritožnica kot morebitna dolžnica dopustno uveljavljala v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod tč. I. izreka in pod tč. II/1 in 3 izreka potrdi.

Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo (sklepom in sodbo) z dne 13.3.2009 pod tč. I. izreka odločilo, da se pravdni postopek zaradi smrti drugotoženca D. V. prekine in se nato takoj nadaljuje tako, da se pravnega naslednika pokojnega drugotoženca R. S. pozove, da vstopi v pravdo na strani drugotoženca. Pod tč. II/1 izreka je sodišče prve stopnje razsodilo, da je drugotoženka R. S. dolžna tožniku plačati 6.353,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2005 dalje; pod tč. II/2 izreka je zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 6.092,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2005 dalje. Pod tč. II/3 je sodišče odločilo, da je drugotoženka R. S. dolžna v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 154,71 EUR, v primeru zamudnega plačila s pripadki.

Zoper navedeno odločbo se je pritožila drugotoženka R. S. in pritožbeno izpodbijala odločbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod tč. I in II/1 in 3 izreka (saj zoper zavrnilni del pod tč. II/2 ne bi imela pravnega interesa). V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana odločba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi je navajala, da sodišče pri postopanju v zvezi s prekinitvijo postopka, ni upoštevalo vrstnega reda procesnih dejanj, to je prekinitev, poziv novi stranki in nadaljevanje postopka. Odločilo je, da se postopek prekine in nato nadaljuje, preden je R. S. pozvalo, da vstopi v pravdo. V nasprotju z določbo II. odst. 207. čl. ZPP je sodišče prve stopnje v času prekinitve pridobilo od Okrajnega sodišča v Žalcu sodbo, to je v tožbi predlagani dokaz. R. S. pred nadaljevanjem postopka ni bila pozvana, da vstopi v pravdo, zato pa tudi ni imela možnosti uveljavljati materialnopravnih ugovorov. Iz dejstva, da je drugotožencu bila tožba vročena v odgovor že 23.12.2005, on pa nanjo v zakonskem roku ni odgovoril, sodišče prve stopnje pa je izpodbijano zamudno sodbo izdalo šele sedaj in temelj zahtevka oprlo na naknadno, v času prekinitve pridobljeno sodbo kazenskega sodišča, ki je bila izdana po več kot enem letu od vložitve tožbe, izhaja, da tožba ob vložitvi ni bila sklepčna. Zato pa sodišče ni imelo podlage za izdajo zamudne sodbe. Na R. S. kot pravno naslednico drugotoženca so dolgovi drugotoženca prešli v skladu z določbo čl. 142 ZD le do višine vrednosti zapuščine. Iz sklepa o dedovanju, s katerim je razpolagalo tudi sodišče prve stopnje, pa je razvidno, da so zapuščino drugotoženca obsegala le denarna sredstva v znesku 210,51 EUR. Sodišče prve stopnje je R. S. obsodilo na plačilo glavnice in stroškov v višini 6.507,82 EUR. Takšen ugovor bi pritožnica podala sodišču, če bi jo le-ta s pozivom pravočasno obvestil o obstoju pravde. Ugovora izključitve odgovornosti, ki je nesporen že v pravdnem postopku, toženec, kasneje dolžnik, ne more uveljavljati v izvršilnem postopku. R. S. je sicer v višini v zapuščini prejetega zneska že poravnala dolg pravnega prednika do drugega upnika. Zato pa je njena obveznost tudi prenehala.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep o prekinitvi postopka iz razloga po 1. tč. 205. čl. ZPP je (le) deklaratorne narave, saj do same prekinitve pride že na podlagi samega zakona s trenutkom smrti pravdne stranke, če ta v pravdi nima pooblaščenca. Zato dejstvo, da je kljub ugotovitvi, da je drugotoženec umrl že 7.4.2007, sodišče sklep o prekinitvi postopka izdalo šele sedaj, na pravilnost ravnanja sodišča, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost končne odločbe, ne more vplivati.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ob odločitvi ugotovitve o prekinitvi postopka tudi odločilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje tako, da se pravnega naslednika pokojnega drugotoženca, R. S. pozove, da vstopi v pravdo na strani drugotoženca. Takšen način nadaljevanja prekinjenega postopka je v skladu z določbo I. odst. 208. čl. ZPP. Po navedeni določbi se namreč lahko postopek, ki je prekinjen zaradi razloga po 1. tč. 205. čl. ZPP, nadaljuje na dva določno opisana načina, eden od teh je način, ko sodišče naslednike umrle stranke (na podlagi predloga stranke ali po uradni dolžnosti) s sklepom o nadaljevanju povabi, da prevzame prekinjeni postopek. Pritožnica je bila tako z vročitvijo izpodbijanega sklepa pravilno pozvana na vstop v pravdo, pravilno (v skladu s I. in V. odst. 208. čl. ZPP) pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o nadaljevanju prekinjenega postopka. Očitana bistvena kršitev postopka v zvezi s takšnim ravnanjem sodišča se tako izkaže kot neutemeljena.

Res je glede na določbo čl. 207/II ZPP sodišče nepravilno pridobilo v tožbi predlagani dokaz v času prekinjenega postopka, vendar pa to, kot bo pojasnjeno spodaj, na pravilnost in zakonitost končne odločbe zoper drugotoženko ni vplivalo. Zato pa tudi očitek o podanosti bistvene kršitve določb postopka v zvezi s takšnim ravnanjem sodišča ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v prvem in drugem odstavku na strani 4 sodbe razložilo zakonske pogoje, ki jih ZPP v čl. 318/I določa za izdajo zamudne sodbe in pravna izhodišča, na katerih temelji izdaja zamudne sodbe. Pri tem je tudi izrecno obrazložilo, da je kot odločilne za presojo podanosti zakonskih pogojev upoštevalo dejanske navedbe tožnika v tožbi, tako glede temelja kot obsega škode, razen v kolikor bi bili v nasprotju s predloženimi dokazi. V nadaljnji obrazložitvi, ko je sodišče prve stopnje obrazlagalo ugotovljeno dejansko podlago, iz katere izhaja podanost vseh elementov odškodninskega delikta in s tem odškodninske odgovornosti drugotoženca, je sodišče prve stopnje res tudi zapisalo, da je to ugotovilo na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov in (tekom prekinjenega postopka) pridobljene kazenske sodbe. Vendar pa je že iz povzetka vsebine samih tožbenih trditev, ki jih je sodišče povzelo v zadnjem odstavku na strani 2 sodbe, razvidno, da je sodišče pri presoji izkazanosti pogojev za temelj tožnikovega zahtevka, upoštevalo dejanske okoliščine, kot jih je tožnik zatrjeval v tožbi. Torej po sodišču prve stopnje pridobljena kazenska sodba in v zvezi z njo v sodbi navedeno razlogovanje, ob zgornjih ugotovitvah ni pomenilo, da sodišče prve stopnje pri presoji podanosti pogojev za izdajo zamudne sodbe, ni upoštevalo tožbene trditvene podlage oziroma je to dopolnjevalo z naknadno pridobljenim dokazom. Še toliko manj pa to, da iz takšnega (sicer nepravilnega) ravnanja izhaja nesklepčnost tožbe in zato zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili podani. Iz obsežnih razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo izhaja, da je tožbena trditvena podlaga sodišču prve stopnje zadoščala za presojo in zaključek o podlagi drugotoženčeve odškodninske odgovornosti (po čl. 131 OZ) in tožnikove upravičenosti do prisojene višine odškodnine (po čl. 179, 182, 174 OZ).

Pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker bi ji naj zaradi nezakonite opustitve vročitve poziva na vstop v pravdo ne bila dana možnost uveljavljanja materialnopravnih ugovorov in obravnavanja le-teh v tem pravdnem postopku. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je vročitev poziva s sklepom, kot je to storilo sodišče prve stopnje, v skladu s čl. 208/I ZPP in zato pravilna. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da z vstopom pravnega naslednika v pravdo v tovrstnih okoliščinah, ta vstopi v procesni položaj, v kakršnem je bil njegov pravni prednik. Ta procesni položaj pa je glede na določbo čl. 318/I ZPP narekoval sodišču zoper drugotoženca izdajo (delne) zamudne sodbe. Pravno zmotna so ob tem pritožbena poudarjanja pritožnice, da ji je kot pravni naslednici s sprejemom takšne odločitve in izdajo (delne) zamudne sodbe bilo onemogočeno uveljavljanje razbremenitvenih razlogov iz čl. 142 ZD, saj teh v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku ne bi mogla več uveljavljati. V izvršilnem postopku je (v okviru ugovornega razloga iz 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ) dopustno ugovarjati na podlagi izvršilnega naslova izterjevani terjatvi, če je ta prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Zamudna sodba po čl. 318/I ZPP temelji na dejanskih ugotovitvah in stanju, kot je to obstajalo ob nastopu pogojev za njeno izdajo, torej po stanju na prvi dan po preteku 30-dnevnega zakonskega roka, v katerem bi toženec lahko vložil odgovor na tožbo. Zato pa okoliščine, ki se nanašajo na omejitev odgovornosti pravnega naslednika po določbi čl. 142 ZD in ki so nastopile za tem, predstavljajo takšne okoliščine, ki bi jih lahko pritožnica kot morebitna dolžnica dopustno uveljavljala tudi v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

Glede na neutemeljenost pritožbenih razlogov in dejstvo, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano izpodbijano odločbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo drugotoženke zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (čl. 353 ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (čl. 154/1 ZPP v zv. s čl. 165/I ZPP).