Jedro

Četudi je v odločbah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije navedeno, da je bil tožnik po spornem dogodku začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, to še ne pomeni, da je dokazano, da se tožnik ni poškodoval na delu pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 (od vložitve tožbe) dalje do plačila, v roku 8 dni. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 2.370,00 EUR, je sodišče zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevka za plačilo odškodnine tožniku in zoper odločitev o tem, da nosi sama svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da vsi materialni dokazi izkazujejo, da je šlo v tožnikovem primeru za poškodbo izven dela. To dejstvo potrjujejo tako odločbe ZZZS ter zdravniški izvidi, kot na drugi strani izpovedbe prič J.V. ter zdravnikov K.K. in L.Š.. Že pri prvem obisku tožnika pri urgentnem zdravniku ni bilo zabeleženo, da je šlo za poškodbo pri delu. Dokazna ocena sodišča je nesistematična in v nasprotju z metodološkim napotkom iz določbe 8. člena ZPP. Sodišče je ocenjevalo samo tiste dokaze, ki so v prid tožniku, zaradi česar smatra, da je dokazna ocena pristranska. Izvedenec je pojasnil, da je do poškodbe lahko prišlo tudi na drug način. Poleg tega je tožnik svojo zgodbo o tem, kako je prišlo do nesreče, ves čas glede bistvenih okoliščin spreminjal, najprej v odškodninskem zahtevku dne 14. 5. 2007, nato v tožbi in na koncu v drugi pripravljalni vlogi, da se je poškodoval, ko naj bi nalagal oziroma vlekel les na krožno žago, pri čemer je na zaslišanju dne 1. 2. 2011 izpovedal, da so bili premetani hlodi, ki so se nanj podrli, naloženi blizu žage. Že v vlogi dne 17. 2. 2011 je opozorila na neverodostojnost izjav tožnika, ko naj bi se nanj podrla skladovnica lesa, medtem ko hkrati zatrjuje, da naj bi mu na nogo padel le en hlod, kar je ob kritični presoji vseh tožnikovih navedb nemogoče. Sodišču ni mogla predložiti seznama zaposlenih za dne 22. 2. 2007, je pa namesto tega predložila podatke o boniteti v tistem času, iz katere izhaja slabše poslovanje podjetja. Sklicuje se na konkretno ustavno odločbo, da v slovenskem pravu ni dokaznih pravil, in da se trditve lahko dokazujejo z vsemi primernimi dokaznimi sredstvi. Po sklepu opr. št. VIII Ips 118/2009 se lahko določen podatek, ki bi moral biti v evidenci, dokazuje tudi z drugimi verodostojnimi dokazi, saj je vpis podatkov v evidenco deklaratorne in ne konstitutivne narave. Sodišče ni v ničemer upoštevalo izpovedbe prič na njeni strani oziroma se do njih ni opredelilo. Za tožnika je ves čas postopka veljal nižji dokazni standard kot za toženo stranko. Tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, medtem ko je sodišče dokazno breme enostavno obrnilo v njeno škodo. Sklicuje se na odločitve v sklepih VIII Cp 1155/2009 in II Cp 6837/2006, v katerih je zavzeto stališče o tem, kdo mora dokazati škodni dogodek in nastanek škode. Če se je tožnik dejansko poškodoval pri njej, bi lahko o nesreči obvestil inšpektorja za delo oziroma policijo. Kljub temu, da je ves čas sodeloval z odvetnikom, ni izpodbijal zatrjevane nepravilne vsebine odločb ZZZS. Sodišče v sodbi ne obrazloži, katera dejstva bi ugotovil izvedenec iz varstva pri delu, oziroma kako je prišlo do poškodbe na delu. Sicer pa meni, da dokaza z izvedencem za varstvo pri delu v postopku ni bilo potrebno izvajati, saj je tožnik navedel, da je uporabljal vso zaščitno opremo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je za tožnikovo poškodbo tako objektivno kot krivdno odgovorna. Nesprejemljiv je zaključek, da naj bi šlo pri premikanju hlodov s cepinom za nevarno dejavnost, saj tožba ne vsebuje takšnih dejanskih okoliščin, ki bi omogočale zaključek, da je hlod oziroma les nevaren. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine, ki ni primerljiva s podobnimi poškodbami pri delu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v sporu ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki dne 22. 2. 2007 okoli 15.00 ure. Na podlagi njegove izpovedbe je ugotovilo, da je takrat delal na žagi skupaj s sodelavcem, ki ga ne pozna, ima pa brke, ki sta čakala vsak na enem koncu, da je žaga odrezala deske, ki sta jih zlagala. Vodja žage J.V. ga je poklical, da bi mu pomagal s cepinom pri premikanju hlodov, sam je bil na sredini, J.V. pa pri robu, ko so se začeli rušiti hlodi od zgoraj navzdol. Takrat mu je padel hlod na desno nogo, da je ni mogel potegniti ven. Zaradi zadobljenih poškodb ga je v bolnico v ... odpeljal solastnik podjetja P.Ž.. Ta ga je prosil, da naj zdravniku ne pove, kako je prišlo do nesreče. Dne 20. 4. 2007 je sporazumno prenehal z delovnim razmerjem pri toženi stranki iz razloga, ker mu ni izdala poškodbenega lista. V nasprotju s takšno tožnikovo izpovedbo so priče J.T., J.V. in P.Ž. izpovedali, da je takšen tožnikov dogodek v celoti izmišljen. Iz potrdil ZZZS izhaja, da je bil tožnik od 22. 2. 2007 do 20. 4. 2007 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in zaključilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo nesrečo pri delu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje odločilo zgolj na podlagi izpovedbe tožnika, pri čemer ni dalo nikakršnega pomena izpovedbam prič tožene stranke, zdravnikov in listinskim dokazom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik navedel dejstva, na katera je upiral odškodninski zahtevek, saj je opisal konkreten škodni dogodek ter navedel osebe, ki so bile takrat prisotne pri njegovi poškodbi. Tožnik je verodostojno izpovedal, da se je poškodoval kritičnega dne okoli 15.00 ure na delu v popoldanski izmeni in je natančno opisal, kako je prišlo do nesreče in kdo ga je odpeljal v bolnico. Ko je sodišče prve stopnje presojalo njegovo izpoved in jo primerjalo z izpovedbami ostalih prič, se je glede prepričljivosti posameznih izpovedb lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na glavni obravnavi. Tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom ni predložila podatke o seznamu delavcev, ki so takrat delali, morala pa bi v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti voditi evidenco o vseh zaposlenih in o izrabi delovnega časa. S tem bi ta dejstva v sporu določno dokazala. Zato so glede tega izpovedbe direktorja J.T., vodje J.V. ter solastnika P.Ž., da je takrat izvajala svojo dejavnost zgolj v dopoldanski izmeni od 6.00 do 14.00 ure, nikakor pa ne v popoldanskem času, pavšalne narave, zaradi česar ne morejo biti sprejemljive.

Dokazno breme je breme, ki ga nosi stranka, da bodo lahko dokazane tiste trditve, na katere se opira nastanek ali prenehanje pravice, predstavlja pa odgovornost za uspeh dokazovanja. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči v skladu z določbo 8. člena ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru, ko je imelo v sporu na razpolago nasprotujoče si izpovedbe tožnika v primerjavi z izpovedbami prič tožene stranke, ocenilo takšne izpovedbe ter obrazložilo, zakaj je tožnikovi izpovedbi dalo večji pomen. V tej zvezi je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča za presojo dokazov odločilno, da tožena stranka ni predložila podatkov o delovnem času in delavcih, ki so takrat opravljali delo, niti ni založila predujma za izvedbo dokaza po izvedencu iz varstva pri delu, saj bi takšen izvedenec opravil ogled kraja dogodka ter strokovno pojasnil vsa tehnična in dejanska vprašanja v zvezi z obravnavano nesrečo pri delu. Sodišče prve stopnje je takšno (dokazno) neaktivnost tožene stranke pravilno štelo v njeno škodo. Vse to pa glede na prepričljivo tožnikovo izpovedbo o nastanku nesreče in dodatno temu, ko mu je bilo ob prevozu v bolnico rečeno, da naj zdravniku ne pove, da se je poškodoval na delu, utemeljuje zaključek, da je za škodo na strani tožnika odgovorna tožena stranka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge, da je tožena stranka za njen nastanek v celoti odgovorna tako objektivno kot krivdno. V tej zvezi je izvedenec medicinske stroke B.P. med ostalim potrdil možnost, da je v konkretnem primeru prišlo do poškodbe na način, kot jo je opisal tožnik. Zato kakršnokoli drugačno pritožbeno zavzemanje, kdo je v skladu z dokaznim bremenom v sporu dokazal resnična dejstva, katerim dokazom bi moralo sodišče dati večji pomen, oziroma da tožnik v skladu s trditvenim bremenom ni dokazal nastanka poškodbe, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na ugotovitev v odločbah ZZZS, da je šlo takrat pri tožniku za poškodbo izven dela. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ima mnenje zdravniških organov le naravo strokovnega medicinskega mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovanca za delo, ki je pomembno za pravice iz socialnega zavarovanja. Ne more pa takšno mnenje predstavljati odločitev o pravici iz delovnega razmerja, v kar spada tudi odškodnina iz naslova nesreče pri delu, oziroma povedano drugače, mnenje imenovanega zdravnika o bolniškem staležu tožnika zaradi poškodbe predstavlja v konkretnem primeru upravno odločitev (priloga A4), ki je pomembna zgolj za uveljavljanje socialnih pravic iz tega naslova, nima pa narave dokaza o nastanku poškodbe, ki ga sicer v navedbi vsebuje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o višini prisojene odškodnine tožniku iz naslova nematerialne škode. Pravna podlaga za priznanje takšne odškodnine je v določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), po kateri prisodi sodišče oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev nematerialne škode presoja pomen prizadete dobrine in namen takšne odškodnine, pri čemer pazi tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta na eni strani njena individualizacija ter na drugi strani objektivna pogojenost višine škode. Sodišče mora upoštevati različne okoliščine posameznega primera in ravnati z vso skrbnostjo, da določi odškodnino čimbolj objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter njihovimi odškodninami. Poleg tega mora upoštevati tudi primerljive zadeve iz sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škodnih primerov. Šele na tej podlagi oziroma po takšnem preizkusu škodnega primera se lahko zaključi, da ustreza odmerjena odškodnina pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ko je med ostalim v postopek pritegnilo izvedenca medicinske stroke, priznalo tožniku zaradi posledic nesreče pri delu z dne 22. 2. 2007 odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu v skupnem znesku 7.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine za nepremožensko škodo izhajalo tako iz izvedenskega mnenja B.P. kot iz dejstev in okoliščin, na katere se je tožnik skliceval v svoji izpovedbi. Ugotovilo je, da je tožnik v delovni nesreči utrpel zlom nohtnih nastavkov prvega do četrtega prsta desnega stopala, manjši razpočni rani tretjega in četrtega prsta desnega stopala in odrgnino desnega narta. V tej zvezi se je izvedenec v mnenju opredelil do trajanja telesnih bolečin in nelagodnosti, ki jih je imel tožnik v času zdravljena ter ocenil tožnikove splošne in delovne zmožnosti zaradi posledic poškodbe na 2 %. Poleg tega se je izvedenec opredelil tudi do posledic, ki jih bo imel tožnik pri bodočem opravljanju dela in na splošno pri izvajanju drugih aktivnosti. V skladu z navedenimi dejstvi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tako odmerjena odškodnina tožniku iz naslova nematerialne škode primerljiva s škodami, ko je bilo odločeno v podobnih spornih primerih. Pritožbeno sodišče se z obrazloženimi razlogi glede višine škode v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).