Jedro

Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 11. 2007, s katero je tožena stranka na podlagi prve alinee drugega odstavka 35. člena v povezavi z drugo alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS št. 51/06 - UPB1 in 134/06 - odločba US) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno ter odredila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Pod 2. točko izreka pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga navedla v izpodbijani odločbi.

Sodišče prve stopnje poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se lažna predstavitev razlogov kaže v različnih izjavah tožnika, ki jih je podal v prošnji za azil in pri zaslišanju na sodišču v postopku v zvezi z omejitvijo gibanja, in glede tega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter dodaja, da je pravilno ugotovila, da je tožnik navedel različne izjave o pomembnih okoliščinah, in sicer tako različne izjave, da ne more iti za pomoto zgolj zaradi odmaknjenosti dogodkov ali česa podobnega. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno podvomila v resničnost in verodostojnost vseh njegovih nadaljnjih navedb in trditev ter je pravilno sklepala, da bi tožnik, če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, zaprosil za azil že v Bosni in Hercegovini, pa tega ni storil, čeprav je tam bival več kot leto in pol. Sodišče prve stopnje tako tudi ne more pritrditi tožbenim navedbam, da Bosna in Hercegovina ni dovolj varna država, kajti če bi bil v resnici preganjan in je tako dolgo prebival v tej državi, to pomeni, da se je v njej očitno počutil dovolj varnega, da bi lahko zaprosil za azil. Tožnik pa sicer svojih tožbenih navedb, da v njegovi izjavi ni takih kontradiktornosti, da mu tožena stranka ne bi mogla verjeti, ni konkretneje opredelil, zato tudi predlogu tožnika, naj ga sodišče zasliši na glavni obravnavi, ni ugodilo, saj ni navedel, v čem naj bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od izjav v prošnji za azil in kako naj bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja glede njegove verodostojnosti in posledično na drugačno odločitev.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, pri čemer poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, kjer je bil sistematično in dolgotrajno preganjan s strani državne varnosti te države, ki je svojo dejavnost proti tožniku nadaljevala tudi v Bosni in Hercegovini, zaradi česar je bil primoran zapustiti tudi Bosno in Hercegovino. Četniki so mu grozili, da ga bodo ubili, če ne bo zapustil države. V njegovih izjavah ni bilo kontradiktornosti, če pa bi že bile, bi jih morala tožena stranka razjasniti na zaslišanju, ker tega ni storila, pa tožnik Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da sta odločba tožene stranke in sodba sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti ter tudi samo sprejema razloge tožene stranke in dopolnitve obrazložitve sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru podani vsi razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno utemeljene na podlagi druge alinee drugega odstavka 35. člena v povezavi drugo alineo 36. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika oziroma ni opravilo glavne obravnave. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj tega ni storilo, tem razlogom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče in dodaja, da je po četrtem odstavku 75. člena ZUS-1 taka kršitev podana le, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. V drugi alinei drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če je dejansko stanje sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev. Tožnik je res predlagal, da naj ga sodišče prve stopnje zasliši, vendar ni pojasnil, kako bi to spremenilo oziroma vplivalo na njegove navedbe iz prošnje za azil in iz zaslišanja v postopku pri upravnem sodišču v zvezi z omejitvijo gibanja. Tega ne pojasni niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, temveč samo navaja, da ni bilo kontradiktornosti, da pa če so, da jih je treba razčistiti. Po drugem odstavku 51. člena ZUS-1 je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v obravnavanem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti, in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev. Tožnik pa v tožbi zoper odločbo tožene stranke in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, niti, razen pavšalnega ugovora oceni neverodostojnosti njegovih izjav, ni navedel, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegovih izjav v prošnji za azil oziroma na zaslišanju v postopku v zvezi z omejitvijo gibanja. Prav tako ni navedel takšnih morebitnih dejstev, ki bi jih navajal na glavni obravnavi, pa jih ni mogel navesti že v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe.

Glede na pravilno dejansko podlago, na podlagi katere sta tožena stranka in sodišče prve stopnje oprla svojo odločitev, in ker tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih dokazov in dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bilo dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno, ter ker sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka in na tej podlagi spremenilo odločbo tožene stranke (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), tožnik ne more s pavšalnim pritožbenim ugovorom uveljavljati zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.